27. Liffe (7.): Kozoletovo Nočno življenje lahko mirno prespite

19.11.2016 / 06:08 3 komentarji
Končno si je nekdo drznil nekaj povedat o tej zamolčani bulmastifni perverziji? Ne. Niti si ni drznil niti ni imel kaj.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Damjan Kozole je za film Nočno življenje najprej dobil nagrado za najboljšega režiserja na filmskih festivalih v Karlovih Varih in potem še v Zadru. Nakar je prejel vesno za najboljšo režijo na letošnjem 19. FSF v Portorožu. Film je pobral še nekaj vesen: za najboljšo žensko vlogo (Pia Zemljič), za najboljšo stransko vlogo (kar trije igralci: Petre Arsovski, Matija Vastl, Dejan Spasić) in za scenografijo (Dušan Milavec, Neža Zinaić).

Tudi v medijih beremo o Nočnem življenju same superlative ali vsaj lepe besede. Resda še ni bilo objavljene še niti ene resne — poglobljene, kot radi rečejo — kritike, vendar so filmu vsi naklonjeni. (Celo tisti, ki nimajo pojma o ničemer.) Kozoleta hvalijo tudi nekateri tuji mediji.

Potem pa greš gledat film in se zdrzneš. What?! Zakaj že?

Profesionalni balonček

Nočno življenje Damjana Kozoleta je tipičen primer diskrepance med strokovnimi, insiderskimi, promocijskimi mnenji varuhov sedmega pečata — oz. profesionalnega balončka, v katerem filmarji in filmski kritiki/novinarji živijo —, in dejanskim stanjem, kakšnega vidi normalna, neobremenjena publika. (Pa s tem ne mislim tistih, ki jim je všeč Pr’ Hostar.)

Kozole, ki ga razglašajo za “če že ne najuspešnejšega slovenskega režiserja”, je simbol slovenskega filmskega samozadovoljstva. Navdušenje nad Nočnim življenjem je posledica padca kriterijev slovenske kinematografije, ki tako po zaslugi avtorjev kot filmske kulturne politike ne zna in ne zna producirati v povprečju dovolj dobrih filmov, da ne bi dol padali že na take izdelke, kakršen je zadnji Kozoletov.

Vsak slovenski film je praznik. It’s official. S temi besedami nagovarjajo premiersko publiko. Dajmo si entuziazma in poguma. Naši zmagujejo. Znamo. Zmoremo. Čudeži se dogajajo. Ne čakaj na maj, ko bo prišel ven res kak genialen film.

Damjan Kozole je za film Nočno življenje najprej dobil nagrado za najboljšega režiserja na filmskih festivalih v Karlovih Varih in potem še v Zadru. Nakar je na letošnjem 19. FSF v Portorožu prejel vesno za najboljšo režijo in še tri druge. Potem pa greš gledat film in se zdrzneš. What?! Zakaj že? — [Fotografija: Jože Suhadolnik/Vertigo Films.]

Prosto po Baričeviču

Da ne bo pomote: Nočno življenje ni tako slab film, za katerega bi komaj čakal, da ga lahko sesujem — je pa povprečen. Dolgočasen in razvlečen, prazen in plitev. Brez presežkov. Tudi igralskih. Saj čisto okej igrajo, ker so profiji, ampak zakaj nagrade? Za vsako solidno opravljeno delo pa ja ne boš dobil nagrade. 

Gre za svobodno interpretacijo afere Baričevič. Znanega odvetnika skoraj do smrti pogrizejo psi. Njegova šokirana, nič hudega sluteča, očitno nevpletena žena na urgenci skrivaj vzame dildo, najden na kraju zločina, in ga pozneje odvrže v smetnjak. Da ne bi prišlo do škandala. S pomočjo moževega kolega iz o. p. je prepričana, da je bil korpus delikti podtaknjen v funkciji medijskega linča. Medtem ko se zdravniki borijo za njegovo življenje, njo zaslišuje policija. Sama prepričuje zdravnike, naj zamolčijo najdeni dildo. Enega od njih celo podkupi (proti njegovi volji). Na koncu se ne zgodi natanko nič.

Film je dolg 85 minut, lahko pa bi bil za polovico krajši. Ampak ne, celovečerci ne morejo biti tako kratki, ne. Zato s tisto drugo polovico režiser bilda zateženo atmosfero in nam krade čas.

Bodite pozorni na čaj, ki si ga glavna junakinja dela tri minute. V tem času se ne zgodi natanko nič. Zakaj moramo to gledat? Kaj nam hoče režiser povedat? Ženski celo minuto zvoni telefon, pa ga ne dvigne, inšpektor pa jo brez besed gleda (in ona njega). Dolge, predolge vožnje, hoje sem in tja, med katerimi se ne zgodi natanko nič. Hodniki UKC gor in dol, pa spet vlaki sem in tja. Aja, no, bilda se moreča atmosfera — ki pa je nisem čutil (razen če je to to, da sem komaj čakal, da bo konec). No, seveda, to atmosfero lažje narediš s predolgimi posnetki, med katerimi se ne zgodi natanko nič, kot pa sproti, s plotom, scenarijem in dialogi.

Kozole se je tudi tokrat lotil navidez kontroverzne teme, neizgovorjene in neizgovorljive perverzije, iz katere pa je precej nefilmično — in predvsem ne, bog obvarji, žanrsko — izpeljal samo prikrito, dolgočasno, ponarodelo moralko o nesprejemljivosti medijskega linčanja.​ Na fotografiji Pia Zemljič v vlogi Lee Potokar v Nočnem življenu. — [Vertigo Films.]

Neizgovorjeno in neizgovorljivo

Res, kaj nam hoče umetnik s tem povedat?

Sam pravi: “To je film o družbi, kjer je gonilna sila strah. To je film o prestrašenih, celo strahopetnih ljudeh. Živimo v času, ko je strah pred medijskim umorom močnejši od strahu pred realno smrtjo.”

In še: “Živimo v družbi, kjer se nikoli nič ne razjasni. Govori tudi o tem, da se nekaterih ran ne da zaceliti. Ker ljudje grizemo huje kot psi.”

Še dobro, da je to povedal. Iz filma tega ne bi pogruntal. Niti se s tem ne bi strinjal, ampak ne bom zdaj polemiziral s Kozoletovo umetniško svobodo.

Ko je Marcel Štefančič, jr. sesul njegovo Slovenko, je napisal: “Toda kriv ni Kozole, ampak slovenski film, ki je tako nekontroverzen, da teme, ki se jih loteva Kozole, izgledajo kontroverzno.”

No, to. Tudi tokrat se je lotil navidez kontroverzne teme, neizgovorjene in neizgovorljive perverzije, iz katere pa je precej nefilmično — in predvsem ne, bog obvarji, žanrsko — izpeljal samo prikrito, dolgočasno, ponarodelo moralko o nesprejemljivosti medijskega linčanja.

Hišni ljubljenček

Ponavljam: Kozoletovo Nočno življenje je povprečen film, ki se ga ne bi čutil dolžnega nikomur odsvetovati, če ne bi bil tako zavajajoče narejen in promoviran. Škoda za Kozoletov film in škoda za slovenski film nasploh.

Gre za izdelek, ki imponira filmskim insiderjem in njihovim intelektualističnim followerjem (slovenske) kinematografije. Za vse druge pa ostane samo še vaba režiserjevega ustvarjalnega oportunizma in kulturno-umetniškega senzacionalizma — češ, končno si je nekdo drznil nekaj povedati o tej zamolčani svinjariji.

Jaz pa pravim: Kozole si ni niti drznil ne vem kaj povedat, niti ni imel kaj. Pokazat pa še manj.

Že mogoče, da ljudje včasih grizejo huje od psov. A Kozole pozablja, da je prav on takšen ustvarjalec, ki ga ljudje gladijo po dlaki bolj kot svoje hišne ljubljenčke.


Nočno življenje. Režija: Damjan Kozole. Scenarij: Damjan Kozole, Ognjen Sviličić, Urša Menart. Fotografija: Miladin Čolaković. Glasba: Kostov, Silence. Igrajo: Pia Zemljič (Lea Potokar), Jernej Šugman (Milan Potokar), Marko Mandić (Bojan Kenda), Peter Musevski (inšpektor Rozman), Petre Arsovski (dr. Nikolovski), Jana Zupančič (Tanja), Dejan Spasić (dr. Tomić), Mojca Partljič (Vesna), Matija Vastl (dr. Dolenc), Andrej Murenc, Blaž Šef (policista). Produkcija: Vertigo Film, Slovenija/Makedonija/Bosna in Hercegovina, 2016. Trajanje filma: 85 minut.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE