27. Liffe (9.): Čas korupcije, bogatašev, ljubezni in kokoši

23.11.2016 / 06:08 Komentiraj
Filmski festival se je za letos poslovil, podelili so nagrade, v obiskovalce se je naselila postfestivalska praznost.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ljubo mi je po festivalu pisati o filmih, da jih še malo popestujem in odložim vrnitev v realnost. Seveda so filmi držali zrcalo realnosti, toda gledala sem jih z varne razdalje in v tišini. Zato začenjam s socialno temo in končujem z bizarno.

Ko jecljav bolgarski železničar, ki dela za majhno plačo (in še ta zamuja), ob rednem pregledu proge najde na tirih razmetan denar, pokliče policijo in postane junak. Mlada in arogantna piarovka Ministrstva za promet ga povzdigne v zvezdo, organizira prireditev njemu v čast. Dobil bo novo, digitalno uro, zato mu staro in zanesljivo uro znamke slava — naslov filma govori o obeh pomenih te besede — spuli z roke.

Na prireditvi odjeclja, kdo in kaj se z javno službo okorišča, toda ministru je samo do fotografiranja. Po prireditvi pa nanj vsi pozabijo. Nova ura neha delati. Tako se naš skromni in pošteni železničar poda v akcijo iskanja stare ure.

Slava. Režija: Kristina Grozeva, Petar Valčanov. Scenarij: Kristina Grozeva, Petar Valčanov, Dečo Taraležkov. Kamera: Krum Rodriguez. Glasba: Hristo Namliev. Igrajo: Stefan Denoljubov, Margita Goševa​. Bolgarija/Grčija, 2016. Dolžina: 101 minuta.

“Slava”

Niz dogodkov spremeni oba. Za oba je temeljnega pomena čas. On ga nenehno meri z uro, zato pade iz rutine, ko se mu nova pokvari. Pretkani piarovki Ministrstva za promet čas odmerjajo hormonske inekcije in umetna oploditev. Kar pa je ne ustavi na maščevalnem pohodu proti železničarju, ki na televiziji pove, kakšno je stanje korupcije v železničarstvu in da so mu vzeli uro. Ker jecljanje razumejo kot zaostalost, mu vsi kar naprej vsi polagajo besede v usta in pišejo izjave. Tudi njegovega natančnega moralnega kompasa ne razumejo.

Ker piarovka železničarju noče vrniti ure, se ta obrne na krvoločnega novinarja, ki ga je izkoristil za obtožbe proti skorumpiranim železničarjem in ministru. Piarovka tako začne akcijo diskreditacije in pogroma. Na koncu dobi svojo slavo nazaj. Namreč uro.

Piarkova se zave, kaj je naredila, postane ponižna in prijazna, železničar pa zagrenjen. Film se konča s krikom, ki ga ne vidimo in za katerega ne vemo, čigav je. Nauk filma? Vzemi, kar leži na tleh, ker če boš moralen, boš tepen?

“Vlažnost”

V Slavi se nam piarovka proti koncu morda za sekundo prikupi, se nam glavni junak v Vlažnosti, bogat in zbegan, skoraj zasmili. Vse ima: lepo ženo, donosno delo, dober avto, laboratorijsko prazno stanovanje v Beogradu. Ko žena za nekaj dni brez pojasnila izgine, se pretvarja, kot da se ni nič zgodilo. Gre sicer na policijo, da prijavi izginulo osebo, vendar si premisli in potem vsem naokrog razlaga, da je šla na službeno pot. Kot egocentrik sicer trpi. Podrl se mu je svet. To rešuje z žuranjem, seksom in snifanjem. Žena se vrne. Jasno nam je, zakaj je šla in v kaj se vrača. Nisem pa prepričana, da ve naš junak. Odlična atmosfera izpraznjenosti, sploh za prvenec.

Na pogovoru sem režiserja vprašala, kje je bil njegov junak 5. oktobra 2000, ko se je Miloševiću zgodil narod. “Na protestih, seveda, ampak ti so odnesli Miloševića, ne pa tudi mentalitete. Ni nas osamilo samo slabo soočanje s preteklostjo, ampak tudi s samimi sabo.” Občutek ujetosti v soparo se torej nadaljuje v živo, v Beogradu.


Vlažnost. Režija: Nikola Ljuca. Scenarij: Staša Bajac, Nikola Ljuca. Kamera: Maja Radošević. Glasba: Janja Lončar. Igrajo: Miloš Timotijević (Petar), Tamara Krcunović (Mina), Maria Kraakman (Karin), Katarina Marković (Bojana), Dragan Bakema (Srdjan), Milan Marić (Djordje), Slaven Došlo (Milan), Jasna Ornela Bery (Dragica), Fedja Stojanović (Dragiša), Jelena Stupljanin (Andjela). Srbija/Nizozemska/Grčija, 2016. Dolžina: 113 minut.

Prizor iz italijanskega filma Mladost norosta, spodaj iz srbskega Vlažnost.

“Piuma”

Drugače je v Italiji. Tam je bolj veselo. Naslov komedije Mladost norost je po mojem neustrezen. V filmu so vsi zmešani, razlike med mladimi in starejšimi tako rekoč ni. Naslov izvirnika je Piuma (pero, peresce), kot naj bi bilo ime še nerojeni deklici najstniških staršev. Naslov, ki odlično povzema lahkotnost norosti in igrivosti nastopajočih.

Pravzaprav film z močnim socialnim podtonom, ki vse skupaj zavije v komedijo zmešnjav. Najstnika bosta deklico obdržala, odločitev poveže konfuzne starše. Vse kaže, da bo v svet brez možnosti prišla deklica, ki bo pozornost z realnega začasno preusmerila.


Mladost norost (Piuma). Režija: Roan Johnson. Scenarij: Ottavia Madeddu, Carlotta Massimi, Davide Lantieri, Roan Johnson. Kamera: Davide Manca. Glasba:  Davide Manca. Igrajo: Luigi Fedele (Ferro), Blu Yoshimi (Cate), Michela Cescon (Carla Pardini), Sergio Pierattini (Franco Pardini), Francesco Colella (Alfredo), Francesca Antonelli (Rita), Brando Pacitto (Patema), Clara Alonso (Pilar), Bruno Squeglia (Lindo), Francesca Turrini (Stella), Massimo Reale. Italija, 2016. Dolžina: 98 minut.

“Med morjem in zemljo”

Kolumbijskemu filmu o ljubezni Med morjem in zemljo je publika podelila najboljšo oceno. Mlad nepokreten moški, zaradi mišične distrofije odvisen od mame. Ljudje s to boleznijo redko živijo več kot dvajset let. Revna sta, živita v leseni koči nad močvirjem, toda toplota južnoameriškega karakterja dela na polno. Tako kot smeh in solze. Melodrama se namreč dogaja na platnu in v dvorani. Vse, kar si bolni mladenič želi, je izlet na morje. Mama mu to z zavidljivo iznajdljivostjo omogoči. Neusahljiv vir moči in ljubezni, odkar je znana diagnoza.

Če nekoga ljubiš, mu pustiš, da odide. V tem filmu ima to globlji in predvsem polnejši pomen. Lahko je meni točiti solze… Ampak kako je nekomu, ki se sooča z neozdravljivo boleznijo in gleda tak film, si ne morem niti predstavljati.

Med nebom in zemljo (La ciénaga entre el mar y la tierra). Kolumbija, 2016Trajanje filma: 98 Režija: Carlos del Castillo, Manolo Cruz. Scenarij: Manolo Cruz. Kamera: Robespierre Rodriguez. Glasba: David Murillo. Igrajo: Manolo Cruz (Alberto), Vicky Hernández (Rosa), Viviana Serna (Giselle), Jorge Cao, Mile Vergara​.

“Možje in kokoši”

Moj tedenski zmagovalec je danski film Možje in kokoši. Bizaren humor, odlični dialogi in igralci ob odlični podpori scenografije in maske.

Razsut dvorec na majhnem otoku, nekdanji sanatorij, je ilustracija norega sveta doktorja genetike, ki je globoko presegel meje raziskovanja. Hiša je polna živali. Kokoš ima kje kakšen parkelj, gosi prašičje rilce. Njegovi otroci so mešanica vsega videnega. Predvsem pa polni enciklopedičnega znanja iz očetove domače knjižnice.

Njihov red zmotita polbrata, ki jima je ravno umrl oče. Da ni biološki, izvesta s posnetka, ki jima ga je zapustil namesto oporoke. Odpravita se do slavnega pravega očeta, genetika — ki že dolgo mrtev leži v postelji — in polbratov, ki živijo po režimu mrtvega očeta. Osamljen otok, zavetišče čudakov… — kot da bi se gibanja za otroke, zdravje, družine in živali združili.

Ah, ti svetli skandinavski modeli…


Več o tem filmu in podatki v včerajšnjem članku Werner Herzog gre na Mars na Fokuspokusu.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE