Berlinale: “Duša in telo”. Življenje je klavnica, a ga je vredno deliti.

16.2.2017 / 06:08 Komentiraj
Sentimentalna ljubezenska zgodba Ildikó Enyed ne prizanaša s krutimi posnetki. Pa saj nam tudi življenje ne prizanaša.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Madžarska režiserka Ildikó Enyed (1955) je inspiracijo za svoj peti igrani film Duša in telo, nežno in sentimentalno ljubezensko zgodbo, dobila ob branju poezije.

Ko je prebirala pesem madžarske pesnice Ágnes Nemes Nagy in naletela na misel, da vsakdo med nami nosi v sebi strast, poželenje in hrepenenje, pa čeprav se zdi še tako dolgočasen, se je odločila, da bo na to temo posnela film.

Občutki so bili tako močni, da je še istega dne vedela, koga bo izbrala za glavni vlogi, hkrati pa se ji je porodila tudi misel o enakih sanjah obeh likov v filmu. Tako je v nekaj tednih napisala scenarij. Prvič se ji je tudi zgodilo, da ga pozneje ni nič kaj veliko popravljala in spreminjala.

Film Duša in telo (A testről és lélekről) je bil predvajan na Berlinalu v tekmovalnem programu in se poteguje za zlatega medveda.

Trganje telesa z duše

Enolično delo v klavnici sredi Budimpešte zmoti nova kontrolorka kvalitete mesa, decentno oblečena, molčeča, asocialna doktorica znanosti Mária (Alexandra Borbély). S sodelavci se ne pogovarja, v menzi vedno sedi sama.

Kljub temu pa vzbudi pozornost starejšega šefa klavnice Endreja (Géza Morcsányi). Ta se zaradi pohabljene roke začne sramežljivo, a vedno bolj intenzivno ozirati za njo, jo opazovati, se neuspešno zapletati z njo v pogovor in sanjariti o njej sredi belega dne.

Glavna lika sta si navidez in po načinu življenja popolnoma različna. Ona živi v modernem, minimalistično opremljenem, pretirano čistem stanovanju, on v temačnem, ki že lep čas ni videlo novega pohištva.

Počasno in sprva neuspešno zbliževanje dveh tako različnih ljudi se zdi tako boleče kot trganje telesa z otopele duše.

Sanjski prizor z jelenom in košuto v filmu Duša in telo Ildikó Enyedi. Vidimo jelena in mlado košuto, kako se počasi, globoko v gozdu, plaho približujeta drug drugemu. Ko prideta dovolj blizu, jelen nežno položi glavo na košutin vrat, kar spominja na objem dveh sorodnih duš. — [Fotografija: Inforg-M&M Film KFT/Berlinale.]

Kaj sta sanjala jelen in košuta

To krutost odnosa začutimo v brutalnih posnetkih dela v klavnici. Od usmrtitve goveda in strojenja kože pa vse do žaganja kosti in rezanja mesa z njih. Režiserka nam ni prizanesla s sliko. Pa saj nam tudi življenje samo ne prizanaša…

Ko v klavnici pride do kraje tako imenovanih bikovih prašnikov, ki da spodbujajo potenco, morajo zaposleni na razgovor s seksualno terapevtko. Na vprašanje, kaj so ponočni sanjali, kontrolorka in šef odgovorita enako: on, da je bil jelen, ona košuta, ob pitju iz potoka sta se njuna gobca rahlo dotaknila. Začudena psihologinja misli, da sta se dogovorila, da bosta enako odgovorila, ju še enkrat pokliče v pisarno in obelodani, da sta imela iste sanje o jelenu ter košuti.

Ob spoznanju, da sta sorodni duši, Mária in Endre postaneta bolj dovzetna drug za drugega, v njiju se vzbudijo čustva, postajata si vedno bolj všeč…

Vsak trzljaj

Kadri so po zaslugi direktorja fotografije Mátéja Herbaija v pravem trenutku fokusirani na obrazno mimiko glavnih igralcev. Vsak očesni trzljaj v tišini ali ob besedi med njima nakazuje na nežno predajanje, kar je za oba novo doživetje v njunem enoličnem vsakdanu.

Intenzivnost te nežnosti začutimo tudi ob glasbeni podlagi What He Wrote pevke Laure Marlin.

Tako nas kader popelje v njun sanjski svet. Scene sanj obeh protagonistov so postavljene v naravo. Vidimo jelena in mlado košuto, kako se počasi, globoko v gozdu, plaho približujeta drug drugemu. Ko prideta dovolj blizu, jelen nežno položi glavo na košutin vrat, kar spominja na objem dveh sorodnih duš. Kako dolgo bo trajal, se oba v tistem trenutku ne sprašujeta, temveč samo uživata v dvojini, po kateri sta tako dolgo hrepenela.

Scena v gozdu ni fotomontaža, temveč realnost v naravi. Je pa res, da ni nastala sama od sebe, temveč so najeli dreserja živali, ki je dosegel, da so lahko posneli “ljubezenski” prizor med jelenom in košuto.

Madžarska režiserka Ildikó Enyed (1955) je inspiracijo za svoj peti igrani film Duša in telo, nežno in sentimentalno ljubezensko zgodbo, dobila ob branju poezije.

Zaklad v nas samih

Film prikazuje stanje duš na enostaven način, ker sta tudi sama protagonista preprosta človeka. Vsakdo med nami se lahko najde v teh likih. Režiserka je prepričana, da vsakdo med nami tudi nosi v svoji duši neprecenljiv zaklad. Včasih je treba imeti nekoga drugega, da nas spodbudi, da ta zaklad v sebi najdemo in ob tem spoznamo, da je življenje in ljubezen vredno z nekom deliti. Še posebej v današnjih časih, ko se zdi, da živimo v okolju, ki večkrat ni nič drugega kot navadna klavnica.


A testről és lélekről (Telo in duša). Scenarij in režija: Ildikó Enyedi. Kamera: Máté Herbai. Montaža: Károly Szalai. Glasba: Ádám Balázs. Igrajo: Alexandra Borbély, Géza Morcsányi, Zoltán Schneider, Ervin Nagy (Sándor), Itala Békés, Éva Bata (Jenő's wife), Pál Mácsai (Detective), Zsuzsa Járó, Nóra Rainer-Micsinyei. Madžarska, 2017. Trajanje: 116 minut.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v soboto, 11. februarja 2017, na avtoričinem blogu pod naslovom Berlinale 2017 – tekmovalni program: Madžarski film Testről és lélekről (On Body and Soul). Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.


V zvezi z 67. Berlinalom preberite od iste avtorice tudi Berlinale Shooting Star Maruša Majer: “Vlogo zavrnem samo, če nimam časa.” (12.2.) in Berlinale: “Blokada”. Biti spet mati svoji hčerki in igrati s svojo materjo (15.2.), na tej povezavi pa tudi o lanskem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE