Vizija Slovenije 2050? Ne, 1984. Naša prihodnost je vprašanje antiutopije.

13.2.2017 / 06:10 1 komentar
Zakaj nisem presenečen, da je Vizija naletela na omalovaževanje iz užaljenosti, ker so si nas sploh drznili nagovoriti?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Dragi nergaški rojaki, spoštovani sitni sodržavljani!

Rad bi vam povedal par naklonjenih, razumevajočih besed o tej famozni Viziji Slovenije 2050.

Ne, tekst se mi ne zdi genialen. Tudi projekt sam ne. Še zdaleč ne. Vse skupaj ni nič posebnega. V dani situaciji se mi zdi celo zgrešen.

Nekaj posebnega je bila samo vaša reakcija. Ne razumem, zakaj ste se vsi — ali vsaj tisti, ki ste radi glasni in v središču marginalne pozornosti — temu tako krohotali, kot da je Cerar spet potegnil iz klobuka listek z novim sloganom.

V čem je pravzaprav problem Vizije?

Rad bi vam razložil, da je vse skupaj samo nesporazum in pomota. Communication breakdown. Tako z vladne strani kot s strani javnosti in medijev.

Je pa sicer res, da mislim, da ste se s svojimi reakcijami veliko bolj osramotili vi sami kot pa moja sošolka s faksa Alenka Žepič, mislim Smerkolj, kot frontmanka tega projekta.

PR bullshit?

Tudi jaz sem v petek na prvo žogo tvitnil, da Vizija “zgleda kot totalen PR bullshit”.

Na prvi pogled absolutno. V nadaljevanju pa se nikomur ni več dalo pogledat še drugič in razmislit.

Potem sem čez vikend to počasi in po kosih in površno — a v celoti — vendarle prebral. Ne, nisem doživel epifanije. Nisem bil zgrožen, ostal sem hladen. Minilo me je, da bi o tem sploh pisal.

Zabavi pa še naprej ni in ni bilo konca. Zlasti seveda na družbenih omrežjih. Preveč podobno so vsi reagirali in preveč množično — in preveč različni —, da se mi ne bi vse skupaj zazdelo sumljivo. Ljudje so kar tekmovali, kdo se bo Viziji bolj posmehoval.

Razlogi, da se mi je Vizija na prvo žogo zdela “totalen PR bullshit”, seveda niso samo moji, osebni, temveč so del slovenskega pogojnega refleksa, da ne rečem črednega nagona.

Naj torej v 1. osebi množine navedem te razloge.

Zakaj se nam je zdelo brez veze

Vizija Slovenije 2050 se nam je skratka zazdela posmeha in prezira vredna zato:

  • ker kakršnimkoli vladnim in nasploh političnim vsebinam, vnaprej percipiranim kot nebulozam, navadni državljani po defaultu raje ne verjamemo kot pa ja;
  • ker smo osebnostno skeptični do institucionalnega in/ali marketinškega prodajanja optimističnih idej in vere v boljšo prihodnost;
  • ker postanemo razdražljivi in prezirljivi, če nam to delajo vladni uslužbenci (ki niso zato v službi), pa čeprav s pomočjo profesionalcev in strokovnjakov;
  • ker je prihodnost politično in socialno precenjena in državljanom kot volilcem in potrošnikom vsiljena kot finta za opolnomočeno odločanje o blagostanju in usodi;
  • ker nič ne damo na futurološke predikcije (zlasti ne v okviru družbenega), če že kdo morda na astrologijo, šloganje in podoben lari-fari;
  • ker dotična vlada že sprotno sedanjost komaj obvladuje, kaj šele da bi bila kompetentna za prihodnost, oddaljeno več kot tretjino povprečne življenjske dobe;
  • ker se bo do ciljnega termina zamenjalo najmanj 8 vlad, čez 100 ministrov, čez 250 državnih sekretarjev plus iks birokratov, ki bodo Vizijo, lansirano davnega 10. februarja 2017, hitro pozabili;
  • in ker nenazadnje nimamo časa, da bi se s tem podrobno ukvarjali, oz. ker za to ne bi žrtvovali časa, ki ga rabimo za kaj bolj osebno nujnega in/ali prijetnega.

Za narodov blagor

Vlada in njena Služba za razvoj in evropsko kohezijsko politiko si naj pripišeta, da nista znali predvidet, da povprečnega slovenskega državljana njihove še tako dobronamerne in premišljene in lepo prezentirane vizije ne zanimajo. Vsaj ne v tem smislu, kot si sami to predstavljajo: češ, dajmo skupaj držat in skupaj potegnit za narodov blagor.

Avtorji Vizije niso znali predvidet, da povprečne državljane take reči tudi odbijajo kot nesramen, domišljav, nekompetenten, intelektualno prepotenten, zapravljiv Potemkinov PDF, s katerim politikom pripisujemo, da hočejo samo zakamuflirat svojo ignoranco in se pokazat v boljši luči.

Z Vizijo je vlada dokazala, da res živi v nekem drugem, svojem, nerealnem svetu. V svetu optimizma in pobožnih želja. Vsak mimoidoči na Gregorčičevi bi ji lahko napovedal, da bo projekt naletel ne na gluha ušesa, temveč na omalovaževanje ter posmeh in prezir, porojene iz užaljenosti, ker so si nas drznili nagovoriti z obetom svetle prihodnosti do leta 2050.

V Sloveniji smo se navadili, da v trenutku, ko že samo pomislimo na politiko — kaj šele, če imamo z njo opraviti —, zavzamemo trmasto, cinično, skeptično, sovražno, naježeno, pesimistično, resignirano, destruktivno, depresivno pozo. Vizija 2050 je spregledala to specifično državljansko ali če hočete duhovno držo. To jo je vnaprej obsodilo na neuspeh.

Destruktivna, depresivna kurja polt

V Sloveniji smo se navadili, da v trenutku, ko že samo pomislimo na politiko — kaj šele, če imamo z njo opraviti —, zavzamemo trmasto, cinično, skeptično, sovražno, naježeno, pesimistično, resignirano, destruktivno, depresivno pozo. Vizija 2050 je spregledala to specifično državljansko ali če hočete duhovno držo. To jo je vnaprej obsodilo na neuspeh.

Poglejmo si samo nekaj stavkov iz nesrečnega teksta:

“Vitalna generacija leta 2050 se ne ukvarja več z delitvami iz preteklosti. […] Zaupamo v javne ustanove, ker delujejo pregledno in odgovorno. […] Ne zapravljamo časa in energije za neproduktivne spore, pri čimer nam odlično služi učinkovit pravni sistem. […] Odgovorno izpolnjujemo obljube med generacijami. […] Slovenci smo leta 2050 srečni ljudje. […] Živimo kakovostno: bolje, bolj zdravo in dlje. […] Priložnosti za delo nam ustvarjata digitalna odličnost in model krožnega gospodarstva, ki poganjata gospodarski razvoj. Uspelo nam je, ker smo drzni, samoiniciativni in odgovorni.”

Cinično branje teksta

Slovenija je to brala cinično. Po svoje upravičeno. Napisano je sicer bolje, ampak vseeno se bere kot spis srečne, ambiciozne, nadobudne, razgledane, optimistične gimnazijke, ki ima življenje pred seboj in si od njega tudi marsikaj obeta.

Seveda pa to ni edino možno branje. To je mogoče brati tudi kot spodbudo, da bi te cilje — ki navsezadnje le niso nepredstavljivo futuristično oddaljeni — nekega dne, morda že čez 33 let, če bomo prizadevni (in potrpežljivi) le nekako dosegli.

Komunikacijsko gledano, s stališča javnosti, taki prekipevajoči gimnazijski spisi niso relevantni in zanimivi. Lahko jih — in zato jih — ignoriramo. Ne moremo in ne smemo pa se jim posmehovat. Posmehujemo se lahko kvečjemu politikom, ki dajo take spise pisat.

V bistvu je imela vlada srečo, da jih ljudje niso začeli direktno zmerjat z idioti in manipulatorji in bando pokvarjeno, ampak so se raje zatekli k nekoliko bolj kulturnemu, orokavičenemu, četudi kruto poniževalnemu načinu kljubovanja — humorju.

50 odtenkov črne

A teh 50 odtenkov črnega tviteraškega humorja, vedno na tekočem z zadnjimi standup epizodami iz ameriških talkshowov in podkastov, je hitro postalo uradno požegnano in edino zveličavno medijsko stališče dominantnega diskurza. Kot da bi kdo rekel, češ, le kaj pa naj počnemo z New York Timesom in Washington Postom, če pa se Trumpu dovolj dobro posmehujeta že Alec Baldwin in Melissa McCarthy.

Zgovoren je bil petkov prispevek o predstavitvi ali pravzaprav recepciji Vizije na Pop TV. Darja Zgonc in Edi Pucer sta že v napovedi citirala kao najboljše vice na račun Vizije, ki so — kako zabavno in dramatično! — “preplavili družbena omrežja”, potem pa še obširneje Katarina Matejčič v prispevku. Ne več ne manj kot pol ga je bilo namenjenega samo zajebanciji na račun Vizije, po četrtina pa Cerarjevi ministrski ekipi, ki v nekakšni nepojasnjeni — in z Vizijo nepovezani — akciji mentorira študente, in Viziji sami.

Poleg tega, da je stala “skoraj pol milijona evrov”, sem si zapomnil skratka samo to, da “iz Vizije ni razvidno, kakšen [sic!] bo leta 2050 BDP”.

Tako sramotno plehkega, kratkovidnega in poenostavljenega novinarjenja že dolgo nisem videl na TV. Res pa je tudi, da 24 ur, Sveta na Kanalu A že nekaj let ne gledam več. Pa tudi Danes na Planet TV ne.

Kompromitirana vlada

Česa se lahko naučimo iz tega nesrečnega primera?

Eden od paralelnih, kratko- ali srednjeročnih ciljev Vizije je bila zagotovo tudi senzibilizacija Slovencev za drugačno, domnevno boljšo prihodnost, za drugačen način razmišljanja o prihodnosti.

To je bil popoln flop.

Preden se o tem sploh pogovarjamo in karkoli poskušamo, bi bilo treba Slovence najprej desenzibilizirat od nergaštva, sitnobe, apriornega zavračanja političnih (in drugih) pobud. Zaskrbljujoče je, da je dva milijona ljudi v neki skupnosti sposobno v en glas brat tak tekst kot je Vizija kot zgolj cinično nakladanje, nihče pa ga niti ne poskusi bolj dobronamerno, kot spodbudo ali vsaj poskus vzbujanja občutka, da bi pa mogoče le lahko bilo kdaj sploh drugače.

Kako to doseči? Ne vem. Za to nisem ne poklican ne kvalificiran. Niti me ne zanima.

Verjetnost, da bomo pripravljeni razmišljat o prihodnosti, kdorkoli že bo nam o tem govoril — od gimnazijk pa do tistih na Gregočičevi —, bo nedvomno večja, ko Cerarjeve vlade več ne bo.

Dejstvo je namreč, da ta vlada ne bi mogla nič pametnega naredit niti v primeru, če bi njen mandat trajal do leta 2050. Pa ne zato, ker bi bili tako nesposobni, ampak zato, ker so se popolnoma kompromitirali z izgubo zaupanja in kredibilnosti. Ljudje so se jim pripravljeni samo še smejat — pa če se vlada spomni ne vem kaj genialnega. Kar pa se seveda še ni zgodilo in se tudi ne bo.

Pa bi bila česa takega sposobna katera od naslednjih vlad? Upam, ampak tudi tega ne vem. Me pa zanima.

Še najbolj pa sem pesimističen zaradi medijev. Ti zagotovo ne bojo pri tem pomagali. Takšni kot so in s toliko junka že ne. 2050? Ne, 1984. V medijskem smislu je prihodnost Slovenije stvar antiutopije, ne pa optimizma.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE