Predsednik vlade je infantilen cepetavček s stalinističnim refleksom

7.2.2017 / 06:10 3 komentarji
Z zahtevo, naj Brglez odstopi z mesta podpredsednika SMC, Cerar samo potrjuje slab vtis, ki ga dela z menjavanjem žensk.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Sicer sem vam obljubila, da bom danes napisala še nekaj o tem, kaj v zvezi z otroki in pravico do otrok počnejo njihovi starši. Tako mame kot očetje.

Vendar se je Cerar nepričakovano ponovno blamiral. Gre za njegovo zahtevo, naj Brglez — ki se iz načelnih razlogov ne strinja z novim zakonom o tujcih —, odstopi z mesta podpredsednika SMC.

Brglezov zadržek, da zakona ne more podpreti, ker ni v skladu s človekovimi pravicami, je Cerarja tako razkačil, da je zahteval Brglezov odstop.

Da ne bo pomote: ko gre za zahodno razumevanje človekovih pravic in Deklaracije o človekovih pravicah, imam tudi sama resne zadržke. Ki so tiste vrste, ki jih je imela tudi AAA (American Anthropological Association), ko je sprejela stališče, s katerim se je distancirala od Deklaracije.

Jasno je, da so človekove pravice, zapisane v Deklaraciji, temeljne pravice vsakega človeka. Tako kot jih razumejo Zahodnjaki. Skladne z zahodnimi pojmovanji tega, kaj je človek. In z zahodnimi kozmologijami.

Zahodnjaške pravice za Zahodnjake

Te pravice bi seveda morale veljati za posameznike, družbe in kulture, katerih vrednote, norme, standarde normalnosti, psihološke standarde itd. udejanjajo. Torej za Zahodnjake.

Vendar pa to še zdaleč niso vsi ljudje. In tudi ne vse družbe. In kulture. Obstaja veliko družb, kultur in posameznikov, katerih norme, vrednote, psihološki standardi, standardi normalnosti itd. so pomembno drugačni od zahodnih. Socialni in kulturni antropologi vemo — ker smo te danosti sami tudi popisali —, da se z zahodnimi komajda pokrivajo. Marsikje sploh ne.

V tem smislu je stališče AAA naslednje: da je univerzalna uporaba Deklaracije o človekovih pravicah — torej v vseh družbah, v vsej kulturah in za vse posameznike — v resnici ena od oblik kulturnega kolonializma. Kolonializma Zahoda nad družbami, kulturami in posamezniki, ki imajo popolnoma drugačne kozmologije, vrednote, norme, standarde normalnosti itd. od zahodnih.

In kot verjetno že veste, sama nikakor ne morem podpirati nobenih oblik kolonializma. In kolonialnih strategij. Zato nisem nekritična zagovornica logike univerzalnosti človekovih pravic. Niti same Deklaracije o človekovih pravicah. Jih pa zagovarjam v tistih družbah in kulturah, kjer predstavljajo zakonsko obligacijo upoštevanja norm, vrednot, standardov normalnosti, psiholoških standardov itd. Tam, kjer so nativne.

In za evropske oz. zahodne družbe, kulture in posameznike to v glavnem velja.

Vzhodnjaške pravice za Vzhodnjake

In tu je imel prav Brglez. Ne Cerar. Govorimo namreč o tem, kakšne pravice naj jamčimo beguncem ob prihodu v evropske oz. zahodne družbe.

Problem je, če jim ne moremo jamčiti niti tistih pravic, ki smo jih z Deklaracijo o človekovih pravicah naredili za obligatorne in samoumevne za nas same. Da ne omenjam, kako daleč smo šele od ureditve pravic beguncev, ki bi bile ustrezne glede na njihove kozmologije, psihološke standarde normalnosti, norme in vrednote. 

Očitno nismo sposobni narediti niti prvega koraka domače naloge. Kaj šele cele domače naloge.

Če se vrnem k Cerarju in Brglezu. Kot sem lahko ugotovila pri opazovanju z udeležbo, je Cerar s svojo gesto požel vsesplošno neodobravanje. Brglez pa podporo. Če se je v omenjenem sporu Brglez dokazal kot človek s hrbtenico, kot načelen človek, je Cerar izpadel kot sitnež, ki besno zacepeta, če ga vsi ne ubogajo.

Še več, poleg infantilnega cepetavčka se je pokazal tudi kot revanšist. Kot človek, ki se maščuje vsakomur, ki ne misli tako kot on sam. Nekomu, ki ne dela tega, kar on zahteva.

Nerodno in neprijetno

Kar je precej nerodno. In to iz več razlogov.

Najprej zato, ker se je Cerar s tem ravnanjem pokazal kot neodrasla, infantilna oseba. S tem je potrdil vtis, ki ga je sproduciral s stalnim menjavanjem svojih spremljevalk. In ta vtis je vsaj neprijeten. In ne sodi k podobi in funkciji predsednika vlade.

Druga neprijetna dimenzija omenjene zahteve po odstopu Brgleza pa zadeva jedro problema: namreč Cerarjevo očitno nesposobnost, da bi na pomembnih funkcijah prenašal ljudi, ki mislijo drugače kot on.

In ta stalinistična logika, ta stalinistični refleks, ki je v bistvu zahteva po enoumju, je tisto, kar bi nas moralo resnično skrbeti. Še posebej zato, ker stalno govorimo in trdimo, da smo te prakse pustili za sabo. Da so te prakse stvar preteklosti. Saj imamo zdaj demokracijo. Kjer je to, da ljudje lahko razmišljajo drugače in imajo o istih problemih različna stališča in mnenja, menda nekaj samoumevnega.

No, predsednik vlade nam je pokazal, da ni tako. Da smo se zmotili. In da je treba, vsaj kar zadeva njegovo stranko, misliti tako kot on.

Kar je stalinistična drža. In stalinistični diskurz. Ki je še toliko bolj zaskrbljujoč zato, ker sovpada s pojavljanjem teh drž, zahtev in praks v drugih institucijah in v drugih sferah slovenskega družbenega življenja. Podobno izkušnjo sem na lastni koži doživela na Univerzi v Ljubljani. In dala odpoved.

Ali bo dal odpoved tudi Brglez, ne vem. Sem pa hudo na njegovi strani.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE