Kaj sploh pričakujemo od šolskega sistema?

17.2.2017 / 06:08 4 komentarji
Slovenski izobraževalni sistem danes po mnogih kazalcih sodi med 15 najboljših, kar je v družbi 200 držav sveta izjemno.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Izobraževalni sistem v Sloveniji je eden najpomembnejših podsistemov. Tudi eden od najstabilnejših, saj nam ga je v Sloveniji kljub krizam, težnjam po privatizaciji, pritiskom po nižanju standardov in (pre)pogostemu zakonskemu mrcvarjenju z nepotrebnimi pravili, rokohitrskimi spremembami in preobsežno regulacijo uspelo obdržati na visoki ravni. Vsak dan mu zaupa množica staršev, katerih otroci so v dobrih in strokovnih rokah, saj zagotavlja varno in spodbudno okolje za razvoj od vrtca do univerze.

Slovenski izobraževalni sistem danes po mnogih kazalcih spada med 15 najboljših, kar je v družbi 200 držav sveta izjemno.

A zadovoljiti se s sedanjim stanjem bi bilo kratkovidno. V naravi izobraževalnega sistema je, da ga je treba stalno izboljševati in nadgrajevati ter prilagajati prihodnjim izzivom. Pogledati moramo 20 ali 30 let v prihodnost, predvideti glavne smeri razvoja, predvsem pa analizirati sedanje slabosti, ki bi jih bilo v bodoče potrebno popraviti ali nadgraditi.

Statično, kratkovidno, reakcijsko

Izobraževalni sistem tako kot mnogi drugi namreč zahteva veliko načrtovanja, analiziranja trendov, usklajenega delovanja z drugimi podsistemi, predvsem pa daljnovidnost, ambicije in nekaj drznosti v razmišljanju.

Zdi se, da je današnje upravljanje slovenskega šolskega sistema preveč statično, kratkovidno, predvsem pa reakcijsko, kar pomeni, da niso jasno izražene ambicije, da o ambicijah ne obstaja družbeni konsenz in da je vodenje politike na tem področju zgolj odzivanje na dogodke, ki so se zgodili, brez dolgoročne vizije in za njeno uresničevanje potrebnega voditeljstva. Inovacije in pobude zanje se izgubljajo v nesistemskosti, sistem je premalo razvojno naravnan.

Zato si moramo zastaviti vprašanje, kaj sploh pričakujemo od šolskega sistema? Se želimo zadovoljiti s sedanjim stanjem ali sistem razvijati v smeri, da bo Slovenija tudi v prihodnjih 20 ali 30 letih država z eno bolje izobraženih delovnih sil v Evropi, eno najnižjih stopenj kriminala in široko razgledano populacijo, ki ne bo samo govorila več tujih jezikov, ampak bo enakopravno sodelovala pri reševanju domačih in globalnih razvojnih vprašanj?

Da bi to dosegli, so potrebne ambicija in široka družbena zavezanost temu cilju, predvsem pa usmerjenost k posameznici in posamezniku pri načrtovanju izobraževalnih politik. Zanju namreč gre.

Enake možnosti za vse

Izobraževalni sistem moramo razvijati v smeri, da bo zagotavljal enake življenjske možnosti za vse. Nesprejemljivo je, da recimo otroci iz šibkejših socialnih okolij ali določenih (geografskih) območij nimajo enakih izobraževalnih možnosti kot njihovi vrstniki in vrstnice.

Razlike bodo vedno obstajale, toda sistem mora sprejemati ukrepe, s katerimi se bodo razlike zmanjševale, ne povečevale. Vsakomur naj bo omogočeno razviti talente do maksimuma. V katero smer bo človek razvijal svoje talente, je njegova stvar. Naloga sistema pa je, da ga za to maksimalno dobro opremi.

Znanje in veščine so ključne za blaginjo človeka. Vedno več podatkov kaže na to, da se začne ustvarjanje razlik v življenjskih možnostih in kasnejši blaginji že ob prvem vstopu v izobraževalni sistem, v vrtcu. Kakovostna predšolska vzgoja zmanjšuje primanjkljaje otrok, ki imajo manj spodbudno domače kulturo in socialno okolje. Čeprav se marsikomu zdi, da se otroci v vrtcu samo igrajo, je ravno to način opremljanja otrok z besednim zakladom, ki je ključen za nadaljni intelektualni razvoj. Pri igri se učijo socialnih veščin, vedenja, medosebnih odnosov, razreševanja konfliktov itd.

Najbolj razvite države sveta danes ugotavljajo izjemen vpliv predšolske vzgoje na poznejši razvoj in blaginjo posameznic in posameznikov ter družbe. V izobraževanje se izplača vlagati. Vloženi denar je družbi več kot nekajkratno povrnjen.

V katero smer bo človek razvijal svoje talente, je njegova stvar. Naloga sistema pa je, da ga za to maksimalno dobro opremi. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

Razvoj potencialov

Da bi lahko omogočili razvoj človeških potencialov, si moramo prizadevati za dvig kakovosti izobraževanja ter enake možnosti za vse. Ni dovolj, da je vrhunsko izobražena samo peščica. V dvomilijonski populaciji je dragocen vsak talent na vseh področjih. Nobena država, ki želi izboljšati svoj položaj v globalnem gospodarskem sistemu, si ne more in ne sme privoščiti zanemarjanja človeških potencialov, še posebej pa ne majhne oz. (pol)periferne države. Prehod Slovenije iz (pol)periferne v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj prebivalstva (sposobnosti, talentov, znanja).

Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse. Neglede na to, iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo.

Pod- in nadpovprečni

Nekateri ljudje so podpovprečno ali nadpovprečno nadarjeni. Njim naj velja posebna skrb. Medtem ko imamo relativno dobro razvit sistem dela s tistimi, ki običajnih obremenitev ne zmorejo, pa zaostajamo pri tistih, ki zmorejo več. Z nadpovprečno nadarjenimi sistematično delamo v osnovni in srednji šoli, na univerzah pa posebnih vzpodbud za delo z nadpovprečnimi ni. Države v naši soseščini in dlje imajo bolje razvite sisteme dela z nadarjenimi, ki niso ozko vezane samo na izobraževalni sistem. Pri tem sodelujejo tudi drugi družbeni podsistemi (zavodi za zaposlovanje, fundacije, društva…). Prevetriti bo treba sistem dela z nadarjenimi, ga organizirati bolj sistematično, predvsem pa razviti v tistih delih izobraževalnega sistema, kjer še ni dovolj razvit ali pa ne deluje.

Avtonomija učiteljev

Če želimo dvig kakovosti izobraževanja, moramo učiteljem in učiteljicam dati več avtonomije, da znotraj izobraževalnih programov dosegajo in presegajo začrtane cilje. Pri tem naj bodo samostojni, a za svoje delo tudi odgovorni in primerno nagrajeni. Z več avtonomije učiteljskega poklica se bo tudi okrepil njegov ugled v družbi. K študiju za učiteljski poklic moramo privabiti najboljše iz srednjih šol, kajti to je zagotovilo, da se bo znanje kakovostno prenašalo naprej in se nadgrajevalo.

Javna dobrina

V razmišljanje o modernizaciji šolstva sodi tudi vprašanje prenove vsebin različnih izobraževalnih programov. Programi morajo slediti duhu časa in spremembam v družbi, a obenem do njih ohranjati kritično distanco. Pri spremembah se je kratkovidno navezovati na današnje potrebe trga delovne sile, kajti te so ponavadi že povsem spremenjene, ko posamezniki ali posameznice končajo s šolanjem.

To pa seveda ne pomeni, da izobraževalnih programov za tiste poklice, ki imajo neposreden izhod v določeno zaposlitev, ne razvijamo skupaj s partnerji iz gospodarstva, obrti itd.

Znanje je in mora ostati javna dobrina, do katere bi moral imeti dostop vsakdo. Neglede na materialne zmožnosti in starost. Izobraževanje ni samo za mlade, ampak za vse. Pri tehnološkem posodabljanju šolstva je zato treba paziti, da ne zadovoljuje samo šolskih interesov, ampak širše družbene.

Znano je namreč, da so starejši v Sloveniji v EU na repu po veščinah v uporabi informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Šola je veliko več kot izobraževalna ustanova, je center družbenega in družabnega življenja. 


Red. prof. dr. Jernej Pikalo (SD) je politolog na FDV. V vladi Alenke Bratušek (2013–14) je bil minister za izobraževanje, znanost in šport.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE