Knjiga, vam pravim, knjiga. Jebeš internet.

6.2.2017 / 06:08 Komentiraj
Vsak teden rečem, da ne bom več pisala stvari, k se bojo po netu kotalile. S tem se zapiram vase, pišem sam še k robot.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Spet klasična nedelja, ko sedim pred tipkovnico in se sprašujem zakaj. Pa kaj sploh. Ta tema ni za na net, ta tud ne, to ne smem, k bo un popizdil. To ne bom, ker se bo uni fajn zdel in tko naprej.

Kokr intervju prejšnji teden. Ena zajebana skuna me je naparanojirala in sem skor za vsak vprašanje začela težit: “To briš ven. Ustavi snemanje.”

Bejba mi je pol rekla, da upa, da bo kej napraskala, ker ma za dve ure materiala, pa sam najin smeh je gor, pa vsaka stvar skor prepovedana. Pa da še kdaj ponoviva druženje.

Pa da naj ne delujem v depri.

Stavek, k sem ga ta teden slišala še enkrat. To je igra, dragi moji. Depra ne, ampak dobra volja.

Logično, da če se že s kom dobim, si vržem baterije v rit, alkohol po grlu in kliknem na gumb, kjer piše “Tereza pajac”. V bistvu sem tud zdej ta gumb pritisnila, da bralcem vsaj neki ponudim. Itak mi bo standardno zanič, pa vedno mam strah, da so se me bralci naveličali.

Ampak bralci so očitno tko k bus: eni grejo, drugi pridejo.

Klik-klik. Klik-klik.

Vsak teden rečem, da ne bom več pisala stvari, k se bojo lahk po netu kotalile. S tem se zapiram vase, pišem sam še k robot. Ovirate me, da ne fuknem ven res kej konkretnega v kakšni knjigi.

Ampak ko kej rečem, itak zajebem s prve. Ne sam da še nisem odfukala kolumen, zdej vsak drug pondelk pišem še za Bipolar Times. Da se mi bo ja scufal dan. K v fabriki se počutim. Klik-klik. Klik-klik.

Ampak mi je dal FB hitr po buči. Ker pazi ti tega modelarja od gospoda Zuckerberga. Ne pusti, da se moj tekst iz Bipolar Timesa boosta oz. da Jaka plača reklamo, k se pol po FB okol meče. Je rekel, da ne može. Da noče našga keša, ker so moji teksti prehard. Preveč kletvic. Dej, Zucki, na Jano se naroč, če si tak čistun.

Ker drugač pa nima problemov, ko se cel dan po FB vrtijo posnetki mučenja ljudi in klanja živali, pa mrtvi otroci, ni da ni. Ne, njega en kurac v tekstu zmoti. Pa sej me ne berejo otroci.

Čeprov tud. Mi je pisala ena bralka, da ji je njen desetletni sin Kolumniatrijo zaplenil. Da njega to ful zanima. Sem bla sam: “Kakšen desetletnik? A ni to mal preveč zanjga?” Mama policajka je mirno odgovorila: “Kr nej bere. Je ful napreden za svoja leta.”

Njegova edina pripomba je bla, da ne verjamem glih, da je vse res. Ne verjet, tamau. Še hujš je. Life niso kurčeve rožice. Svet je žleht.

Piece of shit od človeka

Vprašte starejšga gospoda, k je par dni nazaj pred eno štacuno na našem koncu prosil enga za en evro. Jaz sem slučajno stala pred trgovino zraven njega, k sem neki čakala. Bil je star ene 75, prov vidiš, da ni navajen tega delat. In ni sedel in fehtaril. Pač prišel je in enga mal starejšga modela od mene, k je stopil iz trgovine, vprašal, če ma en evro.

Ta model pa se sam lepo nasmehne nazaj in reče: “Seveda, da mam! — in se potreplja po denarnici v žepu hlač in odšeta k ta velik.

Waaa, kakšen piece of shit od človeka! Pa pizda materna, reč mu, da nimaš, da ne daš ali pa bod tih, sej nisi dolžen dat. Tkole se pa človeku posmehovat v obraz je pa navaden bruh.

Kakšno je to življenje! Na eni strani čiča, k ma očitno eno smešno penzijo, na drugi pa prepotentnež, full of himself, k se dela norca iz njega.

Ne, nisem ga napizdila, k sem bla preveč šokirana. In ne, nisem dala jaz ta starmu en evro, ker nisem mela.

Sej mogoče se je un model dva metra naprej na ledu polomil, ker ga je karma uhvatila.

Svet je čist zavožen. Prej sem vidla, da se po Facebooku šera link ene Slovenke, k se fotka ob svojih ulovljenih žvaleh in prov na dlani kaže srce od srne ven izrezan. 

Fucked up scene. Zdej pa štekaj to Zuckerbergovo logiko. Ker jaz ne štekam več nič.

V sekundi se ti life obrne

Ne štekam tud tega, da je bla par dni nazaj na našem koncu ponoč ena prometna nesreča. En avto se je nekam zaletel, obstal na cesti, pride mimo en drug avto, druščina vidi problem, grejo ven pomagat avto porivat na stran, takrat pa prileti ena nažgana v tretjem avtu v njih. Eden je ostal brez noge.

Džizs. Greš pomagat in v sekundi se ti life obrne. Je vse to usoda? So to naključja?

Tud nobene logike nisem vidla, ko sem v eni prvih kolumen napisala, zakaj jaz nimam otrok. Folk je začel kr neki ven padat pa se vžigat. Pa ploskat bi mi mogli, pizda, za odgovorno odločitev. Ne, lepš je, da maš že mrtvo trpinčeno hči, pol si pa še v zaporu spet noseč. Govorim o tistem jeseniškem primeru. Me zanima, kaj ma kej Likovička za povedat. Dejmo jih delat kr na hojladri pa metat v rejo. 

Ta svet je že zdavnaj iztiril. Nobenga spoštovanja več, nobenga sočutja.

Jeziki kot ljubezen

Neki časa nazaj sem stopla v naš Mercator in tam je bil en model Italijan, k mu je neki jermen zdrsnil. Stojimo že vsi na blagajni, on pa še kr tam uni pri kruhu nabija v italijanščini, da kle nč ne štima v trgovini, da nobenga rešpekta ne dobi, pa da je kle že ne vem kok let and so on and on and on.

In jim še kr najeda, men je pa film počil, pa sem mu lepo v italijanščini zasikala, da nej se mal umiri.

Uf, je uletel do mene k puščica. Da kaj se jaz grem, da kdo mislim, da sem, da on je profesor. Sem mu sam rekla, da je bolj jeftin profesor, če je kle že leta, pa še zdej ne zna slovensko. Kaj se maš kle neki za kurčit nad ženskami, k ti niso nč naredile in niso nč krive. Ne mi pipat tet Mercatork.

Ena me je sam gledala: “Od kje pa znaš ti zdej italijansko?”

“Ah, sej jih znam še več. Tri, štiri? V bistvu pet, se mi zdi. Aja, ne, šest.”

Če jih seveda še. Jeziki so tko k ljubezen. Če ne zalivaš, ovene.

Stalker in palčki

Ampak očitno morš dat ljudem vedet, da s tabo ni zajebancije. Ker dva dni nazaj sva stala s tem čičatom italijanskim na blagajni, pa je bil njegov attitude do mene k prerojen. Kr da bo on dal unih par centov, k mi je manjkalo, pa kr klepetat neki, pa če greva na kavo v našo kafano. Pol je šel kr skor do bloka z mano in mi vmes razlagal, v keri italijanski stranki je. Mogoče je bil pa sam contento, ker se je lahk mal v talijanščini sprostil.

Kokrkol, zdej sem čist zašla. V bistvu sem hotla pisat o tem, da smo ženske večje bitches k moški, kako sem mela en dan paničen napad, kako sva šle več k 20 let nazaj z eno frendico natripane do njene tašče, še prej sva se šle pa krohotat v živalski vrt (da je stvar ja še bolj bizarna), o skor stalkerju in o palčkih, k kradejo štumfe iz pralnega stroja. Pa drugič.

Knjiga, vam pravim, knjiga. Jebeš internet.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE