To ni nekrolog za Sonjo Merljak. To je epitaf Delu.

6.2.2017 / 06:10 2 komentarja
Dobit odpoved na Delu je kot prometna nesreča. Kot da bi se pijanec naključno zaletel prav vate. Totalna iracionalnost.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Občutek imam, kot da pišem nekrolog. O nekom, ki mi je drag, pa ga ni več. Ampak hvala bogu to ni to. Ne spet. Sonja Merljak Zdovc je živa in zdrava — samo slabe volje je, ker je bila odpuščena. Izgubila je službo. Prekleti Petrič jo je vrgel z Dela.

Zato to pišem njej v spomin. V spomin nekemu Delu, ki sem ga v zadnji fazi nekaj let tudi s Sonjo dajal skoz.

SMZ je bila urednica digitalnega razvoja Dela in urednica Dela.si in me je po svojem imenovanju leta 2010 vzela za svojega namestnika. Leta 2013 so jo kdo ve zakaj odžagali in jo premestili v notranjo redakcijo, kjer je zdaj pisala tekste o šolstvu, vzgoji in sociali.

Od takrat naprej je bila glede službe najbolj paranoičen človek na svetu. Včasih je bilo za napad paranoje dovolj že to, da se ji je zdelo, da jo je predsednica uprave v liftu kao grdo pogledala. Meni se je to zdelo smešno, ker kisla Irma Gubanec še nikoli ni nikogar lepo pogledala, in sem Sonjo zaradi tega zafrkaval.

Paranoja

No, verjetno je bilo na Delu že takrat veliko paranoičnih ljudi in jih je danes še več. Čeprav jih je po drugi strani tudi manj, ker jih dejansko odpuščajo. Žalujoči preostali pa živijo z zavestjo, da so jim na Delu dnevi šteti — in da dneva ne pove nobena pratka.

Neoliberalci in desničarji odpuščanjem ploskajo ali se nad njimi zgražajo. Selektivno, seveda. Če recimo odpustijo Petra Jančiča — ki ga je doletela ta usoda isti dan kot Sonjo Merljak —, sicer upravičeno zvalijo krivdo na tajkuna Petriča in ga za dobro vago še milijontič ožigosajo kot Kučanovega človeka.

V Jančičevem primeru pa je nora Nova24TV.si iz naftalina potegnila celo Janeza Kocijančiča! Pravijo:

“Politik z največjim vplivom na Delu je — preverjeno — Janez Kocijančič, ki prihaja iz ožjega Kučanovega kroga. Za vse usluge na Delu ali pri Petriču je tako najbolje poklicati kar Kocijančiča.”

Zahvaljujem se tepcem za zagotovilo, da so preverili Kockino vpletenost…

Če odpustijo nekoga drugega, pa so seveda tiho. Pa ne samo oni, ampak križem-kražem. Tudi jaz sem včasih tiho.

Ampak glede Sonje pa ne bom tiho.

Hočem reči, Peter Jančič je bil med boljšimi Delovimi novinarji. Imel je samo to smolo, da se ga je po zaslugi zoprnih ali zavedenih levičarskih novinarjev (571 pa to) in po naključju, da ga je leta 2006, v času Šrotovega haranja, za odgovornega urednika Dela izbral ravno Danilo Slivnik — prijela fama, da je desničar in Janšev človek.

Kje pa! Bil je eden redkih pravih profesionalcev, ki mu ni bilo mar za politične delitve. Zelo fejst fant. Upam, da se bo dobro znašel.

Neoliberalizem, novinarstvo, nevzdržnost

Ampak na Delu je vseeno, ali si dober ali slab. Potreben ali nepotreben. Bran ali nebran. Nič ti ne pomaga. Vse je brez veze. Odpustijo lahko kogarkoli. Arbitrarno in iracionalno. Tako kot lahko kogarkoli tudi obdržijo v službi. Ali zaposlijo. Še vedno.

Odpuščanjem na Delu (in še kje) nekateri neoliberalci skratka ploskajo, ker se jim zdi nevzdržno — že neglede na to, ali gre za levi ali desni medij —, da še vedno obstaja nekaj novinarjev, ki imajo redno službo. Čeprav so kao vsi po vrsti leni jebivetri.

In če k temu prištejemo še politične, politikantske preference napačnih očitarjev, potem je zmeda seveda popolna. Popolna zmeda, ker namreč res — glej, glej! — obstajajo tudi novinarji, ki delajo malo in/ali slabo, pa jih še niso odpustili.

V novinarskem poklicu je dandanes najbolj žalostno ne to, da ne veš, kdaj te bojo odpustili, ampak to, da nimaš nobenega zagotovila, da ne bojo odpustili prav tebe.

Logika odpuščanja je popolnoma iracionalna. Nobenega zagotovila nimaš, da ne boš odpuščen prav ti. Lahko si še tako dober, prizadeven, delaven, izkušen, profesionalen, bran, pa bo to doletelo ravno tebe.

Lahko si celo podplačan, pa ti ne bo koristilo niti to, da ne bojo veliko prišparali, če te bojo odpustili.

Po drugi strani pa ne bojo odpustili nekoga drugega, ki je prav tako dober, prizadeven, delaven, izkušen in profesionalen. Ne veš. Ne moreš vedet. Ni logike.

In spet: čeprav kdaj odpustijo novinarja, ki je bodisi len ali neizkoriščen ali premalo bran ali kakorkoli profesionalno nerentabilen, pa vendarle ne odpustijo nekoga drugega, ki je podobno nekoristen in/ali nekooperativen. Spet ne veš.

In sploh: kaj se to pravi, da je novinar len in nekoristen? Delodajalec, direktor, urednik morajo vedet, koga se dá prepričat in stimulirat in izkoristit za boljše delo in več učinka in koga ne.

Uredniško in poslovno vodstvo Dela tega ne ve. Pa tudi če bi vedeli, se s tem ne bi ukvarjali, ker se jim bodisi ne ljubi ali nimajo časa.

Zakaj hudiča ravno ona? Zakaj hudiča ravno jaz?

Zakaj hudiča skratka ravno Sonja Merljak Zdovc? Ker je stara že ali šele 44 let? Ker so vsi trije njeni otroci zdravi? Ker ni samohranilka? Ker je njen mož računalničar na občasnem delu v Nemčiji? Ker zna nadstandardno pisat? Ker se šolstvo, vzgoja in sociala zdijo v.d. odg. ur. Knafelcu in uredniku notranje Luku Deklevi pogrešljive teme? Ker se jima zdi pisanje SMZ malo preveč kvalitetno, beri: neseksi za bralce take baže, za kakršne si mogoče želita, da bi jih Delo imelo? Ker ji ne znata ali nočeta povedat, kaj od nje sploh pričakujeta? Ker kao vnaprej vesta, da Sonja na to ne bi pristala?

Ali pa mogoče zato, ker sta se Sonja in Irma enkrat res grdo pogledali v liftu?

Na lastni koži sem občutil iracionalnost odpuščanja na Delu. Jaz sam sem bil sicer samo beden in med kolegi ne preveč priljubljen prekerni delavec, tako da se me ni bilo problem znebiti. Nič mi ni pomagalo, da sem bil bran in prepoznaven Delov brand. Ampak njim se za take stvari jebe. Glavno, da so na moj račun prišparali honorar (ki so ga itak stalno zniževali in čeprav prekerci stanejo manj kot zaposleni).

Ampak pustimo zdaj to. Tokrat je na vrsti Sonja.

Sonja Merljak Zdovc leta 2012 v tisti rumpl-kamri/sejni sobi od studia — kjer Ali Ž. in Marakeš še danes morda snemata svoje debate —, ko smo ji v redakciji Dela.si čestitali za rojstni dan. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

Prometna nesreča

Pa ne samo Sonja Merljak, seveda. Ne samo Peter Jančič. Opravičujem se Maji Megla, Jelki Šutej Adamič, Agati Tomažič, Ljubotu Vukeliću, Urši Jurak, Smilji Štravs, Robertu Galunu, Dragici Jaksetič, Katji Željan in še mnogim odpuščenim z Dela, da nisem že takrat dvignil glasu proti tej iracionalnosti.

No, ko so končno odpustili je ne suis pas Dejan Karba any more, sem sem oglasil. S tem tekstom.

Izgubiti službo na Delu je nesreča, ki lahko človeka pahne v eksistencialno ali vsaj psihološko stisko, ni pa moralna nesreča.

Moralna nesreča je lahko tudi to, da te ne odpustijo. Ravno včeraj mi je najina skupna kolegica, ko sva se pogovarjala o Sonji, priznala, da jo je sram, da je na Delu v službi.

Ker tako kot ne ve Sonja — in ne vejo Peter in Maja in Jelka in Agata in Ljubo in Dejan in Urša in Smilja in Robert in Dragica in Katja —, zakaj so jo/jih odpustili, tudi tisti, ki jih niso odpustili, ne vejo, po kateri logiki je bilo to njim prihranjeno. Kot da ne bi bilo dovolj težko, da čakajo, kdaj bojo prišli na vrsto tudi sami, se morajo ukvarjati še s to uganko, zakaj namesto tistih niso že prej odpustili ravno njih.

Če še enkrat premislim, je dobit odpoved na Delu res neke vrste nesreča. Kot da bi umrl v prometni nesreči. Kot da bi se nek pijanec slučajno zaletel prav vate in ne v tistega tik pred ali za tabo.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE