Moj hrvaški angel Jergović priporoča v branje Karakaša

4.1.2017 / 06:08 Komentiraj
Spomin gozda/Spomin na gozd: Kjer se srečujejo tandemi kot Prežihov Voranc/David Lynch, Janez Trdina/Federico Fellini.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Fino je imeti v različnih jezikovnih deželah — ja, jeziki delajo literarne dežele, ne obratno — po enega angela, da se lahko pri odkrivanju novih knjig toliko zaneseš na njegovo presojo, da ne iščeš na slepo. Moj hrvaški angel je Miljenko Jergović. Berem, kar napiše, in tisto, kar v svojih kolumnah in pogovorih priporoči drugim. Za nesporne literarne dosežke leta 2016 — in širše, v času in prostoru — je označil tri knjige: družinsko sago o starših dramatika in kolumnista Slobodana Šnajderja Doba medenine, rašomonsko kriminalko Cigan, ampak najlepši Kristiana Novaka (v slovenščino je prevedena njegova Črna mati zemla) in najlepšo od vseh: Spomin gozda nekdanjega novinarja črne kronike Večernjega lista Damirja Karakaša (njegov Kino Lika je v slovenščino prevedel Dušan Čater).

Dedek mraz mi je prinesel vse tri — in začel sem z najdrobnejšo, Karakaševim Spominom gozda.

Zlekniti se pod drevo

Izvirni naslov Sječanje šume omogoča dovolj dvoumja med subjektom in objektom tega spominjanja: se avtor spominja gozda (kako diši, kaj se skriva v temi, od kod pride medved in kam na koncu izgine avtor sam) ali se morda spominja kar sam gozd (vsega, časa, med drugim tudi avtorja)?

Četudi avtorjevi intervjuji kaj hitro razkrijejo, da je še kako pripravljen prisluhniti spominu gozda — “Znal sem prisluhniti gozdu, saj se gozd marsičesa spominja, veliko je videl, skriva veliko skrivnosti, včasih je dovolj le zlekniti se pod kakšno drevo, zapreti oči in poslušati.” (Jutarnji list, 26. november 2016) —, gre v prvi vrsti vendarle za avtorjev spomin na gozd: kot tisto temno, nedoločno gmoto, ki sega do samega roba vasi. Vse je v njem: grožnja in skrivališče, medved in lešniki, slutnja in spomin.

Toda avtor skozi to drobno knjigo raste, skupaj s knjigo in skupaj z gozdom: stavki so drugačni, kadar v njih beremo otroške slutnje, najstniške sanje ali prehitro odrasle strahove. Ne rabimo didaskalij o starosti ali vsebinskih bergel, v katerem razredu se kaj dogaja: dovolj je le pozorno brati stavke, pa odraščamo skupaj z njim in njegovo srčno napako.

In ravno zato, ker nas ti kratki, odrezavi, prosti in povedni stavki nezgrešljivo prestavljajo v njegovo kožo, nas toliko bolj boli, ko ga življenje v vasi v Liki, le uro oddaljeni od morja, a kjer razen enega nogometaša nihče ne zna plavati, tolče z res grobimi udarci (ne le očetovimi, fizičnimi, še bolj boli zloba drugih).

Skrivnosti stila

Ko sem si poskušal priti na jasno glede “skrivnosti stila”, sem si nekako predstavljal veččasje: najprej fant napiše prosti spis, v katerem z obnebjem besed in misli, ki jih pač fant pri teh letih ima, opiše, kaj se mu je dogajalo (torej v pretekliku), nato pa ravno tak, asketsko obtesan jezik prostega spisa uporabi avtor za to, da se s svoje sedanje perspektive odraslega prestavi v trenutek, ko se je vsaka posamična epizoda dogajala — in s tem jezikom opiše tedanji trenutek v sedanjiku.

Tako imamo vtis skoraj dnevniških zapiskov, ki pa so šli skozi “potujitev” prostega spisa: pisani najprej za avtoriteto Drugega (učitelja, šole) skočijo v času čisto malo nazaj, nato daleč naprej, pa spet nazaj, na koncu pa se znajdejo v prvoosebnem tedanjiku.

Zato je to vse kaj drugega kot prvoosebno spominjanje. Je ravno do bolečine razosebljeno “sječanje šume”, ki je hkrati “spomin gozda” in “spomin na gozd”, spomin mraka in spomin na mrak: kakor se sami spomnimo teme otroštva in kakor se ta tema spominja nas. Takrat…

Modro-modri barvni TV

In vsakič, ko dovolj globoko popraskamo po tem mahu in koreninicah, po tej podrasti življenja, se v nas, hkratnih bralcih in gledalcih, srečujejo takšni neverjetni tandemi kot sta Prežihov Voranc in David Lynch, Janez Trdina in Federico Fellini.

Tudi medveda sta v knjigi dva: oni pravi v gozdu in oče doma. Prvi lomasti po bližnjih gmajnah, otroci ne smejo pasri živine in ostanejo doma. A kaj, ko ga tu čaka druga živina, ki iz posode, iz katere so pojedli že vse meso, izpije vso svinjsko mast, preden dajo kosti psu, v istem stavku pa najraje priziva Boga in preklinja sina: “Bog ti jebo mater, za niš nisi!” in: “Šta Bog stvara ono što ni za živit?!”

A prav tak, grob in prostaški, prinese prvi družini v vasi hidrofor in bojler, da se lahko žena in otroci tuširajo, na črno-beli televizor pa namesti modro folijo, da imajo prvega barvnega.

Čokolada z lešniki

Kako naj se mali izvije iz te teme? Kot vedno v socialnih zgodbah in socialističnih zgodovinah: z učenjem, učenjem in — pisanjem.

“Niti enega cveka nimam, vse moje ocene so odlične in prav dobre, moj spis Jesen pa je nedavno zmagal na občinskem tekmovanju,” zapiše mali (Damir?) v svojo spominsko knjigo prav na dan, ko gre oče prvič na roditeljski sestanek.

Preberite si sami, zakaj se tudi ta dan konča z udarci, kakšna je vloga že omenjenega hidroforja v ustvarjanju situacij, v katerih mali “občuti največjo bližino s svojim očetom”, predvsem pa, kaj se zgodi med potovanjem z avtobusom k teti v Zagreb, kjer v tovarni Josip Kraš odkupujejo lešnike.

Ko boste z očmi bralca — in gledalca, saj ta prizor prav filmsko vidimo pred našimi očmi — sledili tistemu zadnjemu lešniku, ki še ni padel skozi rešeto, ki predrobne lešnike nepovratno loči od ravno prav velikih za veliko čokolado z lešniki, si boste zaželeli, da bi nekaj storili: zmanjšali luknje, odebelili lešnike, zavrteli čas nazaj — ali pa toliko časa pilili svoje spomine, da bi si upali napisati zgodbo, ki bo spomin vašega gozda.

Še sreča, da se uslužbenec Josipa Kraša ni privoščljivo smejal, ampak je “skomignil z rameni, kakor da bi ta gib želel skriti pred samim sabo”. Ker če bi storil kaj bolj hudobnega, potem lisica okrog tetinega vratu ne bi pokazala samo zob uslužbencu v beli halji — kot se konča ta Karakašev spis —, ampak bi mu gotovo pregriznila vrat, da bi tekla kri ne samo po njegovi beli halji, ampak tudi po belem listu papirja, na katerega je odtisnjena ta epizoda spominov gozda.

Izvirni naslov Sječanje šume omogoča dovolj dvoumja med subjektom in objektom tega spominjanja: se avtor spominja gozda (kako diši, kaj se skriva v temi, od kod pride medved in kam na koncu izgine avtor sam) ali se morda spominja kar sam gozd (vsega, časa, med drugim tudi avtorja)?

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE