Kulturni boj, naš boj. Naš jezik, naš prepir.

20.2.2017 / 06:10 Komentiraj
Bodeča žica po novem tudi okrog univerze in predavalnic? — Facebook umor povedal več o opazovalcih kot pa o storilcih.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Te dni sem bil povabljen na okroglo mizo o slovenščini, ki so jo pripravili na predvečer svetovnega dneva materinščine. Ena od predvidenih iztočnic za debato je bila tudi novela zakona o visokem šolstvu, s katero bi na slovenskih univerzah — pod določenimi, jasno naštetimi pogoji — dovolili tudi predavanja v angleščini.

(Post festum pripominjam, da o tej temi nazadnje sploh nismo govorili, ker smo se zadržali pri pametnejših in zanimivejših temah.)

Zadevo sem raziskal in ugotovil, da so slavistični domorodci ne prvič povsem po nepotrebnem naredili paniko oziroma iz muhe slona. V angleščini so predavanja včasih že zdaj, pa zaradi tega nihče ne demonstrira. Halo je nastal šele, ko Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo poskuša to možnost uzakoniti. Problem očitno torej ni samo jezikoven in pedagoški, temveč tudi pravni in upravni — da ne rečem državljanski.

Vse po reglcih

Slovenci smo obsedeni od pravne države. Pri nas mora biti vse regulirano. Vse po reglcih. Če ne, bo stihija, brezvladje, kaos. Ker se ne moremo in ne znamo drugače dogovoriti. Ker hočemo imeti zakon za karkoli. Da bomo lahko tolkli s pestjo po mizi in se nanj sklicevali, če bo kdo hotel kaj delati po svoje.

Téma učnega jezika v visokem šolstvu sama po sebi sploh ne bi bila relevantna — niti za zagovornike ekskluzivnosti slovenščine niti za jezikovne internacionaliste —, če se ne bi deloma intelektualistično, deloma pa senzacionalistično prepirali.

To vedno prav pride. Vedno smo veseli, če se lahko malo kregamo. Nobene priložnosti ne zamudimo za kulturni boj in za jezno izražanje identitete.

Slovenščina vedno prav pride. Vedno smo veseli, če se lahko malo kregamo. Nobene priložnosti ne zamudimo za kulturni boj in za jezno izražanje identitete.​

Slovenian first!

Nenazadnje pa gre tudi za to, da imamo Slovenci radi ograje. Okrog svojih vrtičkov, še raje pa okrog države. Ali če updatam — pardon, posodobim — to staro besedo, radi imamo bodečo žico. Pomaga nam odganjati begunce, ki tukaj nimajo kaj iskati, dobra pa je tudi za ustvarjanje vtisa, da smo pomemben faktor pri obrambi Evrope. S tem se ponašamo že od turških vpadov.

Bodeče žice pa ne postavljamo samo na meje. Postavljamo jih tudi na radio. Ker kaj pa mislite, da so te slavne glasbene kvote drugega, če ne bodeča žica za odganjanje neslovenske glasbe in tujih izvajalcev? Zdaj pa bi z bodečo žico obdali še predavalnice, svetišča znanosti in znanja, da bi si ustvarili birokratske pogoje za samozadovoljstvo, da je mogoče vse povedati v naši materinščini. Slovenian first!

Pa saj je res mogoče, da ne bo pomote. Znamo, hočemo in zmoremo karkoli povedati tudi v slovenščini. Ker je naš jezik pač visoko razvito, učinkovito orodje za izražanje in komuniciranje. Malo štorasto na trenutke, ampak seveda samo do te mere, kolikor znamo z njim spretno rokovati oz. jezikati.

Bodeče žice pa ne postavljamo samo na meje. Postavljamo jih tudi na radio. Ker kaj pa mislite, da so te slavne glasbene kvote drugega, če ne bodeča žica za odganjanje neslovenske glasbe in tujih izvajalcev? Zdaj pa bi z bodečo žico obdali še predavalnice.

​Od Podbočja pri Krškem do Menlo Parka, Kalifornija

Umor, ki sta ga storilca ne samo zagrešila, ampak ga je kolovodja celo prenašal v živo po Facebooku, me sploh ne preseneča (in me niti ne zanima, kaj šele vznemirja).

Tak dogodek ni v svetovnem merilu nič novega. Nekaj novega je samo Sloveniji, kjer pač tem bolj odmeva in več kot o storilcih pove o opazovalcih oz. družbenih stražarjih. Ljudje brez inhibicij so v stanju narediti karkoli, česar so fizično in mentalno sposobni. Česar se lahko spomnijo.

Tisti, ki se nad tem zgražajo, pa tudi govorijo karkoli, kar jim pride na misel — da bi se izkazali za moralnejše od že tako ali tako moralne večine.

Zločin pri Krškem ne govori o tem, da moralne norme padajo in da umori postajajo vedno bolj gnusni in perverzni. Ljudje se ne spreminjajo, spreminjajo se samo okoliščine. In ta okoliščina je zdaj pač Facebook.

Treba je povedati, da Mark Zuckerberg nikogar ni ubil. Res je, da po mojem ne ve dobro, kaj s Facebookom sploh dela, in da se ne zaveda vpliva, ki ga na svet ima. Toda kriviti Facebook za take perverzije je absurdno. Tudi za to — kot se mnogi zgražajo —, da grozljivega posnetka iz Podbočja pri Krškem Facebook ni snel še več kot deset ur.

Pa kaj? Pri vsem skupaj nam je šlo v nos v bistvu to, da so nas v Menlo Parku morali najprej poiskati na zemljevidu?


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 19. februarja 2017, pod naslovom Vse po reglcih (in vsi v reklcih). Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE