Pr’ Hostar: Srečna, draga vas bizarna, kjer hiša mojega stoji čefurja…

7.1.2017 / 06:08 Komentiraj
Gorenjci ali čefurji? Vse je stvar nadmorske višine. Gavnarski gverilski projekt prinaša to, kar nam Slovencem manjka.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nekaj dni stari podatki govorijo o 181.000 gledalcih filma Pr’ Hostar. Film že od oktobrskega launcha podira rekorde gledanosti in polni medije. Bila sem radovedna in skeptična. Najbolj gledani, brani, klikani artefakti na domači grudi me sicer ne katapultirajo takoj k ogledu. Od strani spremljam fenomene in si jih ogledam, ko evforija mine — in si mislim svoje.

Še posebej, ko gre za humor. Slovenski humor je oksimoron.

Strinjam se, da nam je z mojstri humorja Bosanci skupno to, da se eni in drugi radi zajebavamo iz Bosancev. Top lista Nadrealista bi bila izgubljena s prevodom. Pa Monty Python tudi. Pa še kaj bi se našlo.

Da omenjam carje humorja, pravzaprav nič ne pove o današnji temi. Več pove o mojem senzorju za humor. Splošni vtis je, da je slovenski humor humor na prvo žogo. Kmečki, okoren in robat. Če v komercialni komediji nekdo na odru reče “pizda”, je smeh — o, moj bog! — zagotovljen. Tako malo je potrebno. Ljudstvo je veselo, če nastopajoči govorijo to, česar si sámo ne upa — čeprav si to globoko v sebi seveda želi. Ker smo nasplošno prijazni, korektni, sterilno prisrčni in vljudni. Grób, črn, nekorekten humor ni prevladujoča sestavina slovenskega DNK.

Tretje poti ni

Po filmu sem si ogledala spletno epizodo, iz katere je nastal Pr’ Hostar, pa Facebook stran in odzive. Avtorji so se posla lotili profesionalno. Kapo dol predvsem za spletno kurjenje — vključno z Je bello cesto starejšega datuma — in polnjenje profila v stilu nadaljevanke in filma. Dobro so se lotili. Našli so pravi pristop, cepljen na neprecenljivo vnemo amaterjev.

No, to ne drži v celoti. Del ekipe so profesionalci. Res pa je, da entuziazem projekta spominja na neuklonljivo voljo, ki jo radi pripisujemo tako imenovanim amaterjem. Ti vedo, da morajo občinstvo pridobiti na svojo stran. Pri tem uspejo ali pogorijo. Tretje poti ni. Brez državne pomoči — hmm, kakšne bi šele bile reakcije, če bi jo dobili?! —, z lastnimi (minimalnimi) vložki, predvsem pa z obilo časa in volje.

Načrtovali so, merili, se nagarali. Čestitam in privoščim uspeh.

Tja daleč… v Bohinj…

Zapisi o huronski zabavi in salvah smeha ob filmu Pr’ Hostar me sicer niso prepričali, da bi tekla v Kolosej. Počakala sem, da je prvi ognjemet utihnil.

Pa vendar me je Pr’ Hostar presenetil. Ne, ni me metalo s sedeža, nič mi ni uhajalo od smeha. Nisem se držala za trebuh. Tudi dvorana ni odmevala od krohota.

Pr’ Hostar je bizaren film. Naredili so ga prepričljivi in dosledni čudaki. Nekaj je štosov na prvo žogo in besednih iger, vmes pa so verbalni biseri. Prizori in skeči film dramaturško držijo skupaj. Gavnarski gverilski projekt ne prisega na hitrost prizorov, ampak si vzame čas in si privošči tudi dolgčas — ampak pod črto vse stoji. 

Zgodba o penzionu Pr’ Hostar je zgodba o lokalnih prebivalcih. “Če bi zadel na lotu, bi še nekam drugam. Daleč. V Bohinj,” pravi barman. “A nimaš višjih ciljev v življenju?” sprašuje mali, pohlepni in leni direktor hotela sodelavko, ki jo osvaja s kešem. Ona je seveda bolj dec od njega. Mirno odgovori, da je na Triglavu že bila.

Jezikovne spletke gorenjske čefurščine

Film se rola v tem smislu. Prizori med receptorjem in njegovo kmečko mamo, ki ves čas govori na moškega, so med boljšimi v filmu. Pravi mali biseri.

Potem je tu še serija likov. Bosanc kot obvezna sestavina. Lokalni luzer, ki najbolj zabava samega sebe. Mož klene ženske, ki meri svoje življenjske uspehe z amaterskimi goli, alkoholom in s tem, da ga ona financira. Energetsko ozaveščen glasbenik in specialni efekt sam po sebi — zvezda Magnifico. Prvi med čefurji, ki s svojo prisotnostjo samo še utrjuje tezo, da so naši čefurji nepogrešljivi za zmago na “ta pravimi”.

V jedru uspešne situacijske bizarke so jezikovne spletke gorenjske čefurščine. “Hardcore južnjaki in kmetavzi so isti. Je stvar mentalitete in nadmorske višine. Vsi preglasno govorijo. Vsaka druga beseda je kletvica,” sta akterja povedala Mihi Šaleharju v Spetku. Čefurski jebivetri, šarmerji, uživači in ljudje na svojem mestu. Skratka to, kar nam kot Slovencem manjka.

Joker in zavarovalna premija

Hotel naj bi kupil Hrvat. Njegov prevajalec je poosebljen slovenski poliglot. Zadetek v polno.

Zmagovalna formula se skriva v situacijski komiki, da delavci z ukradenim denarjem preprečijo nakup in ohranijo hotel v domači lasti. Očitno smo morali čakati, da so se posla lotili Gorenjci. Šli so v akcijo in končno porazili brate Hrvate. Film je čista zmaga, kakršne v realnem življenju — poslovnem in političnem — ne zmoremo. Vse, kar si zares želimo, je to, da “zjebemo braću i lipu njihovu”. S tako potezo težko zgrešiš.

Dober štos je tudi odkup Ukrajinke iz prave ljubezni in iz nje narediti ta pravo Gorenjko. Da v pelcu in štiklah seka drva, medtem ko njena bodoča tašča hrani ženina in se sprašuje, kdaj je postal tako razvajen.

Sledimo likom in situacijam. Ne iščemo tistega, česar ni — umetnosti. Pa vendar pozitivno presenečajo. Pr’ Hostar je seštevek pomanjkljivosti in stereotipov in nihanja med slabim in še sprejemljivim okusom. Udarili so z bizarko. Če bi jo nosili samo kleni domači liki, bi morda zgrešili. Čefurji so tu joker in zavarovalna premija.

Vsem je jasno, da se osvajanje začne doma, za računalnikom, na spletu in TV ekranom. Gorenjski odmev daljnega domačega žmohta v podobi gledališča Grapefruit. Srečna draga vas bizarna.


Pr’ Hostar. Režija: Luka Marčetič. Scenarij: Goran Hrvaćanin, Dejan Krupić. Igrajo: Dejan Krupić, Goran Hrvaćanin, Igor Kešina, Mateja Terseglav, Aljoša Armuš, Haris Raković, Mario Ćulibrk, Luka Marčetič, Jure Robežnik, Magnifico… Produkcija: MZP Produkcija, 2016. [NapovednikIMDB.]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE