Zataknite si nekam to svojo konkurenco. Tudi Pohorski bataljon jo je imel.

11.1.2017 / 06:08 4 komentarji
“Lojalna” konkurenca je, da sme/mora neumnost ohranit tržno prednost pred pametjo, nore/fake novice pred relevantnimi.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Od neomejene, neo-neo liberalno-liberalne svobode govora obsedeni Žiga Turk govori na svojem blogu o “še čisto novem, post-Trumpovskem, […] zastrašujoče orwellovskem napadu na fejk njuz, družbene medije, spletne strani in neodvisne portale”.

“Pozor,” pravi, “to ni samo grožnja Facebooku, to je grožnja spletni strani Janeza Novaka in neodvisnim spletnim portalom!”

To se nanaša na naslednji, v tretji verziji zloglasne Strategije Republike Slovenije na področju medijev za obdobje 2017–2025 dodani odstavek:

“Pojav spletnih platform (spletnih strani, portalov, Facebook profilov…), na katerih se pojavljajo medijske (informativne in razvedrilne) vsebine, ki tako predstavljajo nelojalno konkurenco medijem, do neke mere že ogroža obstoj in prihodnost medijev, zato je potrebno začeti regulirati takšno ravnanje in odgovornost lastnikov teh platform, materialno, moralno in vsakršno drugo.”

V.3: A, B, C

Na valu zgražanja nad kao nezaslišano idejo o zaščiti klasičnih medijev v Strategiji v.3 pa srfa tudi od neomejene, neo-neo liberalno-liberalne svobode govora obsedeni Bojan Požar, ki je na Twitterju — ki je poligon za snajperiste, če je FB za bombardiranje — lansiral idejo, da je treba Ministrstvo za kulturo oz. “Cerarjevo vlado” prijaviti “na sodišče EU zaradi napada na svobodo medijev, ker grozijo […], da bodo zaprli spletne portale”.

Na to sem ibidem pripomnil, da iz muhe dela slona.

Kdo ga zvoha, ta ga spoha, bi rekli Štajerci.

Ali Požar upravičeno domneva, da bi Peršak zaprl (A) prav njegov portal? Ali recimo (B) Fokuspokus? Ali pa se samo bori (C) za pravico tistega fanta iz Bakovec, da na svojem portalu širi informacije o tem, da je prdenje dobro za partnerske odnose?

Postresnično pravilni odgovor je (A). Požar se je v obetu/grožnji regulacije nelojalne konkurence pač prepoznal: “Očitno [sem] kriv samo [zato], ker sem (tako) bran.”

Jah, po njega bojo pač prišli pozneje.

Pošteno je lojalno

Ideja o zaščiti medijev pred nelojalno in škodljivo konkurenco je obenem pametna in naivna.

Pametna je zato, ker pogumno meče v koš in kót to bizarno, zlasti v Sloveniji brezpredmetno, naravnost noro idejo konkurence — in to celo lojalne.

Lojalna konkurenca? Ali z “lojalno” mislite “pošteno”? Seveda. Groza. Poštenost je v tem smislu izenačena z lojalnostjo kot privrženostjo in zvestobo. Ker če še niste ugotovili, v Sloveniji je pošteno tisto, kar se zdi pošteno večini. In večini je treba biti privržen in zvest.

Lojalno je tisto, kar je zvesto (in) privrženo dominantnemu diskurzu. Politično, ekonomsko, etično, kulturno dominantnemu diskurzu.

Kulturne vojne na Slovenskem so samo Veljko Bulajić/Sergio Leone streljačine za primat na področju medijskega prepričevanja in pravice do dominacije vašega fucking mnenja.

Situacija pa je približno taka kot na Osankarici 8. januarja 1943: premočni sovražnik je obkolil maloštevilni Pohorski bataljon, temu pa ne preostane drugega, kot da se vda ali bori do zadnjega diha.

“O, poglej. Najbrž je iz enega od tistih fake news medijev.” — [Ilustracija: The New Yorker.]

Ni nam treba v Makedonijo ali na Breitbart

Lojalna, poštena konkurenca je to, da ima neumnost tržno prednost pred pametjo, poenostavljene in nepreverjene novice za bedake ali celo izmišljotine pred resnicoljubnimi in relevantnimi informacijami.

Lojalna, poštena konkurenca je drugo ime za zagotavljanje prednosti medijem, ki objavljajo to, kar je večini pač všeč — neglede na družbeni smisel objavljenega in javno korist od dotičnih informacij.

Ideja o zaščiti medijev pred internetnim sranjem in nelojalno konkurenco je pametna tudi zato, ker v dejanskem stanju pravilno predvideva posledice, do katerih bo to pripeljalo.

Že zdaj skoraj nihče nikomur več ne verjame, če misli drugače kot on. Že zdaj se ljudje samo napizdevajo, če različno razmišljajo (ali če eni razmišljajo, drugi pa ne). Že zdaj nam lahko katerikoli mediji proda karkoli se spomni.

Po fake news ni treba v Makedonijo ali na Breitbart. Niti ni zato nujno potreben fake news. Slovenski informacijski podsistem že zdaj razpada. Ekonomsko, kulturno, politično.

Posledice tega so že zdaj vidne tudi na drugih področjih. V krizi je politika kot hkratni način dogovarjanja in tekmovanja za doseganje koristi v javnem interesu. V krizi je zaupanje in medčloveško spoštovanje kot socialno tkivo in motiv za sobivanje. V krizi je kultura, ki je samo še ridikulizirano pribežališče apolitičnih in asocialnih.


Jutri pa še o tem, zakaj je ta pametna ideja naivna. Hint: ker je neizvedljiva.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE