Strategija medijev 2024 brez zaupanja v trg, politiko, internet

22.11.2016 / 06:10 Komentiraj
Izgovor države, da na področju medijev vedri in oblači, je tako imenovani javni interes. Ki pa ga seveda ne definira.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vlada si piše medijsko strategijo. Minister pravi, da je glavni namen Strategije razvoja medijev v Republiki Sloveniji do leta 2024 “nova definicija medija in iz nje izhajajoče osnovne usmeritve za uresničevanje javnega interesa”.

Prevod: na novo bomo definirali, kaj je to medij, in temu primerno na novo napisali zakonodajo, ki ureja medije. 

Ne morem si kaj, da ne bi seciral, kako razumejo medije in medijsko zakonodajo.

Po prebranem ugotavljam, da je obdavčenje interneta morda samo rdeča cunja, v katero naj bi se zaganjali, ob tem pa spregledali veliko težje stvari.

Raztegljivo

“Medij je sredstvo oziroma oblika množičnega komuniciranja, katerega glavni namen je praviloma…”

  • Kaj torej? Sredstvo ali oblika?

“Glavni namen je praviloma […]”

  • Bi bilo lahko še bolj raztegljivo? Ne bi bilo dovolj prostora za poljubne interpretacije, če bi pisalo “namen je praviloma” ali “glavni namen je”?

“[…] periodično ustvarjanje in razširjanje uredniško oblikovanih  medijskih vsebin[,] posredovanih širšemu občinstvu […]”

  • Hmm, “in razširjanje” ali “ali razširjanje”? Zakaj bi medij moral ustvarjati vsebine? Kaj pa, če jih samo posreduje, agregira?
  • Izvemo pa le nekaj konkretnega: da brez urejanja, urednikovanja “uredniškega oblikovanja” ni medija. Čeprav… Kaj pa, če urednikuje algoritem? Kaj bi bila nemedijska vsebina, ki jo razširja medij? Kako široko je širše?

“[…] z namenom obveščanja in zadovoljevanja kulturnih, izobraževalnih ter drugih potreb javnosti, dostopnih na katerikoli način in na katerikoli napravi ali nosilcu.”

  • Zanimivo. Obveščanje ni zadovoljevanje potrebe, ker obveščen naš človek mora biti, pa če si to želi ali pa ne. In tudi tukaj, kot skozi cel dokument, se Strategija otepa medijev kot nečesa, kar informira o politiki. Kot da ne obstaja.

“Za razliko od drugih oblik javnega komuniciranja delovanje medijev temelji na avtonomnosti urednikov in drugih avtorjev pri ustvarjanju programskih vsebin, v skladu s profesionalnimi kodeksi, ter na osebni odgovornosti novinarjev in urednikov oziroma drugih avtorjev prispevkov za posledice njihovega dela.”

  • Medij je lahko torej samo tisto, kjer so uredniki in avtorji avtonomni; tovarniško glasilo, strankarsko glasilo, časopis delničarjem torej ni medij, ta blog pa je! Medij je, kjer se držijo kodeksov. Ta blog spet ni.

V najboljši tradiciji srednjeveških cehov in skladno s Hayekovo Potjo v tlačanstvo so si novinarji s Strategijo 2024 zagotovili monopol. Kar ne čudi. To počnejo tudi dimnikarji in frizerji.

V tradiciji srednjeveških cehov

  • Citirani odstavek v svobodni družbi določa, kdo si lahko pripne značko “medij”, v nesvobodni družbi pa, kdo sploh sme “razširjati vsebine”. Strategija je napisana tako ohlapno, da ne vemo natanko, kaj od tega dvojega so avtorji mislili.
  • Je pa upravičen strah, da s tem vzpostavljajo omejitev, kdo bo sploh smel objavljati še kje drugje kot na kaki zakotni zasebni spletni strani, ki mu jo bodo servirali, češ, “saj imaš svobodo govora, pa v kopalnici tudi lahko poješ”.

“Neglede na platformo razširjanja medijskih vsebin za vsako obliko komuniciranja, dostopnega javnosti, veljajo najvišji standardi spoštovanja človekovih pravic, zlasti nedotakljivosti in varstva človekove osebnosti in dostojanstva.”

  • Vse lepo in prav. Ampak da bi v isti sapi omenili svobodo govora, na to pa niso pomislili.

“Za zagotavljanje nujne kakovosti informativnih vsebin je ključnega pomena, da jih pripravljajo strokovno usposobljeni poklicni novinarji; zato status informativnega medija lahko pridobi samo medij z zadostnim številom zaposlenih novinarjev z ustrezno izobrazbo glede na obseg programa.”

  • V najboljši tradiciji srednjeveških cehov in skladno s Hayekovo Potjo v tlačanstvo so si novinarji s tem zagotovili monopol. Kar ne čudi. To počnejo tudi dimnikarji in frizerji.
  • Nevarno pa je naslednje: informativni medij je samo tisti, ki ima zaposlene kvalificirane novinarje. Ker ljudje pri informativnih medijih očitno niso sposobni oceniti kvalitete, jo bo zagotavljala država s politiko zaposlovanja in certificiranjem. Ali pa bo še huje.

Značke

  • Če to pomeni, da informacij ne sme širiti medij, ki teh pogojev ne izpolnjuje, gre za resen napad na svobodo govora.
  • Če pa to pomeni, da bodo nekateri mediji imeli značko “medij je vpisan v razvid medijev”, drugi pa ne, in če bo to bralcem povedalo, da je prvi morda bolj verodostojen od drugega, pa težave ne vidim. Ampak glede na prakso se bojim, da ne gre samo za značko.

“Sporočila in vsebine, dostopne in v mnogih primerih namenjene javnosti, se pojavljajo tudi na platformah, ki ne ustrezajo opredelitvi medijev po vseh svojih značilnostih in osnovnem namenu (družbena omrežja, portali, spletne strani in vedno pogostejše nove platforme)[…]”

  • Prevod: ne znamo natanko definirati, kaj je medij.

“[…] zato bo zakon v izogib možnim posledicam (nespoštovanje človekovih pravic, nelojalna konkurenca medijem, nespoštovanje avtorskih in izdajateljskih pravic ipd.) v prihodnje moral vsaj deloma urejati tudi ta vprašanja.”

  • Skratka, ne gre za zakon o medijih, ampak za zakon, ki bo urejal nič več in nič manj kot svobodo govora in branil “ta zaresne” medije pred “nelojalno konkurenco”, torej internetom.

“To še posebej velja za področje zaščite ustavno varovanih kategorij, zaščite otrok in mladoletnikov, spoštovanja človekove zasebnosti, časti in dobrega imena, prepovedi sovražnega govora, pravice do popravka itd. Enako velja za nedopustne primere nespoštovanja avtorskih pravic in pravic izdajateljev, ki investirajo v pridobivanje informacij in oblikovanje medijskih vsebin.”

  • Svoboda govora — ki je tudi ustavna kategorija — tudi tukaj ni omenjena. Pri tem pa imam za nameček tudi slabo vest, da si drznem na to opozoriti v kontekstu tako plemenitega cilja kot je zaščita otrok in mladoletnikov.

Javni interes

  • Izgovor, da si država jemlje pravico, da na področju medijev vedri in oblači, je tako imenovani javni interes. Tako pravijo v poglavju, ki naj bi javni interes definiral:

“Nosilec javnega interesa je javnost v najširšem pomenu besede, potemtakem skupnost državljank in državljanov RS ter drugih prebivalcev v državi ter pripadnikov slovenskih manjšin v sosednjih državah ter Slovencev po svetu. Izhodišča in bistvo javnega interesa oziroma najpomembnejša merila vsega, kar je v javnem interesu in se predstavlja kot uresničevanje javnega interesa, so […]” 

  • Iz tega ne morem razbrati, kaj je javni interes. Ne vem, kdo ali kaj je nosilec interesa, vem pa, kdo ima interes. Zakaj recimo niso napisali, da je javni interes vsota interesov državljank in državljanov?
  • Ker če bi bil, potem obstajata dva načina, da izvemo, kakšen je ta interes: prvič, da ugotovimo, kako se ljudje obnašajo na medijskem trgu in kako ta interes uresničujejo sami, drugič pa, kako na volitvah ocenijo, da so politiki njihov interes prepoznali in da ga bodo v njihovem imenu zagovarjali.
  • Skrbi me, da v Strategiji ni prav nobenega zaupanja ne v trg ne v politiko. Kot razlagalec javnega interesa nastopa “stroka”. Ki da ve, kaj je za ljudi dobro.
  • To mi je od nekod znano.

OpombaTekst je bil prvotno objavljen v ponedeljek, 21. novembra 2016, na avtorjevi spletni strani Čas-opis pod naslovom Strategija nesvobode govora?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE