Poklon Prešernu: Videl je daleč. Njegov pogled nas je ujel šele danes.

13.2.2017 / 06:08 Komentiraj
Oblast ga je postrani gledala. Prijateljev je imel malo. Večina se je njegovim pesmim posmehovala. Pa ga poglejte danes.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Slovenci Prešerna za časa njegovega življenja nismo kaj prida častili. Razen Ane Jelovšek, matere njegovih treh otrok, ga punce v resnici niso imele najbolj rade. Oblast ga je postrani gledala. Kar šestkrat je moral prositi za samostojno advokaturo. Prijateljev je imel malo. Njegove pesniške moči se je zavedalo samo nekaj razsvetljenih ljudi tistega časa. Večina se je njegovim pesmim posmehovala. Poslovno in finančno je bil nespreten, v razmišljanju pa pred časom — in zato nerazumljen.

Zato ni čudno, da je umrl zapuščen, osamljen, reven.

Podobno usodo kot Prešeren deli kar nekaj velikanov svetovne umetnosti. Recimo Mozart. Kljub izjemnemu ustvarjalnemu opusu, pa tudi sicer povsem dostojnemu življenju — in veliki popularnosti že za življenja —, so se v skupinskem grobu za reveže za njim izgubile vse fizične sledi. Ali Van Gogh, ki se je kljub 900 slikam in 1100 skicam ves čas boril z revščino in živel od bratove podpore. V življenju je prodal eno samo sliko.

Prešerno(vo) mesto na dan obletnice smrti

Najdejo pa se tudi zapisi, da Prešernu v resnici ne bi bilo nič hudega, če bi s prisluženim denarjem ravnal gospodarneje. Če ne bi vsega zapil, če ne bi delal za reveže zastonj ali če bi se za svoje pravniške posle bolje potrudil.

Kranj, 8. februarja 2017. Slovenski kulturni praznik. Na obletnico Prešernove smrti se priklanjamo njegovi veličini. Mestno središče je nabito z obiskovalci, prodajalci, umetniki, folkloristi, narodnjaki, zabavljači. Dva odra, recitali, govori. Lepa beseda najde pot do vsakega vogala, sede na vsako okensko polico, stoji na vsakem hišnem pragu. Celo predsednik vlade se je prišel poklonit velikemu pesniku.

Vrvež je spominjal na nakupovalno špico prednovoletnega vzdušja v Ljubljani.

Promenado smo obiskovalci prehodili po levi in po desni in tudi po stranski uličici, ki ji pravijo Uscana gasa. Sodeč po imenu so v preteklosti tja fantje šli odtočit to, kar so popili na glavni ulici.

No, danes je to povsem običajna, vendar mirna sprehajalna uličica, samo prodajaln za oglede in nakupe je ostalo bore malo. Segli smo v roke živemu Prešernu, se z njim slikali, se pogovorili o tem, kako se počuti danes. In že so slike romale na FB profile in na bloge.

Kranj, 8. februarja 2017. Slovenski kulturni praznik. Na obletnico Prešernove smrti se priklanjamo njegovi veličini. Mestno središče je nabito z obiskovalci, prodajalci, umetniki, folkloristi, narodnjaki, zabavljači. Dva odra, recitali, govori. Lepa beseda najde pot do vsakega vogala, sede na vsako okensko polico, stoji na vsakem hišnem pragu.

Dr. Fig-Fig: prvi fake news na slovenskem?

V Prešernovem mestu ni bilo mogoče najti proste mize za kosilo. Na stojnicah smo na svoje veliko veselje lahko videli samo domačo robo, hrano in rokodelske izdelke. Ničesar kitajskega, nič tehnološkega. Les, steklo, volna. Doma narejeno.

Gospodinje so prinesle v prodajo svoje nudeljne, potice, piškote, orehe. Od ulične hrane smo za dušo privezat izbirali med Prešernovim sendvičem in golažem s polento ter flancati in palačinkami. Še največji odmik od Prešernovih kulinaričnih časov sta bili stojnici s falafli in nekaj drugimi arabskimi specialitetami, vendar z dolgo vrsto čakajočih.

Zgodbo poznate. Prešeren je imel rad otroke. Nikoli ni imel denarja, zato pa je imel zanje vedno pripravljen mošnjiček s figami. Zato so ti skakali okoli njega in ga prosili za fige.

Zgodba ima vsaj še dve, morda povsem neresnični in zlonamerno porogljivi verziji. Prva je, da se je Prešeren nekoč tako napil, da se je zvrnil na stojnico s figami, te pa so se mu žmohtno zalepile na obleko. Druga pa je, da je v svoji pijanosti, ko je blodil po kranjskih ulicah, skozi strgane hlače spuščal fige, ki bi sicer sodile na stanišče.

Če izvirna zgodba o otrocih in figah ni resnična, gre morda za prvi fake news v zgodovini slovenskega novičarstva.

Zdravljica

Sama sem na himno izjemno ponosna. Nanjo gledam z neizmernim spoštovanjem in občudovanjem. Ima lepo, mogočno in zapomljivo, melodično glasbo, ki gre v ušesa — predvsem pa najbolj globalno besedilo, ki ga lahko nacionalna himna ima. Napisal jo je leta 1844!

France Prešeren pristal v blatu in preziru, nazadnje pa postal čaščen in občudovan. Odličen učenec, zapisan v zlato knjigo, nato problematičen pijanec z izjemnim občutkom za liriko, družbena dogajanja in čas. Danes je največji slovenski pesnik.

Prešeren je daleč videl. Njegov pogled nas je v resnici ujel šele danes. Moj poklon!


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v soboto, 11. februarja, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Velikan po smrti. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE