Pahor spet teče za francosko-nemškim vlakom kot kakšna Francka za vozom

11.1.2017 / 06:10 1 komentar
Nikoli ne zamudi priložnosti, da se ne bi blamiral. Izjava, naj bo SLO vedno na strani D in F, kaže, da mu ni nič jasno.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Naš dragi in cenjeni predsednik države, naš najpopularnejši politik, najbolj pogosto fotografiran politik, politik z največ selfiji itd. ipd. je pred dnevi spet ustrelil kozla.

Diplomatom je namreč svetoval, naj delujejo tako, da bo Slovenija vedno na isti strani kot Nemčija in Francija.

Da ne bo pomote: to je mislil resno. In zdelo se je, da je bil na ta svoj domislek celo ponosen.

Sama že nekaj časa — vsaj od fotografije na ograji in tiste s tatujem na ramenu — razmišljam, kaj si naj o Sloveniji kot državi, s državljanih, o Pahorju in o slovenski politiki mislijo tuji politiki in tisti, ki se kot eksperti ukvarjajo s Slovenijo. Bojim se, da nas ne jemljejo resno. Milo rečeno.

Verjetno nas dojemajo kot pomilovanja vredno državo s pomilovanja vrednim predsednikom. Kaj drugega si ob njegovih eskpadah na družbenih omrežjih in izjavah niti ne morejo misliti.

Predsednik očitno ne zamudi nobene priložnosti, da se ne bi blamiral. In s tem blamiral tudi nas.

Briljantno, ampak…

To velja tudi za njegovo domislico, ki jo je navrgel na 21. rednem letnem posvetu slovenske diplomacije na Brdu:

“Slovenija mora ostati v tisti skupini evropskih držav, kjer sta Nemčija in Francija.”

To se na prvo žogo sliši briljantno. Vendar je vsakomur, ki vsaj malo razume Evropo, EU, evropsko politiko in politiko EU jasno, da je s tem nasvetom javno pokazal, da sploh ne razume, za kaj v EU in v Evropi gre. In za kaj Nemčiji in Franciji v politiki sploh gre.

Pahor tudi ne razume, da ta nasvet nima nikakršne uporabne vrednosti. Zveni sicer všečno. To pa je tudi vse. Neuporaben pa je zato, ker je Pahorjev pogled na evropsko politično realnost zmoten. In to večkrat.

Frankreich/Allemagne

Prvič zato, ker Nemčija in Francija pač nista na isti strani. Temveč sta — kot kaže tudi zgodovina — vsaka na svoji strani. Stran Nemčije ni stran Francije. In stran Francije praviloma ni stran Nemčije. Gre za strani, ki sta praviloma ločeni in razdvojeni, pogosto tudi v konfliktu.

Svetovati slovenskim diplomatom, da mora biti Slovenija vedno na isti strani kot Nemčija in Francija, zato ne pomeni nič drugega kot javno priznati, da ti odnos med Nemčijo in Francijo ni jasen. Kar je precej nerodno. Še posebej, če si predsednik ene najmanjših in najmanj uglednih držav EU. Ki je zato praktično nihče na svetu ne jemlje resno.

Pri tem pa ne gre samo zato, da je s svojim nasvetom diplomatom Pahor javno sporočil, da ne ve, kako je z Nemčijo in Francijo. Gre tudi za to, da je dal slovenskim diplomatom navodilo, ki ga v praksi ni mogoče uresničiti.

Če se namreč odločiš, da boš na strani Nemčije, si s tem onemogočiš biti na strani Francije. In obratno. Neglede na to, kaj si o tem misli Pahor. Na nemškem in na francoskem stolčku ni mogoče sedeti hkrati. Moraš se pač odločiti za enega. In si s tem nakopati jezo druge države.

Če se namreč odločiš, da boš na strani Nemčije, si s tem onemogočiš biti na strani Francije. In obratno. Neglede na to, kaj si o tem misli Pahor. Na nemškem in na francoskem stolčku ni mogoče sedeti hkrati. Moraš se pač odločiti za enega. In si s tem nakopati jezo druge države.​

želje ≠ resničnost

Naslednja stvar, ki jo je Pahor s svojo domislico sporočil javnosti, pa je ta, da ne razume, da Slovenije ni mogoče enačiti z Nemčijo in Francijo.

Nemčija in Francija sta državi v kapitalskem centru. Medtem ko je Slovenija tako kot druge postsocialistične družbe država na periferiji. Država, ki tako kot druge države z isto geopolitično lokacijo predstavljajo neoneokolonije držav, ki so v centru.

Pahor je torej predlagal, naj Slovenija kot neoneokolonialna država zavzame geopolitično lokacijo države v kapitalskem centru.

Človek še nekako razume, da si Pahor — tako kot še marsikdo — to pač želi. Toda individualne želje žal niso socialna resničnost. To, da si nekdo želi, da bi bila kolonialna in periferna lokacija geopolitično izenačena s kapitalskim centrom, je sicer lepa želja. Ampak misliti, da se to lahko zgodi, kaže na odsotnost stika za realnostjo.

Hlapčevstvo in servilnost. Moč in položaj.

Tretja stvar, ki jo je Pahor s svojo domislico sporočil javnosti, pa je, da je usmeritev slovenske zunanje politike in diplomacije to, da smo podaljšek najmočnejših kapitalističnih držav.

Jedro uspešne slovenske zunanje politike sta torej hlapčevstvo in servilnost.

Ni jasno, kako lahko Pahor pričakuje, da bo takšna zunanja politika pri drugih državah — še posebej tistih najmočnejših, na katere si želi narediti vtis —, požela občudovanje, spoštovanje in aplavz. Takšna zunanja politika pri močnih državah požanje kvečjemu posmeh, pomilovanje, podcenjevanje.

In ker Pahor seveda ne teži k temu, da bi njega in Slovenijo z njim vred zasmehovali, pomilovali, podcenjevali, je s svojo domislico javno dokazal, da ne razume, kakšno držo in zunanjo politiko cenijo velike in močne države pri majhnih in bistveno manj močnih državah.

Hlapčevstva zagotovo ne. Servilnosti tudi ne. In ne samo, da tega ne cenijo, tudi nagrajujejo ju ne.

Skratka: morda bi bil že čas, da tisti, ki vodijo Slovenijo, dojamejo, kdo smo. Kaj je Slovenija. Kakšen je njen položaj v Evropi, EU in svetu. Kakšna je njena realna moč. In da začnejo delovati tako, da se bosta položaj in moč Slovenije krepila, ne pa še dodatno slabila.

Osebni okusi, preference in stili so pri tem seveda nepomembni.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE