Rušiti Erdoğana? Ne. Rušiti, rušiti, rušiti EU!

6.12.2016 / 06:10 4 komentarji
“O Sofija, o katedrala. / O mrtveci, ki boste rešili / Evropo. O mrtveci / beli, ki stražite Evropo. / O laž, laž, laž.”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Upam, da je vsem, ki doslej niso razumeli, kaj je narobe z EU, to postalo jasno ob zadnjih dogajanjih v zvezi s Turčijo. Kakšen duh preveva EU? Kakšna združba je to? In kaj jo vodi?

Da EU vodi samo lastni, parcialni interes, je logično. To je bilo logično že prej. Najmanj pred letom dni, ko se je morala soočiti z valom beguncev, ki so prihajali po balkanski poti. Vse, kar je EU glede tega naredila, so vodili samo njeni interesi. Če se je kdaj vmes pokazala sled razuma in dobronamernosti, celo velikodušnosti, se je takoj pokazalo tudi, da gre za nekaj povsem drugega — namreč potrebo po mladi delovni sili.

A to bi še nekako šlo. Če ne bi bilo še arogance in samoumevne samovšečnosti močnejšega. Torej EU. Ki je odnos do Turčije zasnovala na kolonialni logiki. Po kateri je EU kolonialna metropola, Turčija pa kolonija. Ki mora izvrševati zahteve kolonialne metropole. Ki se nima pravice postaviti zase. Kratitev interesov kolonialne metropole je ne samo nedopustno. Ampak tudi sankcionirano. Strogo sankcionirano.

Prerekanja z Erdoğanom

Točno to logiko je EU pokazala ob zadnjih prerekanjih s Turčijo.

Ker EU ni zadovoljna z Erdoğanom in njegovo notranjo politiko — da ne bo pomote, tudi jaz nisem —, je ugotovila, da Erdogan krši vrednote, ki so ji svete. Zato ga je pozvala, naj jih upošteva.

Ker Erdoğan tega ni storil, se je EU odločila za sankcije. Torej za upočasnitev pristopnih pogajanj za vstop Turčije v EU. Na kar je Erdoğan odreagiral z grožnjo, da bo spustil v Evropo begunce, ki jih za zdaj še zadržuje v Turčiji. Na kar je EU odreagirala z zahtevo, da se mora Erdogan držati dogovora z EU. Da nikakršna enostranska odsopanja od dogovora niso sprejemljiva.

Na videz nič problematičnega. A le tako dolgo, dokler na zadevo gledamo iz evropskega oz. evropocentričnega zornega kota. Če pa prestopimo v pozicijo Turčije, postane zadeva bistveno drugačna.

S tega stališča postane problematično recimo to, zakaj bi bile vrednote in norme, ki veljajo v EU, boljše, pravilnejše od tistih, ki veljajo v Turčiji? Stati na stališču, da so naše, evropske vrednote in norme superiorne vsem ostalim, je logika preživelega socialnega in kulturnega evolucionizma 19. stoletja. Ki ga EU očitno brez zadržkov prakticira, ko kliče na odgovornost Erdoğana.

Kolonialna gesta in arogantna kazen

Naprej. Ker Erdoğan ni hotel ubogati, se pravi se prilagoditi evropskim normam in vrednotam, je EU kot tipična kolonialna metropola sklenila, da je porednega otroka treba kaznovati. In je kazen v obliki zaustavitve pristopnih pogajanj tudi izvedla.

Kar se je zdelo vsem evropskim politikom in veliki večini Evropejcev ne samo sprejemljivo, ampak tudi samoumevno. Nihče ni pomislil, kako to gesto razumejo v Turčiji. Namreč kot gesto vsiljevanja tujih vrednot in norm. Torej kot kolonialno gesto. 

In ker v EU nihče ni ugotovil, kaj EU dejansko dela — namreč izvaja kolonialno politiko do Turčije —, se je EU in Evropejcem očitno zdela pravilna tudi naslednja evropska poteza: da na turško grožnjo, da bo v Evropo pustila begunce, če bo EU zaustavila pristopna pogajanja, odreagira z zahtevo, da se mora Turčija držati dogovora z EU.

EU pa je ob tem spregledala dejstvo, da ni bila Turčija prva, ki se dogovora z EU ni držala. Prva je bila EU. Ko je začela Turčiji groziti z zaustavitvijo pristopnih pogajanj. 

EU se zdi samoumevno, da pravila, za katera zahteva, da se jih drugi držijo, lahko sama krši. Hkrati pa teh kršitev sploh ne zazna. Samoumevno se ji tudi zdi, da vztraja pri kazni, ko ista pravila, ki jih krši sama, krši nekdo drug. Arogantni kazni.

“O mrtveci / beli, ki stražite Evropo. / O laž, laž, laž. // Rušiti, rušiti, rušiti! / Milijoni umirajo, / a Evropa laže. / Rušiti. Rušiti. Rušiti!” — [Ilustracija: Avgust Černigoj: Portret Srečka Kosovela.]

Dvojni standardi

Dvojni standardi, torej. Ki vedno koristijo metropoli, kot se za kolonialno situacijo spodobi. V tem primeru EU. In na škodo kolonij. V tem primeru Turčije.


Turčija in njena reakcija v celotni zgodbi nista problematična. Kar je problematično, je vsaj dvoje: najprej to, da se Evropski uniji zdi njen kolonializem samoumevna pravica in dolžnost — v smislu civiliziranja prostanka sveta —, in to, da se tovrstne prakse zdijo samoumevne in sprejemljive absolutni večini Evropejcev (kar je ponovitev drže do lastnega kolonializma v preteklosti).

To oboje je tudi resničen problem, ki pesti EU in Evropo danes. To. Ne pa Turčija.

Če sklenemo: EU je torej tvorba, ki jo več kot očitno preveva kolonialna logika, o kateri je Kosovel v pesmi Dekonstrukcije zapisal:

“O laž, laž, evropska laž! / Samo destrukcija lahko te ubije! / Samo destrukcija. / In katedrale in parlamenti: / laž, laž, evropska laž. / In Društvo narodov laž, / laž, evropska laž. // Rušiti, rušiti! / Vse te muzeje faraonov, / vse te prestole umetnosti. / Laž, laž, laž. / O Sofija, o katedrala. / O mrtveci, ki boste rešili / Evropo. O mrtveci / beli, ki stražite Evropo. / O laž, laž, laž. // Rušiti, rušiti, rušiti! / Milijoni umirajo, / a Evropa laže. / Rušiti. Rušiti. Rušiti!”

K temu verjetno ni kaj dodati.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE