Novo leto na LJ štantih: etno promo naciji uvajajo kulinarične kvote

1.1.2017 / 06:10 3 komentarji
Ljubezen gre skozi želodec, dokler živé naj vsi naródi kuhajo doma. Zgražanje nad čevapi je bodeča žica okrog SLO kuhne.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Veseli december je priložnost za snobizem, ki je intelektualni in etno-marketing SLO-promo naciji nikoli ne zamudijo. Še več! Glede na mednarodni turistični naval na Ljubljano in vsesplošno gnečo med božično-novoletnimi štanti se jim zdi, da je sesuvanje čevapčičev in kuhanega vina vedno bolj tudi njihova moralna dolžnost.

Resentiment proti čevapčičem in kuhanemu vinu je zlasti izrazit pri ljudeh, ki po političnih in lifestyle prepričanjih veljajo za urbano opozicijo Zoranu Jankoviću. K njihovemu zgražanju zagotovo pripomore še županov pregovorno prezirani glasbeni okus, ki ima domnevne zasluge za kao programske odločitve o ne samo decembrskih izvajalcih na mestnih trgih.

Organsko

Čevapčiči so ena tistih jedi, ki jih sicer redko jem, mi pa vsake kvatre dobesedno organsko zapašejo. Seveda mi ne pride na misel, da bi jedel tiste, ki jih cmarijo v improviziranih češko-poljskih kuhinjah na nabrežjih Stare Ljubljane. Tam ne bi jedel niti kranjske klobase ali pečenice, pa če bi imeli ne vem kak certifikat slovenske pristnosti.

No, mogoče bi jedel, če bi bil ful lačen (ali pijan) — ampak ponavadi poskrbim, da nisem.

Kuhano vino pa je za moj okus najbolj gnusnen zvarek, kar so si jih ljudje v zgodovini alkohola izmislili. Zaradi mene ga lahko kuhajo in točijo na gigalitre, pa ga ne bom (več) probal.

Morda delam kuhancu krivico, ampak priznati moram, da nimam reference oz. benchmarka, ker razen v Stari Ljubljani še nikjer nisem bil niti blizu tistih plastičnih kupic s kurčevimi klinčki. Morda je v bistvu dober — nekje, nekoč, v originalu —, pa tega niti ne vem.

Bodeča žica okrog kuhinje

Pri sesuvanju hrane in pijače ter glasbe in urbanih navad so najbolj glasni tisti, ki vsega tega sploh ne jejo in ne pijejo oz. ne poslušajo in ne prakticirajo.

Čevapčiči kot njihova božična môra jim na podlagi etnografskih argumentov in nebuloz o pristno slovenski hrani dajejo kvazi argumente, da mesto pripada njim, nadzor nad hrano pa varuhom identitetne morale tipa Janeza Bogataj — in ne tistim, ki strežejo in konzumirajo čevapčiče.

Govorim o ljudeh, ki jih ne moti 80-metrski Dinner in the Sky žerjav na Kongresnem trgu. Ne moti jih Jankovićev Potemkinov tobogan na Kongresnem trgu. Ker je to kao kozmopolitsko. Ker korporativni marketing ne pozna in/ali ne priznava nacionalnih meja. Kulinarika pa jih postavlja. Po mnenju intelektualnih in etno-marketing SLO-promo nacijev postavlja stvari na svoje mesto in daje narodom identiteto. (Kar seveda ni neres, je pa post-truth.)

Ljubezen gre skozi želodec, dokler živé naj vsi naródi kuhajo in jejo doma. Teženje z marketinško in promocijsko nujnostjo slovenske hrane in obračanje želodcev ob čevapčičih je kot bodeča žica okrog slovenske kuhinje.

Po mnenju intelektualnih in etno-marketing SLO-promo nacijev postavlja stvari na svoje mesto in daje narodom identiteto. (Kar seveda ni neres, je pa post-truth.) — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

Kulinarične kvote

Ponudbo na ljubljanskih štantih bi po tej logiki morali urediti s kulinaričnimi kvotami. Ja, namigujem na radijske glasbene kvote, proti katerim imamo toliko povedati. Postaviti bi morali toliko in toliko procentov štantov s kranjskimi in pečenicami — ah, ta osrednjeslovenska hegemonija! —, pa s poticami in štrudli in bohinjskimi siri, ostale pa blagohotno demokratično razdeliti med burgerje, palačinke, falafle, sušije, čevapčiče in pašte.

(Mimogrede, ali ste že opazili, da je italijanska kuhinja — izvzemši pizzerije — kdo ve zakaj popolnoma izginila iz mesta?)

K.u.K.

Napačni očitarji nam radi dajejo za zgled Zagreb ali Dunaj, češ, kako so pa tam kulturni in še dobro hrano nudijo. No, če bi šel v Zagreb in na Dunaj (kjer slučajno še nikoli nisem bil decembra), zagotovo ne bi šel na božično-novoletni sejem. Ker me pač ne zanimajo turistične pasti. Enkrat sem bil slučajno v Celovcu, pa je bil isti šit kot v Ljubljani — četudi mogoče sploh ni bilo čevapčičev.

Ljubljanskim snobom grejo poleti na živce turisti, pozimi pa za dobro vago še domačini — od koderkoli že prihajajo. In ta sitnoba prerašča že v prezir: ljudi, ki so v bistvu naši gostje, zmerjamo kot zadnjo drhal. Tako je recimo Dejan Steinbuch kot kak vzoren slušatelj snobovskega seminarja Boštjana M. Zupančiča včeraj napisal:

“Ljubljana je preplavljena z življem, ki že od daleč kaže, odkod prihaja. […] Hodijo vštric, tako kot je pač to v navadi na vaseh, zaletavajo se v mimoidoče, ker so tako navajeni od doma.”

Ni moja stvar

Dragi moji, sprijaznite se s tem, da mesto ni samo vaše, in se raje veselite, da ljudje z nekaj preveč časa in denarja gravitirajo v center. Tudi vi bi lahko, pa se pretvarjate, da vas izrinjajo in da je tudi za to kriv Janković. Vaše ogorčenje je neiskreno, ker po drugi strani za vikend najraje spizdite iz Ljubljane in se delate naturščike.

Pravi kultivirani meščan — mislim takega zares urbaniziranega, ki po možnosti živi v centru — se ne bo indigniral nad takimi trivialnostmi, kakršni sta gneča in hrup. Decembra se bo pač dostojanstveno in s stoičnim nasmeškom izogibal glavnim mestnim trgom in lokalom, kamor sicer morda (ampak res samo morda) zahaja.

Ne bo se pa zgražal nad domnevno neavtentično, neslovensko ponudbo hrane, ki jo strežejo. Zgražati se nad tem, kaj jejo drugi in kako silvestrujejo, se mi zdi podobno bizarno kot to, da verski blažneži molijo pred porodnišnico za nerojene (splavljene) otroke. Prehrana in zabava drugih ni moja/naša stvar.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE