Bomo zmogli? Bomo, ja! (Če ne bo prepozno.)

3.1.2017 / 06:10 Komentiraj
Z nami ravnajo tako, kot da smo nepomembna marginalija. In kar je še bolj problematično, tako ravnamo tudi sami s sabo.​
NAROČI SE PRIJAVI SE

Glede na to, da je to prva kolumna v novem letu, se spodobi, da bi pisala o nečem optimističnem. Ne pa o problemih. In da bi vam zaželela vsega dobrega. Kar vam tudi želim. Iz srca.

Kljub temu pa se mi zdi, da je treba v času, ko se eno leto konča, drugo pa začne, ohraniti zdravo mero realizma. Ne pa se zanašati na sentimentalni in nakladaški kvazi optimizem. Ki smo ga bili deležni že več kot dovolj. Tako od predsednika vlade. Kot tudi od predsednika države.

Oba sta nas vase prepričano seznanila z dejstvom, da je v Sloveniji vse v redu. Da je vedno bolje in bolje. In to vsem. In da skupaj zmoremo vse. Karkoli hočemo.

Če torej hočete za zajtrk pojesti Luno, je dovolj, da stopimo skupaj in jo pojémo. Isto velja za vse drugo. Če Slovenija želi postati gospodarsko najmočnejša država sveta. Če želi imeti najboljše satelite. Če želi pokoriti Rusijo, ZDA in Kitajsko, bo zadostovalo že to, da si to res želimo. Da stopimo skupaj. Ker združeni zmoremo vse. Slovenci že. Čisto vse.

Stik z realnostjo

Da takšno govorjenje kaže na izgubo stika z realnostjo, je očitno. Morda je manj očitna kvečjemu grandioznost, ki za tem stoji. In še najmanj vidna je izpraznjenost takšnega govorjenja. V vsesplošni evforiji očitno večina pozablja, da bi lahko že zdavnaj nehali biti svetovna periferija, če bi bilo res to, kar govorimo. Ne bi več bili neoneokolonija. Če bi se tako odločili. Če bi le hoteli. Itd. Ipd.

Prepričanje, da je vse odvisno samo od naše odločitve, torej od nas samih, je seveda značilno za osebe z grandioznimi selfi. A je kljub temu zmotno. Kajti nismo sami na svetu. Ne oblikujemo sami zakonov svetovnega kapitalizma. Še posebej ne Slovenci. In slovenska država.

V resnici smo zaradi lastne majhnosti ter mentalne in drugačne nedoraslosti slovenske politične elite v globalni politiki in globalnem svetovnem ustroju samo nepomembna marginalija. Tako smo si zastavili eksistenco. Tako z nami ravnajo. In kar je še bolj problematično, tako tudi ravnamo sami s sabo.

Brcanje v prazno

Seveda si lahko govorimo, da zmoremo vse. Govorimo lahko, karkoli pač hočemo. Le da v praksi ne zmoremo (skoraj) nič. Tudi zaradi naše domačijskosti ne. 

To, da si ob začetku leta gradimo nerealne predstave o sebi, lastnem položaju in lastni moči, je problem. Ki nam onemogoča, da bi začeli karkoli reševati. In spreminjati.

Zato novoletno prodajanje nerealnih ocen in pričakovanj ni dokaz optimizma. Ampak dokaz odsotnosti stika z realnostjo. Tistih, ki te globokoumnosti govorijo. In tistih ki to verjamejo. Oboje je problem. Resen problem. 

Enako resen problem imajo tudi v drugih državah Evrope. In sveta. Kjer so nerealistične ocene stanja in problemov, s katerimi se današnji svet sooča, ob začetku leta kar deževale.

Povedano pomeni, da so prognoze za leto 2017 vse prej kot dobre. Ker če ne razumemo stanja, v katerem smo, seveda ne razumemo tudi problemov, ki nas zadevajo. In če ne razumemo problemov, ki nas zadevajo, zanje tudi ne moremo najti rešitev. Zato eksperimentiramo in brcamo v prazno. Izumljamo rešitve, ki nič ne rešijo. Ker tudi ne morejo.

EU kot nemočna žrtev

Ilustrativen primer so islamski teroristi in njihove aktivnosti v Evropi. Kot smo videli, je Evropa leta 2017 dokončno pristala v položaju žrtve. Nemočne žrtve. Ki ne ve, kaj naj naredi. In ki zaostaja za organizatorji napadov.

Nikakor se namreč ni mogoče znebiti občutka, da protiteroristični ukrepi služijo predvsem temu, da Evropejci in evropska politična elita ne bi zapadli v brezglavo paničarjenje. Ne pa temu, da bi preprečili napade. Evropske države namreč krepijo svojo pripravljenost ne pred napadi, ampak po njih. In to tam, kjer so se napadi že zgodili. Očitno računajoč na to, da bodo teroristi znova napadli tam, kjer so že napadli.

To je seveda napačna računica. Z njo se Evropa in evropske države javno sramotijo. Ob tem se teroristi lahko samo zabavajo. In gojijo občutke lastne superiornosti. Ki je vsaj deloma celo na mestu.

Enako nesmiselne in zmotne logike lahko najdemo na delu tudi pri drugih problemih, ki danes definirajo Evropo in svet. Ni smiselnih aktivnosti, ko gre za klimatske spremembe. Niti glede svetovne revščine. Enako velja za vojne. Nezmožnost prejemanja nujnih in smiselnih ukrepov in reform, o katerih sta pisala na primer Varufakis in Piketty. In še bi lahko naštevali.

Dovolj pameti in znanja, ampak…

Evropa in svet se s Slovenijo vred ukvarjajo z videzom. Z nebistvenimi dimenzijami lastne eksistence. Ob katerih lahko še naprej gojijo občutke lastne grandioznosti. Superiornosti. In etnocentrizma.

Nič od tega ni utemeljeno. Je pa vsaj za politike in ostale, ki imajo moč, subjektivno ugodneje. Kot pa srečevati se z lastnimi nezmožnostmi. Neuspehi. Napakami. In travmami.

Takšno ravnanje je sicer povsem človeško. Ni pa, in to je treba eksplicitno izpostaviti, za reševanje problemov, od katerih je odvisno naše življenje v letu 2017 in v prihodnosti, niti najmanj produktivno.  

Zato bi morali sebi in svetu ob začetku leta 2017 želeti predvsem več realizma. Več razumevanja problemov, v katerih smo se kot država, kot EU, kot Evropa in kot svet znašli. In več pameti za reševanje teh problemov.

Pameti in znanja je dovolj. Da se ne uporabljata, je nedopustno. Na škodo vseh. Posledice so lahko kratkoročno in dolgoročno pogubne. Ko gre za klimatske spremembe. Ko gre za begunce. Ko gre za vojne. Ko gre za predsednike držav. Za Evropo. EU. In tudi za Slovenijo.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE