Möderndorfer dobesedno gledal politikom v oči in jih sesul

8.2.2017 / 06:10 4 komentarji
Vrhunec Prešernove proslave je bil govor. Direkten napad na politično nomenklaturo in njen odnos do kulture. Klobuk dol.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Treba je priznati, da tako dobre retorike — neprotokolarno direktne, nepopustljivo ostre, neženirano antipolitične — na Prešernovi proslavi nismo slišali že vsaj 22 let, odkar je občinstvo v Gallusovi dvorani in TV avditorij leta 1995 navdušila igralka Milena Zupančič, takratna nagrajenka in govornica. 

Če odštejemo zaslužen hommage Metki Krašovec in Alešu Bergerju, dobitnikoma Prešernove nagrade za življenjsko delo, in osmerici dobitnikov nagrade Sklada, bi sinočnja proslava brez Möderndorferjevega govora šla dokaj neopazno mimo — kot nič slabega, pa tudi nič posebnega.

Korekten mainstream

Režija in scenarij Nede R. Bric sta resda presegala običajno monotonost recitiranja z epizodnim skečem s Prešernom, Trubarjem in Valvasorjem, ampak več kot korekten mainstream — če odštejemo izvirno partituro Alda Kumarja — to ni bilo.

Tudi prav. Uprizarjanje Prešernovih proslav mogoče res ni najboljša priložnost za eksperimentiranje in provokacije.

Mimogrede, se še spomnite lanske proslave

Toda vrnimo se k Möderndorferju.

Če bi bil malenkosten, bi rekel, da se z govorom predsednika Upravnega odbora Prešernovega sklada, sicer filmskega in gledališkega režiserja, ne strinjam v vseh podrobnostih. Ker pa v tem primeru nisem in nočem biti malenkosten, mu brez nadaljnega priznam, da je v glavnem prav povedal — in da je tudi prav, da je povedal.

Pogumno in izzivalno dejanje

Möderndorfer v bistvu ni govoril o ničemer takšnem, česar ne bi govorili tudi mnogi drugi in s čimer se ne bi tudi premnogi drugi strinjali.

Razlika med njegovimi besedami in besedami drugih pa je bila seveda v tem, da je Möderndorfer ob državnem prazniku zavzel platformo Gallusove dvorane, fizično oddaljen samo nekaj metrov od politične nomenklature, ki se je nanj hočeš-nočeš morala fokusirat. Eksponiral se je z imenom in priimkom in s telesom pred kamerami, ki so ga snemale za vso Slovenijo.

Lahko je te reči čvekat in pljuvat po politikih izza pisalnih miz in s kavčev, po možnosti celo v zavetju anonimnosti. O, ne. To je bilo pogumno in izzivalno dejanje.

Möderndorfer je dobesedno gledal politikom v oči in jih sesul. Klobuk dol.

Če bi bil malenkosten, bi rekel, da se z Möderndorferjevim govorom ne strinjam v vseh podrobnostih. Ker pa v tem primeru nisem in nočem biti malenkosten, mu brez nadaljnega priznam, da je v glavnem prav povedal — in da je tudi prav, da je povedal.

Pahor, Cerar, Brvar, Brglez

V imenu vseh gledalcev TV Slovenija se zahvaljujem režiserju prenosa Slavku Hrenu za z Möderndorferjevimi udarnimi poantami sinhronizirane reze na obraze v dvorani. Politične in tiste druge.

Vedno kul Pahor je tokrat zgledal zmeden, iščoč najprimernejši izraz obraza. Očitno se mu ni zdelo oportuno, da bi se delal zaskrbljenega, zamišljenega ali bog ne daj celo intelektualno prikimavajočega.

Ga. Tanja Pečar s tem ni imela problemov. Ni skrivala, da ji je bil govor všeč.

Cerar je bil bogi. Čemeren in nerazumevajoč je zgledal kot nekdo, ki mora na stranišče, pa ne more. Zakaj moram to poslušat, se je spraševal. Ko sem ga gledal, sem dokončno doumel, da naš premier res ni za ta svet. Kaj šele za kulturnega. Človek brez smisla za humor in dojemljivosti za kritiko.

Podobna riba na suhem je zgledal Brvar.

Ne pa tudi Brglez, ki se je vživel in reagiral na Möderndorferjeve poudarke. Njemu se vidi, odkod je padel v politiko.

Vinko Möderndorfer: ““Pesnik Tomaž Šalamun je nekoč davno, v izvrstni knjigi Balada za Metko Krašovec, v pesmi Neverni vnuk zapisal: ‘Otroci, na vlaku Trst–Dunaj lahko mirno zaspite. Tam vmes ničesar ni.’ Slovenija vse bolj postaja dežela, ki jo bo mogoče prespati.” — [Screenshot: TVS/Fokuspokus.]

Nekaj poudarkov iz govora

“Slovenska umetnost umira, podhranjena umira, zrinjena na rob družbene pomembnosti umira.”

“Slovenci nimamo sreče s politiki. Nimamo sreče delavci, upokojenci in tudi ne umetniki, pedagogi in ustvarjalci. Vsi namreč spadamo v skupino nesrečnežev, ki so jih v minulih 25 letih izvoljeni politični voditelji peljali žejne čez vodo.”

“V svetu položnic in brezsramnega kapitala, kjer se plača vse, kjer so na tako imenovanem svobodnem trgu celo zdravje in pogrebi, je takšna notranja nuja [umetnikov] izjemno idealistična zadeva. S [prešernovsko] čisto zarjo in roso trave se pač ne dá plačati ne vrtca ne elektrike.”

“V predvolilnih bitkah, spoštovani politiki, vas je velika večina imela polna usta kulture in umetnosti. Takoj, ko ste sedli v sedlo, pa ste požrli vse obljube.”

“Slovenska umetnost ne more preživeti sama na tako imenovanem svobodnem kapitalističnem trgu. Nikoli ne bo dobičkonosno podjetje. Takšna je pač usoda majhnih narodov. Edino pravo bogastvo takšnih narodov je umetnost. Pravzaprav, če smo iskreni, je umetnost še edina reč v tej deželi, ki je še zares naša. Vse ostalo se izgublja v nič.” [Aplavz.]

“Pesnik Tomaž Šalamun je nekoč davno, v izvrstni knjigi Balada za Metko Krašovec, v pesmi Neverni vnuk zapisal: ‘Otroci, na vlaku Trst–Dunaj lahko mirno zaspite. Tam vmes ničesar ni.’ Slovenija vse bolj postaja dežela, ki jo bo mogoče prespati.”

“Tako pa vse vlade po vrsti z lahkoto mečejo denar v naročje tajkunov, bank, slabih investicij, prostodušno ga odmerjajo tujcem, zavoženim naložbam, provizijam, kulturi pa z velike mize kapitalistične požrtije namenjajo drobtinice. In še te drobtinice so vsako leto žaljivo bolj drobne. Podatek, da bi z denarjem, s katerim smo zamašili tako imenovano bančno luknjo, [lahko] 35 let financirali slovensko umetnost in kulturo, ni zgolj anekdotičen.”

“Slovenski film je podhranjem. Umirajo mnogi filmski poklici. Gledališča imajo manj lastnih premier. Rešujejo se s koprodukcijami. Mladi igralci so minimalno plačani. V nekaterih gledališčih sta na eni slabi plači dva mlada igralca. Nacionalna opera, na katero so politično zreli narodi ponosni, se na Slovenskem spreminja v revno gledališče. Slikarji že desetletja dobivajo bedne razstavnine ali pa sploh ne. V javnih galerijah sami financirajo svoje razstave.”

“Pisatelji pišejo za drobiž. Če bi Prešeren danes pri veliki slovenski založbi izdal svoje Poezije, bi za honorar prejel slabo polovico ene poslanske plače. Če pa bi jih izdal pri manjši založbi, bi namesto honorarja dobil 50 izvodov svoje knjige.”

“Slovenska nacionalna televizija ni več kulturna ustanova. Medtem ko se igrani programi drugih nacionalnih televizijskih hiš bohotijo s kvalitetnim in raznovrstnim umetniškim programom, slovenska televizija kljub naročnini tekmuje s programom komercialnih televizij.”

“Umetniki, ki so v svojem življenju ustvarili na desetine knjig, na stotine slik, množico skladb, ki so na odrskih deskah pustili življenje, danes padajo med socialne probleme in delijo svojo bedo z opeharjenimi delavci, upokojenci in brezdomci. Država, ki tako počne s svojimi ustvarjalnimi ljudmi, nima prihodnosti.” [Aplavz.] “In nenazadnje…” [Še vedno aplavz.] “In nenazadnje…” [Še vedno aplavz.] “In nenazadnje, Ministrstvo za kulturo, ki bi se moralo boriti za umetnike, za boljše pogoje njihovega ustvarjanja, z redkimi ministrskimi izjemami dela zoper umetnike in v prid državi. Če bo res obveljala nova uredba za samozaposlene, tako imenovane umetniške prekarne delavce, bo država mnogim od 2000 umetnikom nonšalantno dala odpoved.”

“Res je, prav ste slišali. Samo nekaj čez 2000 jih je, ki jim država že več kot 25 let, z vsako novo politično porazdelitvijo, obrača hrbet. Ja. Slovenska umetnost, kljub današnjemu prazničnemu dnevu, klavrno životari. Crkuje v lakoti in pomanjkanju. In to je treba povedati. To je treba vedeti.”

“Če bomo izgubili umetnost, bomo izgubili vse.”

“Da pa se vse to ne bi zgodilo, je nujno, da se slovenska politika začne zavedati pomembnosti, ki jo ima umetnost pri tako majhnem narodu, in jo začne tudi obravnavati resno, kot eno najpomembnejših poroštev narodovega preživetja. Ni vse denar. Ni vse poslušnost in uslužnost do velikih in močnih. Nekaj velja tudi pokončna, samozavestna, kulturna in etična drža. Pri tem vam lahko pomaga umetnost. Umetnost ne postavlja zidov, umetnost jih ruši. Umetnost in kultura sta namreč globoko etični. Če si kulturen, si tudi etičen. Tako preprosto je to.”

“Res, da moje besede zvenijo nocoj kot prozaično nadaljevanje Prešernove Glose, vendar sem vseeno prepričan, da jih boste hitro pozabili. Besede ustvarjalcev politikom že desetletja ne pridejo do živega. Psi lajajo, karavana pa ironično skomigne z rameni, češ, umetniki spet pretiravajo, in gre samozadovoljno dalje.”


Posnetek državne proslave ob kulturnem prazniku s podelitvijo Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada z naslovom Pevcu vedno sreča laže in z govorom Vinka Möderndorferja, predsednika Upravnega odbora Prešernovega sklada, si lahko ogledate na tej povezavi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE