Za ekonomsko herezijo rabite samo norca tipa Trump

30.12.2016 / 06:10 Komentiraj
Da so carine škodljive, je splošno veljavna ekonomska in politična doktrina. A prosta trgovina ni nujno večna vrednota.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Prosta trgovina je super, carine so škodljive. Tako učimo študente ekonomije zadnjih nekaj desetletij. Takšno je tudi uradno stališče vlad večine razvitih držav. Sredi noči vam lahko narišem, zakaj so carine škodljive in v čem so pozitivni učinki liberalizacije carin za obe trgujoči državi.

Ampak zadeve so v resnici bolj komplicirane. Ni nujno, da se vse dogaja v skladu s teorijo. Methuen Treaty (1703), eden najbolj znanih prvih prostotrgovinskih sporazumov, je določal ničelne carine na uvoz britanskega tekstila in enake carine na uvoz portugalskega vina kot za uvoz francoskega vina in ni bil koristen za Portugalsko.

Že Adam Smith je opozoril, da Portugalska ne more izvoziti toliko vina, kolikor uvozi britanskega tekstila. Zato je precejšnjo razliko (trgovinski deficit) célo stoletje plačevala z zlatom. Sporazum je bil v bistvu namenjen britanskemu črpanju portugalskega zlata (ki ga je ta ropala v Braziliji), hkrati pa je zaradi preprečeval razvoj portugalske tekstilne industrije.

Ko je Velika Britanija, takrat industrijska velesila, ob podpori teoretskih naukov Adama Smitha (na tako imenovanem “Muirovem”, verjetno posthumnem portretu) in Davida Ricarda v prvi polovici 19. stoletja prisilila druge države v prosto trgovino, so te hitro ugotovile, da je britanski uvoz preveč konkurenčen, zato so začele uvajati carinske zaščite.

Od “ameriških” do azijskih tigrov

Ko je Velika Britanija, takrat industrijska velesila, ob podpori teoretskih naukov Adama Smitha in Davida Ricarda v prvi polovici 19. stoletja prisilila druge države v prosto trgovino, so te hitro ugotovile, da je britanski uvoz preveč konkurenčen, zato so začele uvajati carinske zaščite.

Kot prva država so jo uvedle ZDA v prvi polovici 19. stoletja, med leti 1865 in 1890 pa še druge takrat močne države. Sledile so naukom nekdanjega ameriškega finančnega ministra Alexandra Hamiltona in nemškega ekonomista Friedricha Lista, ki sta argumentirala pomen zaščite “mlade industrije”, ki se brez tega sploh ne bi mogla razviti.

Kot dokazuje Ha-Joon Chang (Kicking Away the Ladder: Development Strategy in Historical Perspective, 2002), je vsem danes razvitim državam OECD s carinsko zaščito svojih mladih industrij pred britansko konkurenco uspelo razviti svoja gospodarstva. Dejstvo je tudi, da so temu vzoru sledili vsi azijski tigri, začenši z Japonsko in Južno Korejo, pozneje pa še deseterica drugih, le da so te države uvozne carine zamenjale z bolj prikritimi in do domačih cen prijaznejšimi proizvodnimi in izvoznimi subvencijami.

In dejstvo je, da je ta koncept po letu 1978 uporabila tudi Kitajska in da ga kljub članstvu v WTO še vedno uporablja.

GATT, WTO

Vendar pa so carinske in druge vrste zaščite domačih gospodarstev po 2. svetovni vojni pospešeno šle iz mode. Razvite države so začele pod okriljem GATT ali s prostotrgovinskimi sporazumi medsebojno sproščati trgovino in pritiskati na manj razvite države, da naredijo enako. Dokaj uspešno. V nekaj desetletjih oz. nekaj pogajalskih krogih v okviru GATT — predvsem Kennedyjevem, Tokijskem in Urugvajskem —, nasploh pa po ustanovitvi WTO leta 1994 se je zaščita na industrijske izdelke drastično zmanjšala na vsega 2 do 3%.

Ekonomska teorija pa je od sredine 60. let naprej enoznačno sprejela optimalnost proste trgovine in škodljivost zaščite kot ključno doktrino. Težko najdete ekonomista, ki se s tem ne bi strinjal.

Teorija in realnost

Toda problem je spet realnost, ki se noče vedno obnašati v skladu s teorijo. Kot opisuje harvardski razvojni ekonomist Dani Rodrik v One Economics, Many Recipes (2007) in The Globalization Paradox (2011), je bila Latinska Amerika, ki je opustila “škodljivo in slabo delujočo” zaščito svojih gospodarstev in prevzela doktrino proste trgovine (in kapitala), razvojno bistveno manj uspešna od držav, ki so razvoj utemeljevale na začasni zaščiti gospodarstva ter postopnem odpiranju tuji konkurenci. Nasploh se je to pokazalo pri razvoju azijskih tigrov in pozneje Kitajske.

Herezija in prebava

Spomnim se, kako sta bila moja prijatelja Jozep Konings in Hylke Vandenbussche pred dobrom desetletjem presenečena, ko sta preučevala vpliv protidumpinške zaščite na produktivnost jeklarskih proizvajalcev. Pričakovala sta negativen vpliv — torej da bo nenadna in začasna zaščita na podjetja delovala negativno in da bodo zaradi potuhe začela zaostajati glede produktivnosti.

Rezultati so kazali ravno nasprotno: protidumpinška zaščita je povečala produktivnost zaščitenih podjetij glede na druga, nezaščitena sorodna podjetja. Znašla sta se v velikih težavah, kako prebaviti to heretično ugotovitev in kako to sploh objaviti.

Znašla sta se tako, da sta se v objavljeni verziji članka Antidumping Protection and Markups of Domestic Firms (2005) fokusirala samo na pribitke na ceno zaščitenih proizvajalcev — kar je sicer zrcalna slika premije v produktivnosti — in tako potlačila heretično ugotovitev, za katero imata še danes težave najti dobro razlago.

Vendar pa tega ne bi smela narediti. Zgodovina je namreč polna takšnih anekdotičnih primerov. Že omenjeni nemški ekonomist Friedrich List je leta 1841 zapisal, da so imele Napoleonove vojne z Britanijo zelo koristen učinek na nemško gospodarstvo, saj so ga nehote zaščitile pred britansko konkurenco in mu omogočile razvoj mladih industrij, ki sicer ne bi mogle tekmovati z britansko konkurenco.

Podobno je pred dvema letoma ugotovila Réka Juhász v Temporary Protection and Technology Adoption: Evidence from the Napoleonic Blockade (2014), kjer ugotavlja podoben pozitiven učinek na francosko gospodarstvo.

Francoske regije, ki so bile med Napoleonovimi vojnami (1803–15) bolj odrezane od britanske konkurence, so hitreje razvile industrijski način proizvodnje tekstila kot regije, ki so bile bolj izpostavljene trgovinski konkurenci. Še več: kljub začasni zaščiti so bili učinki na produktivnost trajni.

Carina je nova črna

In kaj zdaj? Hja, nič. Samo opozarjam, da carinska zaščita spet prihaja v modo — poglejte samo Trumpov predlog o linearnem uvoznem davku v višini 10% — in da nekateri kolegi ekonomisti že prebijajo gromozansko visoko oviro herezije, da začasna zaščita ni nujno slaba.

Ključno je seveda, kakšno vrsto zaščite uporabimo za spodbujanje posameznih panog — in katerih panog. Že Alexander Hamilton je ugotovil, da so subvencije boljše od carin. Carine sicer polnijo proračun, imajo pa to negativno posledico, da se cene uvoženega blaga dvignejo in s tem znižujejo blaginjo potrošnikov.

Najboljša zaščita in hkrati najboljši razvojni stimulus so industrijske politike — torej politike, ki z različnimi ukrepi spodbujajo razvoj posamičnih izbranih panog in/ali regij. Subvencije je namreč treba plačati z višjimi davki, kar pa seveda prinaša neskončne dileme in pomisleke.

Če so carine in industrijske politike povezane z državnimi subvencijami, so seveda prepovedane za vse članice WTO. Toda jutrišnji svet bo morda popolnoma drugačen kot dosedanji, opisan v učbeniških doktrinah. Za tak novi svet pa rabimo samo kakšnega norca tipa Trump.


OpombaTekst je bil objavljen v sredo, 28. decembra 2016, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Herezija: Zaščita mlade industrije je lahko koristna. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE