Helios je bil prodan pod ceno in postal zgodba o uspehu

6.1.2017 / 06:08 Komentiraj
Banke so slabe lastnice. Ne znajo upravljati podjetij. Nimajo afinitete, niti kadrov. Raje prodajo terjatve z diskontom.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Bine Kordež je pred dnevi zelo nazorno analiziral — ko bi le bili tudi slovenski novinarji tega sposobni! —, da se po prodaji Heliosa v njegovem poslovanju ni zgodilo nič dramatičnega. Vsekakor pa nič tako zelo dramatičnega, da bi na prvi pogled opravičevalo kar 400 milijonov evrov razlike med nakupno in prodajno ceno Heliosa ob preprodaji Japoncem.

Potem, ko je Helios kupil avstrijski Ring, se je obseg skupne prodaje celo zmanjšal za dobrih 30 milijonov evrov, vendar je dodana vrednost ostala enaka (80 milijonov). Število zaposlenih se je zmanjšalo za 500, vendar je to bila tudi posledica ukrepov prejšnjega vodstva.

Obstajata pa dve veliki spremembi. Ring je prikazal večje dobičke iz naslova prodaje nepotrebnih osnovnih sredstev in zmanjšanja zalog in terjatev in si na ta način izplačal za 25 milijonov dividend.

Druga sprememba pa je zmanjšanje finančnih obveznosti in neto finančnega dolga (za skoraj 40 milijonov). To se je zgodilo zaradi prostega denarnega toka in po zaslugi drastičnega zmanjšanja investicij.

Stari in novi Helios

Kordež zaključuje:

“Navedeni podatki o poslovanju […] ne izkazujejo […] pretiranega preobrata pod novimi lastniki, ki bi opravičevali toliko višjo vrednost družbe v tako kratkem času. Ocenimo lahko, da prodajalci niso zadosti ovrednotili potencialov, ki jih Helios ima. […] Tudi ta primer [zato] kaže, da s prodajami najbolj prepoznavnih slovenskih podjetij v neposredni ali posredni državni lasti po nepotrebnem hitimo.”

S Kordeževimi ugotovitvami se (skoraj popolnoma) strinjam. Je pa tu aspekt, ki mu tokrat ni posvetil pozornosti kot pri analizi poslovanja hrvaške Atlantic grupe).

Gre za to, kakšna je ključna razlika med “starim” in “novim” Heliosom, med podjetjem pod starimi in novimi lastniki.

Med “starim” in “novim” Heliosom je obstajala dramatična razlika, ki sicer ni bila vidna v številkah. Gre za razliko v dojemanju podjetja oz. za razliko v “barvnem filtru” očal, skozi katera financerji (banke, investitorji) gledajo na podjetje. Gledajo nanj pozitivno ali negativno? Je podjetje “going concern” ali tik pred kolapsom?

Ta razlika v precepciji lahko omogoči, da se stvari premaknejo naprej ali da stagnirajo — in lahko pomeni tudi 400 milijonov evrov razlike v kupnini.

Vprašanje percepcije

Heliosa se je pod starim lastnikom držala fama, da je prezadolžen, čeprav je količnik neto dolga glede na EBITDA znašal manj kot 4. V bančnem svetu to velja za še zdravo zadolženost, saj lahko podjetje v štirih letih iz denarnega toka poplača vse kredite.

Problem Heliosa je bil, da je njegov tretjinski lastnik (cerkveni Zvon) šel v stečaj in da novi lastniki tega deleža — banke, do katerih je bil Zvon izpostavljen —, niso vedele, kaj bi z njim počele. Različne državne družbe (tudi tretjinski lastnik) in razpršeni delničarji pa tudi niso bili v stanju oz. niso hoteli odkupiti tega deleža od bank.

Zato je postal problematičen celoten Helios. Banke kot nove tretjinske lastnice so se ga hotele znebiti, da bi bile terjatve do Zvona vsaj delno poplačane.

In v tem je bistvo problema. Če bi imel Helios normalno, trdno lastniško strukturo, bi lahko normalno posloval. Banke bi mu v skladu z običaji normalno reprogramirale kredite. Ker pa je bila lastniška struktura porušena in ker banke same sebi kot tretjinskemu lastniku niso zaupale, je Heliosova finančna izpostavljenost nenadoma postala problematična. Takratno vodstvo se je bilo prisiljeno razdolževati.

Slaba banka je boljša lastnica od dobre banke

Kot se je pokazalo tudi v večini drugih primerov, je bil problem v bankah kot lastnikih. Banke so izjemno slabe lastnice, ker to ni njihova naravna vloga. Njihova vloga je zagotavljanje likvidnosti in financiranje dolgoročnih naložb, niso pa v stanju aktivno upravljati podjetij. Do tega nimajo nobene afinitete. Niti nimajo kadrov, ki bi se s tem ukvarjali. Bankirji se kot hudič križa otepajo, da bi svoje terjatve do podjetij konvertirali v kapital. Terjatve raje prodajajo z velikim diskontom.

Skoraj najslabše, kar se lahko zgodi nekemu podjetju, je to, da pristane v lasti banke. Še huje je, če pristane v lastništvu več bank hkrati. Že ena sama banka kot lastnik ne ve, kaj bi s svojo lastnino počela. Ko se jih na kupu znajde več, pa zaradi kakofonije interesov bank pride do miskoordinacije, do kaosa.

Banke so do podjetja različno izpostavljena, imajo različna zavarovanja, preferirajo različne izhodne opcije, vsaka vleče na svojo stran. Spomnite se, kako težko so se banke dogovorile v primerih Mercatorja, Istrabenza in Cimosa.

Če se pogovarjate z bankirji, vam povedo, da si neskončno oddahnejo, ko zaključijo proces finančnega prestrukturiranja, v katerem je bilo udeleženih več bank. Niti slučajno jih ne zanima nov primer z novimi usklajevanji. To pač ni naravna vloga bank. Zato so bankirji tako srečni, kadar lahko nedonosne terjatve prenesejo na neko zunanjo družbo — pa naj bo to DUTB ali finančni sklad ali strateški lastnik.

Hočem povedati, da je bil Heliosov največji problem (tretjinsko) bančno lastništvo. Helios je imel nenadoma problem z obstoječimi dolgovi in z refinanciranjem kratkoročnih kreditov. Bankirji so si blazno oddahnili, da se je našel kupec — avstrijski Ring — za celoten Helios. Z njih je padlo breme lastništva, refinanciranje kreditov in financiranje tekočega poslovanja Heliosa ni bilo več problem.

Nič se ni spremenilo. Samo banke so čez noč spremenile svojo percepcijo glede Heliosove sposobnosti normalnega poslovanja.

Ključni krivec: Pahorjeva vlada

In prav to je bistvo slovenskega problema po letu 2009. Ni mi treba posebej omenjati, da so banke nenadoma spremenile pogled na to, kaj je še sprejemljiva stopnja zadolženosti podjetij. Z nenadno zaostritvijo kriterijev sprejemljive zadolženosti in kreditnih standardov so svoje komitente potisnile na rob in še čez, s tem pa so zaradi izpostavljenosti — tako pri obveznostih kot obrestnih prihodkih — ogrozile tudi same sebe (svoje prihodke in bilance).

Prav tako ali še bolj odločilno pa je bilo, da banke niso bile sposobne nositi bremena lastništva. Bankam to težko zamerimo, ker to ni njihova primarna vloga. Glavni krivec je bila država oz. vlade — zlasti pa Pahorjeva —, ki niso bile sposobne hitre implementacije slabe banke že zgodaj leta 2009. Morale bi hitro odreagirati in se sistematično lotiti problema prezadolženosti podjetij. S tem bi rešili veliko dolžnikov pred stečajem in preprečili, da bi mnoga podjetja sploh postala problematična.

Ogromno kapitala — fizičnega v obliki tovarn in strojev in človeškega — je zaradi tega šlo po nepotrebnem v nič. Veliko preveč podjetij je bilo prodanih globoko pod ceno. Preveliko bančno luknjo bomo zato morali pokriti davkoplačevalci s prihodnjimi davki.

No, in zaradi vsega tega je (drugič) prodani Helios zgodba o uspehu. Ker se je znebil bančnih lastnikov in dobil enotnega novega lastnika, je čez noč postal dobro podjetje. Podjetje, ki je nenadoma vredno nekaj sto milijonov evrov več. Je zgodba o uspehu, ker je podjetje preživelo in ker se je ohranilo 1.700 delovnih mest. Če ne bi bilo (prve) prodaje, bi ga banke shirale.

Seveda pa se strinjam, da je bil Helios — tako kot še mnogo drugih, od Mercatorja do Skupine Laško — prodan po bistveno prenizki ceni in da so banke zanj iztržile nekajkrat manj kot bi lahko. Toda to je pač neizogibna posledica tega, da država ni bila sposobna pravočasnega in sistematičnega ukrepanja.


Pripomba: Tukaj že vnaprej odbijam napad Marka Goloba, ki bo (spet) prišel s tezo, da bi bilo vse v redu, če bi takratna vlada dokapitalizirala NLB (NKBM sicer je). Nič ne bi bilo v redu. Še vedno bi imeli problem miskoordinacije med desetimi ali še več bankami upnicami v nekajsto ali tisoč primerih. Problem je bil prevelik. Ena dokapitalizirana banka (NLB) tega problema ne bi mogla rešiti. Tega ne bi bilo mogoče rešiti niti z ustanavljanjem internih slabih bank. Te bi bile sposobne reševati samo probleme izpostavljenosti dotične banke. Ker ko je pri posameznem dolžniku izpostavljenih več (tudi 20 ali več) bank, ena interna slaba banka tega ne more rešiti. Problem je rešljiv samo s prenosom na zunanjo institucijo, ki lahko dolžnikove dolgove konsolidira (reši problem miskoordinacije), ga dokapitalizira, uredi financiranje in nato proda po visoki ceni.


OpombaTekst je bil objavljen v četrtek, 5. januarja 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Zakaj je prodaja Heliosa zgodba o uspehu. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE