Naša prihodnost je kreativna destrukcija

28.12.2016 / 06:10 2 komentarja
Karieristični preračunljivci so edini zagovorniki sistema in države. Poštenjaki ju ne moremo ali nočemo več zagovarjati.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Za nami je še en ponesrečen praznik. Dan samostojnosti in enotnosti. In še ena ponesrečena državna proslava. In če lahko iz državnih proslav sklepamo, v kakšnem stanju je država, lahko zaključimo, da je slovenska država v klavrnem stanju. In da je z njo in njenimi prazniki nekako tako, kot je bilo v socialistični Jugoslaviji pred njenim propadom: iz klavrnega stanja proslav smo vedeli, da bo propadla. Čeprav so politični veljaki trdili drugače. In čeprav so tudi raziskave kazale empirično drugače.

Ob klavrnih državnih proslavah v današnji neokapitalistični, postsocialistični Sloveniji se torej ne morem znebiti občutka, da se ponavlja že videno: prazno govorjenje o čudovitem stanju in o neizogibni svetli prihodnosti, v katero nas nosijo valovi zgodovine, ki se jih udeležujemo, čeprav se jih ne zavedamo.

Kar smo vse že slišali. Večkrat. V različnih zgodovinskih, upravnih, političnih, ideoloških in družbenih kontekstih. Morda smo prvič — torej v socializmu — še verjeli. Danes pa ne več.

Družbo vodijo laiki, družboslovci pa samo govoričimo

Tudi zato, ker smo nekateri medtem več kot trideset let posvetili študiju družbenih ustrojev in družbenih sprememb. Iz katerih neizpodbitno izhaja, da se družbe ne spreminjajo po neizogibnem naravnem zakonu, na katerega valu bi jih nosil veter.

Še tem manj pa se družbe same od sebe spreminjajo na bolje. V bolj razvita stanja. V nekakšno ponovitev zahodne zgodbe. Danes vemo, da ima zahodna zgodba ceno. In ta cena je kreativna destrukcija v državah, ki jim nikoli ni uspelo in jim tudi nikoli ne bo uspelo postati Zahod. Kamor sodi tudi Slovenija.

Naša prihodnost je torej kreativna destrukcija. Ne pa ponovitev zahodne zgodbe. Kljub menda trenutno dobrim ekonomskim kazalcem. Ki pa so dobri zato, ker nas Zahod, katerega podizvajalci smo, trenutno potrebuje. Kaj se bo zgodilo, ko nas Zahod ne bo več potreboval, vemo.

Vsaj tisti, ki smo trideset let svojega življenja menda zapravili zato, da smo študirali družbene vede. Ki po mnenju slovenskih politikov, naravoslovcev, medicincev, tehnikov, ekonomistov in celo nekaterih pravnikov tako ali tako sploh niso znanost. Ampak prazno govoričenje.

Zato lahko Slovenijo vodijo in o njej odločajo laiki. To vendar zna početi vsak. To lahko pri nas tudi v praksi počne vsak. In tudi to je del razlogov za slovenski postsocialistični razvoj. Med katerim se je vrednost slovenske države do danes zmanjšala za 90% tistega, kar je bila vredna leta 1991.

Bleščeče svetla sedanjost in prihodnost

Da ne govorim, kdo je javno trobezljal o bleščeče svetli sedanjosti in še bolj neizogibno svetli in blesčeči prihodnosti neokapitalistične in neoneokolonialne Slovenije. Starčki. Nekateri že vidno senilni. Ki jih kot nekritične zagovornike sistema poznamo že iz socializma. Nekatere od njih smo imeli priložnost spoznati kot udeležence čudnih, celo zelo sumljivih poslov na robu zakonitosti.

Kadri prejšnjega družbenega ustroja so se izkazali za nenadomestljive tudi v današnji postsocialistični Sloveniji. Kadar je le mogoče, javnosti posredujejo ne samo osebne slavospeve o lastni izjemni karieri, ampak nas navdušeno obveščajo tudi o tem, kako dobro nam gre in kako nam bo šlo v prihodnosti še bolje.

Moram povedati, da se mi ob teh podobah in govorancah organsko obrača želodec.

Ne “Murgle”, temveč “slinarji”

A je to še manjši problem. Resnični problem je nekaj drugega: namreč, da so to očitno edini ljudje, ki še danes opravičujejo nedopustno socialno, politično in moralno razsulo, ki je zavladalo v slovenskem neokapitalizmu.

S stališča družbene analize to pomeni, da slovenski neoneokolonializem danes zagovarjajo samo še senilni politični aparatčiki. Oni so tista prava in zares problematična kontinuiteta s prejšnjim družbenim ustrojem. Oni — in ne Murgle — so problematični ostanki socializma. Ostanki, ki so do konca zagovarjali socializem, potem pa so brez težav in zadržkov obrnili ploščo in začeli zagovarjati postsocializem. In začeli na vse kriplje pljuvati po socializmu. Ki so ga še dan, dva prej zagovarjali. 

Lahko bi rekli, da so pač vedeli, kako se stvari streže. Da so vedeli, kako delati kariero. Da so vsaj nezavedno razumeli, da vsak režim rabi nekritične in upogljive ljudi. Tiste, ki jih je Svetlana Makarovič poimenovala “slinarji”. In ki jim je posvetila enega svojih izjemnih šansonov.

S stališča družboslovne analize je resen problem, če so slinarji ter karieristični preračunljivci in upogljivci edini zagovorniki sistema in družbe ob državnih praznikih. Ljudje, ki jih gledajo in poslušajo, namreč vedo, kdo so oni v resnici. Kaj predstavljajo. Namreč laž in neresnico. In kaj hočejo. Namreč lastno korist na račun drugih.

In zato ljudje tudi razumejo, kaj pomeni, če takšni ljudje ob državnem prazniku govorijo vse dobro o državi. To pomeni, da je država v resni krizi. Ker je pošteni in verodostojni zagovorniki ne morejo ali nočejo več zagovarjati.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE