Bi fantje spet morali obvezno k vojakom? Ne vem. Ne bi pa imel nič proti.

5.2.2017 / 06:10 4 komentarji
To pišem kot oče sinov, ki bi 2025 oz. 2027 po predlogu Jožeta P. Damijana morala k vojakom — ali vsaj k “tabornikom”.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ne gre mi iz glave predlog (ponovne) uvedbe splošne vojaške obveznosti, ki ga je lansiral Jože P. Damijan. Ideja se mi zdi zanimiva, nisem pa prepričan, ali je tudi dobra.

Se mi pa zdi vsekakor intrigantna. Že sama po sebi je vredna razmisleka in debate pro et contra — tudi če iz nje nikoli nič ne bo.

  • JPD predlaga, da bi mladino med maturo in začetkom eventualnega študija pošiljali na trimesečno vojaško usposabljanje. Fante obvezno, dekleta pa opcijsko.
  • Kdor ne bi hotel k vojakom zaradi ugovora vesti, bi moral državljansko dolžnost odslužit z družbeno koristnim delom.
  • Damijan deloma utemeljuje predlog z negotovo in zaostreno politično situacijo v svetu, torej z realnimi varnostnimi, grdo rečeno militarističnimi potrebami države.
  • Deloma pa tudi z vzgojnimi. S splošno vojaško obveznostjo bi mladim po njegovem privzgojili državljansko, socialno odgovornost in jim vcepili poslušnost do avtoritet, ki da jim je dandanes večinoma ne znajo ali ne morejo ne starši ne šola.

Permisivna vzgoja je samo izgovor

Z dolžnim caveatom, da ne bi izpadlo kot posploševanje, dam Damijanu prav: današnje mlade generacije so po eni strani socialno egoistične, po drugi pa socialno nebogljene.

Nekako se bojo seveda že znašle — ampak nihče ne ve, kakšne bojo čez 10 ali 20 ali 50 let posledice te na sebičnost cepljene iznajdljivosti. 

Za to smo krivi tako starši sami kot tudi šolski sistem. Počelo tega problema je permisivna, preveč liberalna vzgoja domá, s strani države pa koncept šole, ki postavlja v ospredje izobraževanje, vzgojo pa v ozadje.

Na individualni, družinski strani, strani staršev je liberalna vzgoja samo druga beseda za to, da se nam ne ljubi preveč — vsaj ne v vzgojnem smislu — ukvarjati z otroki. Permisivnost je v bistvu izgovor za manj dela z otroki. Lenoba starševanja.

Klasična, tradicionalna, avtoritativna, moralna in moralistična vzgoja zahteva od staršev več časa, ki ga bodisi nimamo ali pa si ga ne vzamemo. Ker se zanašamo na šolo.

Šola pa nam pri tem kaj malo pomaga. Država prisega na koncept, da je vzgoja predvsem stvar staršev.

To seveda ni neres, je pa to načelno, sistemsko distanciranje od vzgoje tudi ne čisto pravično in ne samoumevno prelaganje odgovornosti (države) na starše.

Resnici na ljubo tudi zaradi zoprno liberalnih, od človekovih pravic obsedenih staršev — pa vendar.

Moja sinova Oskar in Jonas (z desne proti levi) pred malo manj kot dvema letoma. Na Instagramu sem pripisal: “Brian Jones in Mick Jagger. Se vidi, da je foter iz šestdesetih.” No, tak hipi pa spet nisem bil, da ne bi šel k vojakom. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

Gremo k tabornikom

Nek komentator na Facebooku je Damijanov predlog trimesečne vojaškega (in socialnega) usposabljanja omalovažujoče, vendar lucidno označil kot “tabornike” — češ, to da bo samo kratka, nepomembna epizoda v življenju mularije, ki ne bo imela takega učinka kot si predstavlja predlagatelj.

To je do neke mere res.

O predlogu JPD ni mogoče razmišljati brez referenc nas starejših generacij moških in očetov, ki smo bili pri vojakih v JLA. Ta izkušnja dela naš razmislek bolj razsvetljen in kompetenten, obenem pa brezpredmeten in izkrivljen.

Služenje vojaškega roka v JLA je bil za nas nekakšna iniciacija v življenje, ritual prehoda v odraslo življenje. Vsaj za mojo generacijo, ki je morala svojih 12 mesecev — in hvala bogu odpuščene tri dodatne — odslužiti takoj po srednji šoli. (Bili smo šele druga generacija (1981/82).

Pa bi bila vojska nekaj takega tudi za naše sinove?

Tako kot pri Damijanu ni bila edini smisel JLA vojaščine samo državna bezbednost. Šlo je tudi za tekovine revolucije, ustavni poredak, nesvrstane, čaščenje Tita itd. Vojaški rok je bil časovno in intenzivnostno zgoščen višek državljanske, komunistične indoktrinacije, ki ji je bil mlad človek v bivši Jugoslaviji izpostavljen.

In ja, seveda: šlo je tudi za disciplino kot podrejanje brezprizivni avtoriteti. Tudi tega smo se — kolikor se nas je pač kot posameznikov sploh prijelo — naučili v JLA.

Čeprav je treba pripomnit, da smo se naučili tudi hvatat krivine, iskat izgovore, linijo najmanjšega odpora. Armija je bila nekakšna mešanica pridobivanja veščin ubogljivosti in prilagajanja, iznajdljivosti, potrpežljivosti. Da si nekaj dal skoz in preživel. Brez problemov. Čeprav si najprej delal paniko. In nenazadnje tolerance do drugih in drugačnih.

Obstaja verjetnost, da si bosta tudi brez izkušnje vojske pridobila dovolj socialne in družbene zavesti in odgovornosti. Ampak vseeno, res ne bi imel nič proti. Saj tudi nisem imel nič proti temu, da sem jaz sam moral za eno leto — slikovito in pretirano rečeno — jebat ježa v Srbijo.

Vprašanje indoktrinacije

Seveda tudi v tem novem, Damijanovem primeru ne bi šlo brez indoktrinacije. Vsaka vojska je po defaultu indoktrinativna. Četudi gre deklarativno za državno varnost oz. obrambo, gre tudi za uniformizacijo mnenj in mišljenj, karakternih potez, prejetih vrednot in konsenza glede univerzalnega družbenega smisla.

Idealna vojska bi bila takšna, da bi med gušterji — ki na lepem padejo v ta vic in ki jim to ne bo življenjska okupacija, ampak le trimesečna — in njihovimi starši in célo domovino, ki jih obdaja in ki jo kao pomagajo braniti, vladal konsenz glede teh sicer temeljnih in vsakdanjih, pa vendar abstraktnih, neoprijemljivih vrednot.

To pa zna biti v Sloveniji problem. Ker saj vsi vemo, da se ne znamo zmenit niti glede veliko bolj preprostih, konkretnih stvari.

In ja, otrokom ne bi škodilo nekaj več državljanske vzgoje. Nisem pa prepričan, da bi pri 19 letih lahko prinesli noter to, česar jim niso dobili že prej (ali kar se jih pač ni prijelo).

Varnostna vprašanja

Četudi je vsebinsko in formalno in izvedbeno popolnoma drugačen, Damijanov predlog ni daleč od lanskega predloga za ustanovitev Nacionalne garde, ki so ga lansirali desničarji. Če zdaj gledam nazaj, se mi ideja SDS ne zdi tako slaba — ali predvsem ne brezvezna — kot takrat.

Poučno se je spomnit, na kak strašen odpor in posmeh je Hojs–Janševa ideja Nacionalne zlepe ali zgarde naletela.

Damijanova ideja je že na prvi pogled seveda manj militaristična in manj državotvorna, čeprav bi lahko bila podobno družbeno koristna. Ker je v družbenem, civilnem, političnem smislu tudi manj invazivna — pa tudi intelektualno zanimivejša —, je mogoče tudi prav zato bolj vredna razmisleka.

Poučno pa je tudi vedet, da je Slovenska vojska — tista profesionalna — že nekaj časa kadrovsko in predvsem finančno podhranjena. To priznava celo njen vrhovni poveljnik.

Kot civilist po eni strani sicer dvomim, da nezadostna pripravljenost SV bistveno poslabšuje varnostne razmere v Sloveniji. Po drugi strani pa sem pripravljen tudi z rezervo verjet, da bi jih lahko izboljšali z mladimi rekruti na trimesečnem usposabljanju — plus vsake toliko z orožnimi vajami, kot predlaga JPD.

Otrokom ne bi škodilo nekaj več državljanske vzgoje. Nisem pa prepričan, da bi pri 19 letih lahko prinesli noter to, česar jim niso dobili že prej (ali kar se jih pač ni prijelo).​

Pa še to za razmislek

Naj za razmislek navedem še nekaj pomanjkljivostnih iztočnic glede predloga JPD:

  • Jože P. Damijan pri izračunu stroškov operira s pavšalno številko 20.000: očitno ima v mislih državljane, rojene v danem koledarskem letu, ki bi jih doletela ta obveznost. Od tega je seveda samo približno polovica fantov, ki bi jih poslali k vojakom. Njegov izračun je v tem smislu napačen.
  • Damijanov predlog vključuje tudi pravico do ugovora vesti. Obveznike, ki bi jo uveljavljali, bi namesto tega poslali družbeno koristno delat. Prav. Toda zakaj ne bi v tem primeru poslali družbeno koristno delat vseh deklet (od katerih bi se verjetno le redke odločile za vojaško usposabljanje)?
  • Damijan nadalje ne upošteva geografske velikosti oz. majhnosti Slovenije. Med 255.804 km² in 20.273 km² je seveda razlika. Jugoslavija je bila ravno dovolj velika, da je služenje vojaškega roka za rekruta iz Kranjske Gore, ki so ga poslali v Kumanovo — ali nekoga iz Kikinde v Koper — imelo oprijemljiv, tako rekoč fizičen pomen. Predstavljajte si danes mladega Slovenca iz Bohinjske bele, ki bi ga poslali v vojsko v Bodonce. To ne bi imelo istega učinka. Ne bi bil dovolj dislociran.
  • Pa da ne bi slučajno šli na roko mulcem še v tem smislu, da bi jih vsak vikend puščali na odsustvo v domači kraj. Jok!
  • In še manj, da bi otrokom plačevali! Damijan predlaga plačilo v višini 75% minimalne plače. S tem se ne strinjam. Z nadomestilom ali odškodnino ali kako že misli bi vse pokvarili. Dobesedno izničili namen te obveznosti. To mora mladina narediti brezplačno  — ali pa nič in se tega sploh ne gremo.

Kdo se gre upornika in disidenta

Ta tekst nenazadnje pišem tudi kot oče dveh sinov — zdaj še globoko mladoletnih —, ki bi poleti 2025 oz. 2027 po tem predlogu morala k vojakom.

Moram povedat, da ne bi imel nič proti. Saj ju ne bo nihče poslal zapravljat eno leto časa v Gevgelijo. Kaj šele pri tem indoktrinirat s komunizmom.

Obstaja verjetnost, da si bosta tudi brez izkušnje vojske pridobila dovolj socialne in družbene zavesti in odgovornosti. Ampak vseeno, res ne bi imel nič proti. Saj tudi nisem imel nič proti temu, da sem jaz sam moral za eno leto — slikovito in pretirano rečeno — jebat ježa v Srbijo.

Seveda mi ni bilo všeč, niti malo. Seveda pa ne do te mere, da bi se šel upornika in disidenta. Če smo preživeli mi — 12 mesecev v božji materi in med kreteni —, bi preživeli tudi naši otroci tri mesece v SV.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE