27. Liffe (8.): Werner Herzog gre na Mars

22.11.2016 / 06:08 Komentiraj
Dandanes na filmskem meniju: za glavno jed sveže človeško meso, za desert pa slastne, sladke, mrzle slive iz hladilnika.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Malo mi je kar odleglo, ko se je Liffe končal. V soboto po podelitvi nagrad in španski easy come, easy go komediji Moja divja noč (Mi gran noche) — take zabavne filme raje gledam na TV, če nimam pametnejšega dela — je bila v Klubu CD katarzična zabava. Spil sem precej sponzorskih jamesonov s spriteom in medtem vljudno, čeprav ne preveč odločno zavračal medijske ponudbe.

Bizovičar me je povabil v Jonasov roast, ki bo enkrat januarja, Miša Molk pa v svoj podkast Govori molk na temo očetovanja v zvezi s Scuratijevim romanom Nezvesti oče. Lado Bizovičar in Jonas Žnidaršič sta prepričana, da gre za ponudbo, ki je ne morem zavrniti — in dejansko jima nisem rekel ne (ja pa tudi ne) —, k Miši pa ziher ne grem.

Liffe se je sicer zavlekel še v francosko nedeljo. Gledat sem šel La Fille inconnue (Neznanka) od bratov Dardenne — več v kritiki par Stojan Pelko — in Mirni zaliv (Ma Loute) od Brunoja Dumonta.

Here’s to the crazy ones…

Sicer ni jasno, zakaj so na Liffu tudi dokumentarni filmi, če je marca še Festival dokumentarnega filma, ampak s Herzogovim filmom Glej in se čudi: Sanjarjenje o povezanem svetu (Lo and Behold: Reveries of the Connected World) je bilo vredno prehitevat.

Ni nelogično, da se je ravno Werner Herzog lotil dokumentarca o internetu, najbolj neulovljivi, če že ne največji temi sodobnega sveta. Kdo je več povedal o sanjačih in/ali norcih, če ne Herzog? Ker kaj je izum in nastanek interneta, če ne zasluga sanjačev in/ali norcev? In njihovo pribežališče, v dobrem in slabem? Ali ni Fitzcarraldova plovba s parnikom čez Ande in Aguirrovo iskanje Eldorada nekaj takega kot ideje Elona Muska o kolonizaciji Marsa?

Anyway, internet odpira več civilizacijskih, filozofskih, ustvarjalnih, znanstvenih, medijskih, metafizičnih, teoloških, eshatoloških vprašanj kot karkoli drugega dandanes. Herzog jih v desetih poglavjih (in v svoji značilni nemški angleščini) razloži obenem duhovito in strašljivo. Seveda ni povedal vsega, kar je mogoče in potrebno povedat o internetu — zlasti ne o socialnih omrežjih —, je pa povedal dovolj, da človek pomisli, da se nam niti ne sanja, kakšne spremembe vse to vleče za seboj.

Če boste šli gledat kak film z Liffa, ko bo na rednem programu, potem naj bo to Herzogov dokumentarec. Da ne boste presenečeni, ko bo ekipa robotov zmagovala na svetovnem prvenstvu v nogometu. Ali če si bo Herzog sam od Muska kupil enosmerno vozovnico za na Mars. Vse to je možno.

Samo to ni možno — citiram režiserja: “Seveda ne!” —, da bi umetna inteligenca snemala boljše filme od njegovih.

Freak show

Da sta bila na Liffu tudi danski film Možje in kokoši ter francoski Mirni zaliv, je najbrž posrečena selektorjeva konceptualna domislica, mogoče je pa tudi trend v evropskem filmu. Namreč trend prismojenih, odštekanih, neresnih, pišmevuharskih, kvazi problemskih, sicer smešnih, zabavnih, burlesknih, grotesknih, vrhunsko narejenih freak show filmov z dodatki perverzij, gnusobe ter moralne in fizikalne znanstvene fantastike in tabujev à la kanibalizem in incest. Ker pač dandanes kao že zmanjkuje relevantnih tem.

Oba filma sta polna degenerikov. V danskem nastopa pet bratov z zajčjo ustnico in drugimi, mentalnimi okvarami različnih težavnostnih stopenj, sinov norega genetskega manipulatorja, ki je s svojo spermo oplojeval domače živali; v francoskem pa ena med seboj sparjena (skoraj požrta) družina in ena ljudožerska (skoraj prenažrta); med pripadnikoma ene in druge se splete psevdoromantična vez v stilu Romea in Julije (ali Romea in Julija).

Se spomnite scene v Hannibalu, ko Anthony Hopkins na večerji z Julianne Moore streže Rayu Liotti z na hitro popraženimi možgani iz njegovega lastnega čelnega režnja? Najbrž vam ni šlo na smeh, ko ste to gledali. V Mirnem zalivu pa vam bo zagotovo šlo ob sceni s kanibalskimi otročaji, ki glodajo človeške prste, mama pa jih z odsekano človeško nogo v roki sprašuje, ali so še lačni. Kaj je bolj sick? Če je smešno ali če ni?

Nasilje, kri, rezanje, sekanje, akcija, streljačina, vampirji, porno, seks, whatever — to v filmih ni nič novega. V teh novih primerih je drugače le to, da nam to godljo skupaj zdaj prodajajo kot umetniško, epsko, estetsko, estetizirano robo. Ne gre več za kratkočasje in zabavo, ampak za dekontekstualizirano, intelekualizirano nedeljsko filozofijo v gibljivih slikah.

In ne boste verjeli: gnusno gor ali dol, gledalec hitro pade na to finto. Do neke mere celo jaz!

Možje in kokoši (Mænd & høns). Scenarij in režija: Anders Thomas Jensen. Kamera: Sebastian Blenkov. Glasba: Frans Bak, Jeppe Kaas. Igrajo: David Dencik, Mads Mikkelsen, Nikolaj Lie Kaas, Frans Bak, Jeppe Kaas​. Danska/Nemčija, 2015. Dolžina: 104 minute.

Mirni zaliv (Ma Loute). Scenarij in režija: Bruno Dumont. Kamera: Guillaume Deffontaines. Igrajo: Fabrice Luchini (André Van Peteghem), Juliette Binoche (Aude Van Peteghem), Valeria Bruni Tedeschi (Isabelle Van Peteghem), Jean-Luc Vincent (Christian Van Peteghem), Brandon Lavieville (Ma Loute Brufort).

Filmska poezija

Samo še Jarmuschovem Patersonu, nakar dovolj o Liffu. O Neonskem demonu (Neon Demon) Nicolasa Winding Refna se mi ne ljubi pisat. S kanibalizmom sem za tokrat opravil. Z 80. leti pa sploh že zdavnaj.

Paterson je mesto v New Jerseyju, kjer je nekaj časa živel ameriški pesnik William Carlos Williams, sicer tudi avtor istoimenske epske pesnitve v petih knjigah. Paterson je tudi ime glavnega junaka filma: šofer avtobusa in talentiran, a skromen pesnik, ki zapisuje poezijo v zvežčič — dokler mu ga ne razcefra angleški buldog Marvin, sicer najbolj simpatičen filmski pes po bruseljskem grifonu Verdellu Nicholsonovega gay soseda iz Bolje ne bo nikoli. Njegova vsakdanja rutina je služba, sprehajanje psa, eno in nič več pivo v lokalnem baru — vmes pa naredi veliko dobrega in prijaznega. Vsi se imajo radi. Najraje se imata s punco, ki sanja, da sta dobila dvojčke — v filmu se epizodno pojavlja še več parov dvojčkov —, se uči kitaro in peče muffine. Normalen in prisrčen film o normalnih in prisrčnih ljudeh. S poezijo vred. Avtorsko in tisto — Samo povem —, ki jo je o slivah v hladilniku napisal William Carlos Williams. In z japonskim turistom vred, ki pride v Paterson po njegovih sledeh in Patersonu podari nov zvezek.

Ampak to so seveda taki filmi, ki ne dobivajo nagrad — niti nimajo veliko občinstva. Četudi jih posname Jarmusch. Pašejo pa.

Paterson. Scenarij in režija: Jim Jarmusch. Kamera: Frederick Elmes. Glasba: Carter Logan. Igrajo: Adam Driver (Paterson), Golshifteh Farahani (Laura), Barry Shabaka Henley (Doc), Chasten Harmon (Marie), William Jackson Harper (Everett). ZDA, 2016. Dolžina: 113 minut.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE