Po resnici povedano: laž ni nič novega. Novo leto, stare bitke.

29.12.2016 / 06:08 Komentiraj
Kako boste razkadili novoletno post-resnico? Z dnevnim obrokom medijske megle ali na straneh vintage Ismaila Kadareja?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Špela mi je s poti v Tirano prinesla Tri elegije za Kosovo Ismaila Kadareja. Iz iste knjigarne na Skenderbegovem trgu, kjer sem si pred tremi leti za spomin kupil albanski prevod Badioujeve Hvalnice ljubezni. Ker sem kot prevajalec poznal francoski original in slovenski prevod in ker sem se v Prištini nekaj mesecev poskušal učiti albansko, se mi je zdelo, da se nekako znajdem med Badioujevimi odstavki v albanščini. Kadare pa bi bil v izvirniku vseeno pretežak, zato se je Špela odločila za angleščino.

Tako sem šele 18 let po izidu izvedel, da je Kadare prav leta 1998, ko so na Kosovu potekali najhujši spopadi in je septembra Varnostni svet OZN sprejel resolucijo, ki je predvidevala Natove zračne napade — grožnje niso zalegle, zato so prvi bombniki poleteli 24. marca 1999 —, objavil svoje Tri këngë zië për Kosoven v Tirani in Trois chants funèbres pour le Kosovo v Parizu (leta 2000 pa še v angleškem prevodu).

Sultan Murat I.

Prav ta knjiga, v Vintagevi paperback izdaji, je zdaj v mojih rokah — in to nesorazmerno pogosto glede na pičlih 87 strani, na katere je med marcem 1997 in marcem 1998 Kadare strnil tri elegije. Vse se ukvarjajo z bitko na Kosovem polju 28. junija 1389 — le zadnja stran zadnje, najkrajše, v kateri nam v 1. osebi govori sam sultan Murat, katerega ostanke so odnesli domov v Turčijo, kri pa zakopali na mestu njegove smrti, se bežno dotakne imen, ki so že iz našega časa:

“Od časa do časa veter prinese liste zbledelih časopisov, ki so jih odvrgli popotniki. Iz njih izvem, kaj se godi naokrog. Presenetljiva imena vezirjev in držav: NATO. R. Cook. Madeleine Albright. Pokol otrok v Drenici. Milošević. Mein Kampf. Pa spet ime ženskega vezirja. Včasih se med njihovimi imeni pojavi tudi moje: Murat I.”

Toda tisto, kar pisanje mojstrskega Albanca, avtorja Palače sanj in Generala mrtve armade, dela za še kako aktualnega za naš čas, niso omembe naših vezirjev in naših držav. Je neka neverjetna Kadarejeva slogovna značilnost, zaradi katere se zdi, da je opis večera v resnici opis cele dobe, opis neke poti resnica cele zgodovinske pasaže, opis sultanove predsmrtne sanjske vizije pa edina zgodovinska resnica — saj so vse druge domnevne resnice fabricirane za vnaprej in za nazaj.

Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da se je Ismail Kadare (r. 1936) izmojstril v soočenjih in spopadih z Enverjem Hoxho, pregovornim albanskim diktatorjem in avtokratom par excellence.

600 let

Če hočete vsaj približno vedeti, kaj se dogaja na tem polotoku, kjer se je maja 2015 v Kumanovem med sabo pobilo osem makedonskih policistov in 10 albanskih bojevnikov (za katere še danes ni povsem jasno, v čigavem imenu so prišli), kjer so na dan črnogorskih parlamentarnih volitev novembra letos aretirali skupino Srbov, ki naj bi prišla prav ta večer izvest atentat na predsednika vlade (pa še danes ni jasno, kateri Rusi so jih poslali), kjer si na večer mnogih volitev zlahka pripišeta zmago obe na smrt sprti strani in kjer navsezadnje v osmanski prestolnici od roke turškega policaja pred kamerami pade v smrt ruski veleposlanik, je dobro pogledati malo nazaj.

Ne nujno 600 let nazaj. Kot pravi Kadare v prvi od treh elegij z naslovom Stara bitka, gledajo ljudje v preteklost takrat, ko pomanjkanje svežih novic obrne tja njihov pogled. Kot v ponošena oblačila je lažje smukniti tudi v pretekle novice.

Ne, pogledati je treba v njegovo literarno transpozicijo zgodovinskih protislovij, da bi razumeli, kako kratkovidno in topogledo nam predstavljajo sedanjost aktualni mediji.

Kako literatura vidi čez

Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da se je avtor izmojstril v soočenjih in spopadih z Enverjem Hoxho, pregovornim albanskim diktatorjem in avtokratom par excellence.

Pa vendar je vprašanje širše: kako lahko literatura vidi čez? Zato, ker ji — tako kot prodornim mislecem in vizionarskim satirikom — ni treba paziti ne na politično korektnost ne na zdravorazumsko zgražanje, ampak si drzne prepoznati resnico v najbolj očitnem. Kadar nam je nekaj tik pred očmi, nas lahko hitro zaslepi.

Zato se lahko od leta 2016, ki si je drznilo v post-resnici prepoznati znamenje dobe — ker kaj je vendar oxfordska beseda leta drugega kot kantovski zgodovinski znak, ki je hkrati signum rememorativum, demonstrativum, prognosticon, ki razkriva to, kar je bilo, kar je in kar bo —, poslovimo tako, da se vsi skupaj z Oxfordom vred spomnimo, da je v obilici vsega novega marsikaj pozabljenega. Tudi to, da laž ni nič novega.

Berite Kadareja

“Odkar so Benečani začeli uporabljati neme sle, so politične govorice, še posebej tiste, ki so se kotile v obcestnih počivališčih, občutno upadle. A kot se pogosto zgodi, kadar pohlep zapelje posameznika ali državo v nespametna dejanja, Benečanom ni bila več dovolj običajna tajnost, ampak so hoteli še dlje. Ker pa je edini bolj skrivnostni sel od tistega, ki mu je bil odrezan jezik, mrtev sel, se je iskanje Benečanov usmerilo v nepričakovano smer. Njihovi novi kurirji niso bili niti gluhonemi, niti slepi mutci, kot bi morda kdo pričakoval, ampak čisto običajni sli z očmi, ušesi in jeziki. V resnici so bili prav njihovi jeziki veliko bolj namazani kot siceršnji. Skratka, siceršnje mračne in molčeče sle preteklosti so nadomestili zgovorni sli, ki so se rade volje zapletli v pogovor z vsakim popotnikom, na katerega so naleteli v obcestnih krčmah. Ni težko uganiti, da so imeli dve vrsti informacij: resnične, ki so jih skrbno hranili, in lažne, ki so jih po drobcih spuščali v večerih ob ognjišču, kot da bi jim ušle z jezika ali ki bi jih priklicalo preveč pijače.”

Gazeta z vezajem

Če je do tod govorila zgodovina, ki je še kako tudi naša medijska, družabno-družbena sodobnost, pa se v naslednjih besedah oglasi Kadarejev pisateljski genij:

“Pot od turške prestolnice do Benetk je bila dolga. Nositi po njej obenem resnice in laži ni bilo enostavno. Včasih resnica, včasih pa laž sta obarvali ena drugo in tako prispevali k okoliški megli, ki je meseca marca vedno gosta.”

Nas ne uči zgodovina, da tiskani dnevniki dolgujejo svoje ime ravno beneški gazeti — novčiču, s katerim si lahko kupil natisnjene novice? Kam boste torej šli pogledat, da bi razkadili vsaj malo novoletne post-resnice: v dnevni obrok megle ali na strani vintage Kadareja?

Mimogrede: vsakič, ko vidim besedo “post-resnica” napisano brez vezaja, pomislim na dvoje: na pocestnico, ki je pač naprodaj najboljšemu ponudniku, in na to, da se pojavi “po stresu” kot simptom po bolečem spopadu, ko je že prepozno, saj je nekdo drug že določil terms of the fight.

Lepota jezika je v tem, da bi prišli — če bi se v skrbi za kleno slovenščino hoteli izogniti latinski predponi “post” in jo zamenjali s “po” — do njenega nasprotja: “poresnica” bi namreč lahko pomenila, da končno govorimo “po resnici”.  Po resnici povedano smo spet na začetku. Novega leta.

Stare bitke.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE