Outfit7: Kako lahko butasta igrica kot Talking Tom prinese toliko zaslužka?

4.2.2017 / 06:08 6 komentarjev
Razumem, da je SLO davčno manj ugodna. Ampak česa si ne moreš kupit, če imaš namesto 600 milijonov “samo” 400 milijonov?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Slovenski startupi so v začetku meseca ponosno in zavistno dočakali najuspešnejšo prodajo startup podjetja v slovenski zgodovini. Podjetje je bilo po pričakovanjih prodano za milijardo dolarjev, kar je približno 940 milijonov evrov. Glede na to, da je Outfitova mobilna igrica Talking Tom največkrat downloadan app, da podjetje izplačuje 70 milijonov evrov dividend na leto in da posluje z zelo nizkimi stroški, je cena razumljiva.

Ni pa mi razumljivo, da se ob vseprisotnem protikapitalističnem diskurzu ni našel nihče, ki bi problematiziral uspešnost te in drugih podobnih entertainment aplikacij.

Ker to pa se mi gabi.

Družbena pogodba

Če prav razumem družbeno pogodbo, gre v Sloveniji nekako takole:

Iz pobranih davkov financiramo brezplačno šolstvo do univerzitetne ravni za vse državljane. Izobrazbo lahko dobijo tako neumni kot povprečni in nadarjeni, tako zdravi kot bolni, tako iznajdljivi kot leni… Financiramo tudi razne podjetniške spodbujevalnike in še tisoč in eno stvar. Saj veste: ceste, bolnišnice, policijo itd.

Bolj uspešni, ki zaslužijo več, plačajo tudi več davkov in več vrnejo družbi. Tisti, ki ne, pa pač ne.

Slovenija je glede tega ena najbolj egalitarnih družb v Evropi. Kar preprosto pomeni: če si len, ti ni treba pretirano skrbeti za svoj obstoj. Nisem prepričana, ali je to ravno najbolje — ampak o tem kdaj drugič. Trenutno je pač tako kot je. Zakone in družbeno pogodbo je treba spoštovati.

Vloga podjetij je, da ustvarjajo delovna mesta. Da lahko ljudje in lastniki čim bolje živijo in plačujejo čim več davkov. Po tej logiki bi morala biti najbolj cenjena — vsaj med ljudmi, če že ne na finančnih trgih — tista podjetja, ki ustvarjajo največ delovnih mest in plačajo največ davkov.

No, Iza in Samo Login, že tri leta zapored najbogatejša Slovenca, tukaj padeta na celi črti. Zraven pa še vsi tisti, ki ju imajo za vzor.

Kaj je narobe z nami, da nagrajujemo butaste proizvode? Zakaj se tako glasni protikapitalistični komentatorji nikoli ne vprašajo tega? Zakaj je kriv sistem? (Karkoli že to je.) Zakaj niso krivi ljudje, ki to kupujejo? Zakaj imamo polna usta kapitalističnega izkoriščanja in neenakosti, v isti sapi pa nagrajujemo podjetja, ki si zmišljujejo najslabše od najslabšega?

Super-duper Ciper

Svoje podjetje Outfit7 sta že na začetku premeteno preselila deloma v Veliko Britanijo, deloma pa na Ciper. Tja sta se morala — če sta želela, da izogibanje davkom ne bi bilo nezakonito — tudi dejansko preseliti.

Seveda razumem, da je naša država davčno manj ugodna. Toda česa vsega si ne moreš kupiti, če imaš namesto 600 milijonov “samo” 400 milijonov?

Davkom se izogibajo tudi nekateri drugi zaposleni ali sodelujoči s podjetjem Outfit7. Eni zakonito, drugi ne. Panama Papers so razkrili, da so nezakonito — vsaj kar zadeva plačilo dohodnine — poslovali razvijalci igrice Swamp Attack. Ti so svojo mobilno igrico prodali Outfitu7, ta pa jim je avtorske honorarje nakazoval na Angvilo, kjer ne poznajo davka na prejemke.

Zakaj je vedno kriv sistem? Zakaj nikoli ljudje?

Najbolj pa me čudi, da nihče ne problematizira dejstva, da je s takšno butasto igrico mogoče toliko zaslužiti.

Razumem, da finančni trgi Outfit7 tako visoko cenijo, ker ima malo stroškov in ker za proizvod potrebuje malo resursov — če smo natančni, samo pisarno, računalnike, nekaj programerjev, dizajnerjev in spletnih tržnikov, torej nič strojev, tovarn in vozil, ki sicer predstavljajo velike vzdrževalne stroške.

Toda kako je mogoče, da si je Govorečega Toma naložilo na telefone že skoraj šest milijard ljudi in da so mnogi med njimi plačali za dodatke k sicer brezplačni igrici (in-app purchases)? Kaj je narobe z nami kot potrošniki, da kupujemo in nagrajujemo tako butaste proizvode? Zakaj se sicer tako glasni protikapitalistični in protisistemski komentatorji nikoli ne vprašajo tega? Zakaj je kriv sistem? (Karkoli že to je.)

Zakaj niso krivi ljudje, ki to kupujejo? Zakaj imamo polna usta kapitalističnega izkoriščanja in neenakosti, v isti sapi pa nagrajujemo podjetja, ki si zmišljujejo najslabše od najslabšega?

Družbeni in politični konsenz

Če kot potrošniki ne bomo spremenili svojih prioritet, bomo morali dobro razmisliti tudi o novi družbeni pogodbi. V prihodnosti se nam obeta vedno več podjetij, ki bodo ustvarjala vedno višjo dodano vrednost ob vedno nižjih stroških — kar pomeni, da bodo družbi vračala vedno manj v obliki vedno manj delovnih mest in davkov in da bodo vedno več dobičkov kanalizirala v davčne oaze.

Če res drvimo v družbo, katere obrise nakazujejo Uber, Airbnb in Netflix — katerih proizvodi in storitve so sami po sebi odlični, vendar akumulirajo ogromno kapitala in znanja brez veliko delovne sile in drugih resursov —, si moramo izmisliti način, da bodo ta podjetja vračala nazaj družbi del tistega, kar jim je omogočila.

Ne vem, ali je univerzalni temeljni dohodek prava pot. Tudi pri tem se je izkazalo, da je največji izziv iskanje družbenega in političnega konsenza.

Kar se mene tiče, mi je jasno, da svoje potrošniško vedênje lahko spremenim. Če si to želim. Ker po drugi strani zakonov verjetno nikoli ne bom zmožna spreminjati. Vi pa najbrž tudi ne.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE