Interpelirajmo desnico!

20.12.2016 / 06:10 5 komentarjev
Desnica je razdelala način izigravanja parlamentarnega ustroja. To počne tudi z interpelacijami. Nihče jim nič ne more.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vlada in poslanci so nas tokrat presenetili. Prvič: vlada se je rekordno hitro pogodila s sindikati javnega sektorja. Čeprav je del obvez, ki jih je vlada sprejela, spet postavljen daleč v prihodnost. In če bo spet tako, kot nas uči preteklost, se ne bodo nikoli uresničile.

In drugič: DZ je rekordno hitro in enoglasno sprejel zakon, da bo 2. januar spet praznik.

Skratka, dokazali so, da znajo biti učinkoviti. In prepoznati, kaj je nacionalni interes. 

In to že tretjič letos: prvi primer je bil vpis pravice do pitne vode v Ustavo. Kar dokazuje, da v praksi vendarle razumejo, da nacionalni interes obstaja. In kaj to je. Kar je dobro.

Ni pa dobro, da smo zdaj že skoraj tedensko priča najrazličnejšim interpelacijam. Interpelacijam, katerih cilj ni karkoli rešiti. Saj je že ob sami vložitvi interpelacij očitno, da ne bodo uspele. Da torej ne gre za to, o čemer v interpelacijah govorijo. Ampak za nekaj drugega.

Nič narobe? Veliko narobe.

Predlagatelji interpelacij ne skrivajo več, da gre v resnici za nabiranje predvolilnih točk. Ali povedano drugače: za predčasni začetek predvolilne bitke, ki po pravilih sicer sodi v volilno kampanjo. Očitno je, da se je opozicija odločila predčasno začeti volilno bitko in predčasno zbrati čim več volilnih glasov za prihodnje volitve — za katere je odločena, da bodo v letu 2017.

Morda se komu zdi, da z interpelacijami ni nič narobe. A v resnici ni tako. S stalnimi interpelacijami je narobe veliko. Gre za očitne napake v delovanju parlamentarnega sistema, za katere pa se zdi, da jih nihče ne zaznava. Niti desnica, ki se sicer razglaša za branik demokracije. Še več! Desnica je tista, ki to interpelacije perpetuira.

Od–do

Med najpomembnejšimi napakami interpelacijske obsesije desnice moram omeniti vsaj tri.

Prva je dejstvo, da parlamentarci očitno nimajo jasnih predstav, čému demokratični mehanizmi in prakse v parlamentarni demokraciji sploh služijo. Parlament praviloma služi reševanju družbenih problemov, še posebej tistih najakutnejših. Ne pa predvolilnemu boju. V kar se je več kot očitno prelevil slovenski parlament.

Cilja navidez nesmiselnih interpelacij, za katere je že vnaprej jasno, da ne bodo uspele, sta namreč predčasna organizacija in izvedba predvolilnega boja. Pri tem pa nihče niti ni trzne. Čeprav je jasno, da je tudi v slovenski parlamentarni demokraciji predvolilni boj nekaj drugega. Praksa, ki je časovno jasno določena. Omejena in zamejena. Od–do.

To, kar počne desnica, je kršitev teh pravil. Kar ne bi smelo čuditi. Saj se zdi, da je večji del časa po slovenski osamosvojitvi desnica posvetila temu, da je do potankosti razdelala, kako izigravati pravila parlamentarnega ustroja. In to na način, da jim nihče nič ne more. In na način, ki ji veča število volilnih glasov. To počne tudi z interpelacijami.

Desnica z interpelacijami v resnici meša politične procese in njihova pravila. Da se družba temu ne upira, je dokaz, kako slabo parlamentarna demokracija v pri nas deluje. Kako malo je ljudem sploh jasno, za kaj v tem sistemu gre. In kako se kaj počne.

Kar ponovno dokazuje, da gre za sistem, ki je tuj, nekompatibilen s tistim, kar je tradicionalna slovenska socialno-kulturna tirnica. In s tistim, kar sta v njej politika in politična kultura. Slovenska politika. In slovenska politična kultura. Ki seveda nista zahodna politika. In zahodna politična kultura.

To, kar počne desnica, je kršitev teh pravil. Kar ne bi smelo čuditi. Saj se zdi, da je večji del časa po slovenski osamosvojitvi desnica posvetila temu, da je do potankosti razdelala, kako izigravati pravila parlamentarnega ustroja. In to na način, da jim nihče nič ne more. — [Na fotografiji: Janez Janša, predsednik opozicijske SDS.]

Zguba časa in denarja

Drugi problem stalnih interpelacij je, da parlamentarci za njih porabijo ogromno časa. Razprave potekajo ure in ure. Šestnajst ur. Enajst ur. Itd. Kar pomeni, da parlamentarci zapravljajo čas, v katerem bi morali opravljati svoje delo — torej reševati probleme v družbi —, za to, da nabirajo predvolilne točke za svojo domačijo. Beri: stranko. To pomeni, da ne opravljajo svojega dela. In da med svojim delovnim časom opravljajo reči, ki bi morale potekati drugje.

V delovnem času morajo parlamentarci reševati probleme slovenske družbe. Ki jih je več kot dovolj. Oziroma preveč. Če jih ne vidijo, naj pridejo v bazo. Ta jim bo razjasnila, kaj je treba postoriti. In za kaj potrošiti lastni delovni čas.

In tretjič: treba se je vprašati, koliko davkoplačevalskega denarja gre na ta način za predvolilne kampanje strank. Odgovor: veliko. Preveč. In spet moram izpostaviti, da je denar, ki ga plačujemo za delo Državnega zbora, denar, ki je namenjen reševanju aktualnih družbenih problemov. Ne pa za predvolilni boj strank.

Sklep: morali bi vpeljati pravilo, da čas in denar, ki ga parlamentarci potrošijo za nesmiselne interpelacije in druge predvolilne dejavnosti, ostane neplačan. To pravilo bi, v to sem prepričana, zmanjšalo vnemo za vlaganje nesmiselnih interpelacij in predvolilni boj strank izločilo iz parlamenta. Kar bi bilo edino pravilno.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE