Vlada ne vlada

18.12.2016 / 06:10 Komentiraj
Zaposleni v privatnem sektorju, ki ustvarja večino dodane vrednosti, niso otroci te države, ampak so kvečjemu pastorki.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Najprej naj sporočim vsem delovnim ljudem, da jim privoščim dobre plače. Neglede na to, ali delajo v javnem ali zasebnem sektorju. Vsakdo, ki dela zavzeto in z delom ustvarja dodano vrednost, mora dobiti plačo, s katero je mogoče solidno živeti. Pika!

Pri tem je vsaki gospodinji jasno, da lahko potroši toliko, kolikor ima družina prihodkov. Če potroši več, to pomeni zadolževanje pri sosedih in sorodnikih ali v banki z limitom in kreditom.

Začetnega tečaja ekonomije pa naša vlada še ni preštudirala. Ali ob vstopu v drugo polovico mandata misli, da se je že začela predvolilna kampanja in je postala populistična? Kako drugače razložiti dve leti relativno dosledne gospodinjske logike in zdaj ta nenaden preobrat in lahkotnost trošenja? Kako to, da je tisto, kar prej ni bilo mogoče, danes izvedljivo s takšno lahkoto?

To je tako, kot če bi se gospodinji med 15. dnem in koncem meseca totalno utrgalo in bi začela nekontrolirano zapravljati, čeprav je družinoe v prvi polovici meseca privijala in jim odtegovala hrano od ust.

Gospodinjska logika

Ker je popustila zdravnikom, je jasno, da je vlada morala popustiti in odvezati mošnjiček tudi drugim sindikatom javnega sektorja. Če nahraniš enega, zaradi lakote tečnega in jokajočega otroka, moraš tudi drugega.

Gospodinjska logika se tu začne sesuvati. Gre za porabo na račun tega, česar še nismo ustvarili. Kje bomo prihodnje leto vzeli 56 milijonov za javni sektor, še naslednje leto pa 70 milijonov?

Zdravniki, ki bodo v skladu z dogovorom dobili še vedno neznano število milijonov evrov, v to številko sploh še niso všteti. Vlada sicer trdi, da bo sredstva prerazporedila in da nas, davkoplačevalcev, teh 56 milijonov ne bo zadelo.

Če bi vladi lahko verjeli, bi na tem mestu zaključila tekst. Ker pa vlada po moji oceni ne vlada, bomo teh 56 milijonov v prihodnjem letu še kako pogrešali in jih bomo morali rebalansirati.

Game, set, match

Res je, da bi vse sindikalne zahteve vlado lahko stale 215 milijonov. Možnost, da bi se to uresničilo, pa je enako verjetna kot to, da bo jutri konec sveta. Temu bi se lahko izognila tudi z nepriljubljenim sprejemom interventnega zakona, za kar pa ni imela podpore niti v lastni koaliciji.

Ob vsem tem se 56 miljonov in podpisan dogovor zdita pravi drobiž in oaza miru. Na prvo žogo bi človek pomislil, da je rezultat takšen zato, ker se vlada odlikuje z izjemno pogajalsko spretnostjo.

Vendar je resnica drugačna. Pogajanja so trejala koraj celo letošnje leto. Pogovori so se vlekli kot teniški tie break, kjer ti je na koncu že skoraj vseeno, ali zmaga tvoj favorit ali nasprotnik. Samo, da se igra že enkrat konča.

Žogice predlogov in protipredlogov, vmes pa tudi groženj in opozarjanja na dramatične posledice, lahko ocenimo kot poraz vlade. Ta je v tem teniškem setu s predolgimi žogami ali žogami v mreži, zaletavostjo brez vizije in odsotnostjo športno-politične modrosti pokazala vso svojo neizkušenost.

Z nenehnim spreminjanjem in zaostrovanjem svojih stališč, zapiranjem in ponovnim odpiranjem pogajanj in z nenavadnim vmesnim manevrom z zdravniki je po nepotrebnem zapravljala energijo, izgubljala tempo in verodostojnost, predvsem pa dragocen čas, ki bi morali biti namenjen modernizaciji plačnega sistema v javnem sektorju.

Denar, ki so si ga priborili sindikati, bo šel za plače javnih delavcev. Najprej za tiste iz razreda J, ki jim k plači, ki ne dosega zakonskega minimuma, doda država toliko, da je plačilo v skladu z zakonodajo. Seveda s to razliko, da tisti dodatek ne šteje kot plača in se ne bo štel v pokojninsko osnovo. Si lahko predstavljate, kako mizerno pokojnino bodo imeli državni uslužbenci, ki ne dosegajo niti minimalne plače? Država kot delodajalec s svojo plačno politiko v razredu J načrtno in zavestno “goji” skupino državljanov, ki jih bo v dokončno revščino pahnil odhod v pokoj, če se ji z iznajdljivostjo zdaj še nekako izogibajo.

V finale so prišle tri besede, ki so zaznamovale aktualne vsebine poročanja in uveljavljajo nove medijske ter besedne trende: “Fake News”, “Populismus”, “postfaktisch” — lažne vesti, populizem in čas brez dejstev. Zmagovalna beseda je “postfaktisch”.

Mati ali mačeha

Še enkrat ponavljam: vsakomur, ki dela dobro in ima rezultate, iskreno privoščim dobro plačo. Dobre plače po gospodinjski logiki pomenijo več povpraševanja po izdelkih in storitvah in več trošenja. Denar in blago krožita, vsi so nekoliko bolj zadovoljni. Prodajalci, kupci in država, ki pobere svoj vmesni davek.

Toda v primeru naših pogajanj med vlado in sindikati javnega sektorja boljši časi za te druge praviloma pomenijo slabše razmere za delo v realnem sektorju. Zaposleni v gospodarstvu niso otroci te države. Niso otroci te vlade. So kvečjemu pastorki. Nerazumljiv je ta mačehovski odnos države do gospodarstva, kjer se v resnici ustvari večina dodane vrednosti, ki jo lahko delimo — in to za vse, da ne bo pomote, tudi za večji del javnega sektorja.

Plačna računica zdaj kaže, da bodo vse s sindikati javnega sektorja dogovorjene razbremenitve uslužbencem v letu 2017 prinesle na letni ravni 1.180€ višje prihodke (zdravnikom pa baje vsaj 5.000€), medtem ko bodo zaposleni v gospodarstvu zaradi razbremenitev plač prejeli v povprečju samo 110€ več.

To je krivična razdelitev. Mati država svojih otrok zagotovo ne obravnava enako ljubljeno.

Premagali smo Nemce

In prav zaradi tega je jasno, da naša vlada ne vlada. Vladajo interesi tistih, ki niso v vladi. Ker je vlada šibka, so vedno močnejši. Pogajalski rezultati niso zrcalo moči vlade, temveč njene nemoči. Naša vlada je zmožna uveljaviti samo 2. januar za dela prost dan. Zanj se namreč ni bilo treba pogajati.

V Nemčiji so ob koncu leta 2016 tradicionalno izbrali besedo leta. Gre za akademski izbor profesorjev novinarstva, filozofov, germanistov, zgodovinarjev. V finale so prišle tri, ki so zaznamovale aktualne vsebine poročanja in uveljavljajo nove medijske ter besedne trende: “Fake News”, “Populismus”, “postfaktisch” — lažne vesti, populizem in čas brez dejstev.

Zmagovalna beseda je “postfaktisch”. Za vse tri nemške besede finalistke velja, da smo jih pri nas že zdavnaj prerasli. Nemški besedni trendi so pri nas že uveljavljen standard. Pa smo jih končno enkrat nabrisali.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v soboto, 17. decembra, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE