Kaj je to takega, delat bicikle? Koliko stane razvoj od ideje do trgovine?

22.12.2016 / 06:10 1 komentar
Časi so zajebani. Pri skoraj nobenem nakupu dandanes več ne vemo, koga pravzaprav podpiramo. Poni je tak tipičen primer.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Razen tega, da sem imel v življenju več kot petkrat več biciklov kot avtov, me nič ne kvalificira za pametovanje o kolesih. Kot kupca pa me diskvalificira to, da ne pomnim, da bi kdaj kupil kolo samo zato, ker bi si zaželel novo, boljše. Vedno sem ga kupil, ko so mi staro ukradli. Samo enkrat, ko so mi v letu dni ukradli tri in sem imel poln kufer vsega, sem kupil rabljeno. Preživelo je še pol leta. Ko je bilo v zadnjih škripajočih vzdihljajih, sem ga pustil na vogalu in obvestil občinstvo na Twitterju, da si lahko z njim postreže. Samo popravilo bremz bi me stalo več kot sem zanj plačal. Potem sem si pri Čerinu na dnevu odprtih vrat v Diamantu z velikim popustom za 300€, 350€ kupil Schwinnovega Hornet cruiserja. Vintage kot je, mi dobro služi že štiri leta. Prevozil sem 7.000 km. Vsake toliko ga našpricam z WD-40. Če dežuje, je na dežju. Orodja nimam. Pumpe tudi ne. Gume mi napumpajo v Rogošportu za 60 centov. Lučko imam. Zamenjal sem tri zvonce.

Tako rekoč no maintenance bike. To je nekaj zame.

Mulci z dvorišča

Poni je nastal v časih, ko je bilo v SFRJ in drugod (do koder nam je pač seglo oko) tako rekoč vse super. Vsaj na področju lifestylea in pop kulture. Živeli smo v balončku modernizacije, iz katerega smo vse videli bolj zamegljeno in popačeno, not pa je prišlo bolj malo. Zato smo se se morali znajti sami in si izmišljevati svoje. Ali kopirati.

Na eni in edini televiziji je bil super razvedrilni in igrani program, zabavna glasba s slovensko popevko na čelu je bila super, Evrovizija je bila super, Tomaž Terček in Sandi Čolnik sta bila super, Gorenje je bilo super, Tomos je bil super, Iskra je bila super… — in kako ne bi izpadlo super tudi novo Rogovo zložljivo kolo v različnih barvah?

Nobenega današnjega nostalgika ne moti, da je bil ponijev dizajn prekopiran, tako rekoč ukraden. Nič hudega. Razlika med poniji tovarne Graziella in Rogovimi je bila samo v tem, da so se Italijani marketinško šlepali na Brigitte Bardot in Salvadorja Dalíja, naši pa na mulce z dvorišča — če so se sploh na koga ali kaj.

SLO DNK: no design

Ampak ali inženirji niso znali sami sprojektirat izvirnega zložljivega kolesa? Ali Rogovim inženirjem (ali vsaj samoupravnemu direktorju) ni prišlo na misel, da bi ponija za dobro vago in dodano vrednost še oblikovali? Da bi bil dizajn unique value proposition dotičnega kolesa? Da bi k oblikovanju povabili recimo Sašo Mächtiga? Ali katerega drugega reprezentanta takrat booming slovenskega industrijskega oblikovanja?

Očitno je moralo preteči še nekaj Save od Zelencev in Savice do Ušća, da si je slovenski proizvajalec po zaslugi oblikovalca Davorina Savnika drznila dati na trg znameniti telefon ETA 80. Iskra je izdelala 5 milijonov različnih verzij tega modela, po vsem svetu pa še 200 do 300 milijonov prekopiranih primerkov.

Že v Rogov originalni poni je bil skratka vgrajen ta DNK, da ni pomembno, kako stvar zgleda, če kolikor-toliko dobro funkcionira. Zato se leta 2016 ni treba čuditi — če se že zgražamo —, da se današnjim “Rogovcem” ni zdelo potrebno redizajnirati relansiranega ponija.

Kar bi bilo res najmanj, kar bi lahko naredili. Če že niso nič vprašali Gigodesigna oz. Luke Stepana glede zložljivega Bigfish bajka (za 800 do 900€). Da niso nič vprašali Gregorja Frasa — čigar prototip električnega Noordunga z Boomboxom stane 8.000€ —, je seveda še nekako logično. Pa še ta udarec za domačo ekipo, da je Fras prepričan, da je dizajn unique value proposition!

Premium to, premium ono? Wow! — [Fotografija: GOR Kolesa.]

DDV (dizajnerska dodana vrednost)

Kot sem omenil predvčerajšnjim, je propad Roga velika sramota. Kaj pa je to takega, delat bicikle? Koliko stane razvoj kolesa od ideje do trgovine? Toliko že ne kot razvoj avta ali kaj šele letala. Kakšna znanja zahteva dizajniranje, izdelovanje in trženje biciklov?

Nobenega posebnega, ki ga v Sloveniji ne bi obvladali. Imamo vrhunski dizajn (če ga hočemo), imamo obrtniške veščine, spoznamo se tudi na masovno industrijsko produkcijo, za marketing pa tudi nismo ravno tepci.

Novi proizvajalec ponijev (GOR Kolesa, solastnika Gorenje in BTC) je za začetek zanemaril dizajn. Verjetno so novega ponija vsaj narisali, preden so dali naredit ogrodje — razen če niso kar enega kitajskega kupili in nanj namontirali še vse drugo.

Dizajn oz. redizajn ponija je zamujena priložnost. Novi proizvajalec se je zanesel na ta preverjeni predsodek, da Slovenci nič ne dajo na dizajn, če le zadeva normalno funkcionira — ker so pač prepričani, da je dizajn to, kar vidiš, ne pa tudi to, kako sploh zadeva funkcionira.

Dizajn je domnevna dodana vrednost, pa to sploh ni res. Dizajn je inkorporiran v sami ideji. Ideja brez dizajna je slaba ideja. Nekdo se končno spet enkrat loti izdelovanja tako seksi stvari kot je kolo, pa mu ne pride na misel, da bi ga dizajniral! Ne morem verjet! Vsak star, predvojni, zarjaveli retro bajk je elegantnejši od ponija!

In ali si predstavljate, da bi prodajali nove hrošče in minije, ne da bi jih redizajnirali?

Vintage kot je, mi dobro služi že štiri leta. Prevozil sem 7.000 km. Vsake toliko ga našpricam z WD-40. Orodja nimam. Pumpe tudi ne. Gume mi napumpajo v Rogošportu za 60 centov. Lučko imam. Zamenjal sem tri zvonce. — [Fotografije: Marko Crnkovič.]

Leteči golobi

Druga stvar pa je slovenski trg. Po eni strani imamo to obsedenost od prevažanja z avti, po drugi pa ta no maintenance fanatizem, ki ga opisujem na začetku. Za avto karkoli in kolikorkoli, za bicikel kot prevozno sredstvo pa čim manj.

Danes so časi, ko se ljudem zdi vse predrago — in četudi še vedno marsikaj kupujejo, je nakupna logika bolj iracionalna kot kdajkoli prej. In nima zveze s tem, da s kupovanjem domačega podpiramo slovensko gospodarstvo in slovenski proračun, še tem manj pa z nostalgijo.

GOR Kolesom na vsak način privoščim, da jim odisejada s ponijem uspe, vendar ne verjamem, da bi bilo dovolj Slovencev pripravljenih plačat 329€ — ali celo še več — za ponija, če pa za ta denar dobijo večje, navidez lepše, morda za slovensko logiko celo boljše kolo.

Zakaj bi s pristajanjem na domnevno višjo ceno podpiral svojega rojaka? Kdo pa podpira mene? Časi so zajebani.

Pri skoraj nobenem današnjem nakupu več ne vemo, koga pravzaprav podpiramo. Poni je tak tipičen primer. Recimo, da sem v dilemi, ali si naj kupim ponija ali — ziher je ziher — kitajskega flying pidgeona. Koga bom podprl? Otroke in vnuke delavcev, ki so izgubili službo, ko je Rog propadel? Tiste, ki so se ga danes spomnili ponovno delat? Franja Bobinca? Jožeta Mermala? Anonimne otroke in vnuke delavcev, ki jih za drobiž sestavljajo v Tianjinu? Ali Babo? Nekega iks-ipsilon uvoznika?

Ne vem. Vseeno mi je. Da mi le ne ukradejo kolesa.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE