Brez skrbi, ne bom kandidirala za predsednico (čeprav so mi predlagali)

13.12.2016 / 06:10 1 komentar
Če si predsednik, nisi grabitelj zase. Moraš biti dajalec drugim. Predvsem državljanom — ne pa članom lastne domačije.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Z leti sem že navadila, da mi ljudje redno predlagajo, naj kandidiram na kakšnih volitvah. Naj s svojim znanjem pomagam pri reševanju problemov tam, kjer se to (baje) da. V politiki.

Navadila sem tudi že, da predlagatelji vedno pritisnejo na mojo šibko točko: na vest. Na moj občutek odgovornosti do drugih. Kar jim ni težko. Meni pa je. Ker do svoje vesti nisem zmožna prakticirati neke posebne avtonomije. Kar pomeni, da me vest grize, če se mi zdi, da ne opravljam svoje dolžnosti. Občutek slabe vesti. Ni prijetno.

No, v zadnjem tednu sem bila deležna dveh pobud, naj kandidiram za predsednico države. V obeh primerih so to predlagali resni, izobraženi, odgovorni državljani. Ki bi bili pripravljeni za mojo kandidaturo tudi marsikaj storiti.

Politika me ne zanima

Kot sem že večkrat napisala, me politika ne zanima. Če bi me, bi bila danes del dobro plačane politične elite. Ne pa, da s hčerko živiva na robu revščine, ker sem jaz javna uslužbenka na dveh univerzah, ona pa celebralni paralitik z mejnim statusom, ki ji država ne plača niti obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Mejni status namreč pomeni, da ne sodi v nobeno skupino, za katero je v tej državi urejeno zdravstveno zavarovanje. In ker je pri nas važno, v katero birokratsko skupino sodiš, ne pa, da si živ, pač ni načina, kako dobiti obvezno zdravstveno zavarovanje. Najprej bi bilo treba z birokratskimi postopki spremeniti birokratske kategorije. Šele tako bi se dalo kaj urediti. To pa seveda lahko traja leta. Oziroma tudi traja leta. V Sloveniji.

Kot sem že večkrat napisala, me politika ne zanima. Če bi me, bi bila danes del dobro plačane politične elite. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

Predsednikova področja

No, to bi vsekakor moralo biti eno od področij, ki bi mu predsednik države moral posvečati pozornost in moč.

Predsedniku države ne more biti cilj zgolj on sam. In njegovo bivanje. In tudi ne država. Vsaj not formalna institucija. Ki jo s svojim vedenjem — recimo do Melanije — spravlja v neroden položaj. Célo državo. Njen ugled. In državljane. Kar razumejo vsi. To smo videli, ko je evropska politična elita smešila Cerarja zaradi telefonskega pogovora z Melanijo. Samo predsednik države tega ne razume.

Cilj predsednikovega delovanja bi morala biti skrb za dostojno, človeka vredno in racionalno organizirano življenje državljanov. Kot tudi to, da Sloveniji zagotovi ugled samostojne, pokončne, spoštovanja vredne države. Ne pa ugled pohlevne kimavke, ki si prizadeva, da bi jo vsi imeli radi. In s tem njega, predsednika države.

Če bi se odločila za kandidaturo, bi lahko s predlagatelji in podporniki ideje napisali program. Smiseln program. Ki ne bi služil egotripu tistega, ki opravlja predsedniško funkcijo. Ampak državi. In državljanom. Katerih uslužbenec je oz. bi moral biti predsednik države.

Za kaj v bistvu gre

A ne gre za to. Gre za čisto nekaj drugega. Za to, kaj stoji za idejami in predlogi, ki jih ljudje dajejo. V resnici me zanima to. Kar je zadaj. In o čemer želim pisati. Ker to je tisto, o čemer bi se morali politiki in cela politična elita s predsednikom države in vlade na čelu zamisliti. Resno zamisliti.

Ko namreč poslušam ljudi, ki argumentirajo mojo kandidaturo za karkoli že, je iz njihovih argumentov možno jasno izluščiti nekaj ključnih poudarkov.

Prvi je, da današnja slovenska politična elita in njeni funkcionarji ne uživajo javne podpore. Predvsem pa jih ljudje ne vidijo kot legitimnih nosilcev politične moči in oblasti. In to zato, ker “skrbijo samo zase”, če citiram odlomek iz enega od številnih intervjujev.

Ali povedano drugače, obnašajo se domačijsko. Ključen del domačijskega vedenja pa je prav skrb za lastno preživetje. In odsotnost odgovornosti in skrbi za celotno socialno skupnost. Domačija, ki ji preživetveno pripadaš, je samo majhen in nepomemben del skupnosti.

Če opravljaš javno državno funkcijo, nisi grabitelj. Zase. In za svoje. Ampak dajalec. Drugim. In to predvsem in najprej lastnim državljanom. Ne pa članom lastne domačije.

Moralni kompas

Drugi razlog, ki ga predlagatelji mojega političnega udejstvovanja stalno omenjajo, pa je odsotnost moralnega kompasa. To potrjuje eno mojih terenskih ugotovitev, da je za ljudi od vseh vidikov krize v slovenski družbi najbolj boleča moralna.

Ena od opazovank je izpostavila:

“Kriza v Sloveniji je predvsem zaradi tega, ker ljudje postajajo vse bolj nemoralni. […] Osnovno, kar je, je kriza morale. […] Dokler bo kriza morale, se tudi ekonomska kriza ne bo zmanjšala. […] Dokler bodo ljudje nemoralni, bo kriza.”

In še o rešitvah:

“Prvo, kar je treba storiti, je treba nehati govoriti neumnosti, da ni denarja. In drugo, naučiti politike, da se obnašajo tako, da jim bodo ljudje zaupali. Če bi ljudje imeli zaupanje, bi imeli tudi upanje za boljšo prihodnost. Tako pa nimajo niti upanja niti zaupanja. […] Moralne vrednote morajo prvi pokazati tisti, ki vodijo podjetja, občino, krajevno skupnost. […]  Po mojem mnenju so rešitve krize predvsem odpravljanje pohlepa, nepravičnosti, nehumanosti, požrešnosti, tako ekonomske kot moralne. Kajti denarja je dovolj, tudi hrane je dovolj. Ni pa volje, da bi se to razdelilo med ljudi. In ni tistih ljudi, ki bi delali za večje moralne vrednote. Morala je osnova. To je to.” [Oboje je terenski zapis z dne 8.12.2009, op. VVG.]

Politiki naj si povedano napišejo na vsa mesta, s katerimi so vsak dan pogosto v optičnih stikih. Predvsem pa oba predsednika! Nujno na ogledalo! Povedanega se naj naučita na pamet. Morda pa bosta kdaj vendarle doumela.

Upanje umre zadnje.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE