2016: Blagoslovljena ateistka se zahvaljuje za ribe in rože

31.12.2016 / 06:10 Komentiraj
Spremljanje kulturne politike je bilo strastno. Zdaj je samo še duhamorno. Po JBM je minister za kulturo lahko kdorkoli.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Leto 2016 se je začelo s smrtjo. Odšel je tisti, za katerega bi si najmanj mislila. Večni mladenič, uživač, kralj humorja. Če je kdo v družini slovel po polnem življenju, je bil to ljubi stric. Filmsko življenje. Ne merim samo na užitek, nenavadne življenjske akrobacije, visoka tveganja. Merim na vse, kar velja za filmsko. Umiral je hitro, intenzivno. V redkih trenutkih prisebnosti je bil duhovit.

Ko so novomeški rokerji v živo, brez teksta, na pokopalški jasi odigrali “njegovo” Grem domov v Novo mesto, je bil prizor magičen. Žalostnim in objokanim nam je za blažen trenutek postalo malo lažje.

Slabo leto pozneje je njegova smrt še vedno abstraktna. Ni ga več, a zdi se, da je samo odpotoval na enega od mnogih avtomobilskih sejmov po svetu in da se bo vsak čas vrnil. Prespal bo pri meni in potem se bova vso noč pogovarjala. O politiki, poslih in dobri hrani.

Lepega ni manjkalo, je pa tudi bolelo

Potem je umrl še en uživač in mojster humorja. Na pogrebu smo si pripovedovali njegove štose. Žlahtno bitje s šlifom. Zdravniki — tudi sam je bil eden od njih — so mu dali leto življenja. Bil je točen.

Od premnogih smrti znanih tujih umetnikov, ki jih je bilo odločno preveč, me je najbolj razžalostil odhod Abbasa Kiarostamija, iranskega filmskega režiserja.

Delovno je bilo pestro: 17 delodajalcev, 25 predstav, 22 filmov, 33 knjig, 376.400 napisanih znakov. Najbrž sem še kaj pozabila. Presegam normo, cenzusa za samozaposlene v kulturi pa nikoli.

Preštela sem tudi druge segmente življenja. Lepih dogodkov ni manjkalo. Takih, ki so mi razkrili moje skrite napake, je bilo malo. So pa bili toliko bolj boleči. Najbolj sem zato jezna nase. Upravičeno. Upam, da zdaj vem več o sebi in da jih starih napak ne bom ponavljala.

Vsako leto sem vesela ljudi, ki me obkrožajo. Vedno sem jih vesela. Moja hvaležnost do bližnjih in ljubih je vsako leto globlja. V tem pogledu sem — ateistka — blagoslovljena od nekdaj.

Z novimi, bolj ali manj kratkimi delovnimi projekti pridejo tudi novi ljudje. Včasih tudi mimogrede, recimo na sobotni tržnici. Predvsem pa na tweetmeetih. Ti so postali prisrčna, ma skoraj družinska srečanja. Zavohamo se na Twitterju, dobimo se enkrat na mesec v živo, vedno pogosteje tudi izven tweetmeetov. Konec leta je prinesel dve deli s Twitterja. Twitter rules!

Knjige, filmi, predstave so sestavni del mojega življenja. Tu se prepletajo delo, preživetje in osebno zadovoljstvo. Brez knjig, filmov in predstav ne gre. Še toliko bolj sem vesela, ker sem letos brala odlične slovenske romane.

Če poleti ne bi delala v Novem mestu, bi zamudila najlepši koncert. Vlatko Stefanovski in Vasko Atanasovski sta bila magična. Damirju Urbanu sledim vedno, kadar morem. Zagrebški koncert me je ganil do solz in naježene kože.

Pokop kot medijski dogodek

Spremljanje kulturne politike je bilo nekoč strastno, zdaj pa je samo še duhamorno. Po Julijani Bizjak Mlakar je minister za kulturo lahko kdorkoli. Dobesedno. Tisti, ki ne jamra, ampak išče rešitve, obsesivno postavlja ograje, blaži diskurz in sanja o novih obrazih, je že dvakrat popustil upokojencem.

Tone Peršak je razgledan, pameten, izkušen gospod, področje kulture pozna. Ampak zaenkrat kaže, da to ni dovolj. Če bi dal kaj nase, ne bi obelodanil medijske strategije, temveč bi jo zaklenjen v pisarno razcefral na koščke. Nič si ne obetam od njegovega mandata.

Glasbene kvote so simptom majhnih korakov tistih, ki ne poznajo terena in posegajo v delo tistih, ki obvladajo svoje delo. Če ne znaš, se vmešavaš v delo tistih, ki znajo.

Slovenski politiki ne oprostim spravnega pogreba. Nekaj je pokop, pogreb, ki si ga vsi zaslužijo. Predvsem svojci pokojnikov. Za njih gre. Prav je, da ima vsak, čisto vsak pravico do pogreba in pokopa. O tem ni dvoma.

Toda nekaj čisto drugega je pokop kot medijski dogodek, kjer se drenjajo cerkvene in politične elite. S svojo prisotnostjo so uravnotežile in izničile vse. Ne gre več za resnico in za zgodovinska dejstva. Gre za to, da nekdo na preveč let podlage briše mejo med dobrim in zlim. Med prav in narobe. Med resnico in med bojem za interpretacijo. Zmaga tisti, ki bolj glasno in bolj vztrajno dan za dnem manipulira in ponavlja laž.

Zelo narobe je, da predsednik preganja miške in opravlja še veliko drugih del. Svojega še najslabše.

Politika ni več seksi

Politika ni več seksi. Stari obrazi proceduralno spretno ovirajo, novi vedno znova izgubljajo nedolžnost. Mediji jim histerično in ponavadi brez distance držijo štango. Seksi se je naselilo v druge segmente življenja.

Ne, nimam v mislih seksa.

Nenehno iskanje ravnovesja je lahko naporno. Ob hitrih spremembah — dobrih in manj dobrih — sopiham, zamujam, jih slabo lovim. Preveč menjav in novih del, odpovedi, preveč različnih hitrosti za moja leta. Vse hkrati ali mrtvilo. Lagodnosti ni.

Ne, nimam v mislih dela.

Najbolje, da se že enkrat navadim. Ko se vse izide, več del hkrati, kadar kaj dobro naredim, smo vsi zadovoljni. Takrat uživam in se počutim seksi.

Hvala za žlahtne stalnice. Eden najlepših dogodkov letos je bila poroka. Po 25 letih famozne dvojine sta se poročila ljuba prijatelja. Plesali smo dolgo v noč. Srečna sem bila tako, kot da se to dogaja meni.

Hvala za rajsko morje, hvala za botrstvo za odrasle. Hvala za prijatelje, ki me poslušajo in me ujamejo, ko padam. Hvala za prijatelje, ki me konstruktivno kritizirajo, ko je to res potrebno. To lahko naredijo samo tisti, ki me poznajo in s katerimi se imamo radi.

Želim si, da bi bili vsi moji ljubi zdravi. Z mano vred. Da vsi skupaj preživimo 2017. Da bomo prijazni do sebe in drugih. Da bomo delali dobro.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE