Na območju nekdanje Jugoslavije (pa i šire) ni nič izgubljeno s prevodom

25.2.2017 / 06:08 1 komentar
Kapo dol, kako govorijo slovensko ljudje od drugod. Morali bi jih slišati tisti, ki v imenu jezika udrihajo po tujcih.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Dva večera zapored sem preživela v dobri, pisani družbi. Kar se mi sicer pogosto dogaja, ko gre za ljudi, ki jih dobro poznam in so mi ljubi in blizu.

Tokrat pa je bilo malo drugače. Prvi večer sem bila na pogovoru, ki ga je vodila spoštovana gospa Svetlana Slapšak z mojstrico in mojstri pisane besede: Anastasisom Vistonitisom, Lidijo Dimkovsko, Noahom Charneyjem in Ivom Antićem.

To so ljudje, ki so bili rojeni nekje drugje, živijo ali živeli so pa v Ljubljani in se sèm tudi vračajo. Pišejo pesmi, prozo, razprave, članke in prevajajo. 

Pogovor je organiziral Srbski kulturni center Danilo Kiš — na rojstni dan slavnega pisatelja, po katerem je poimenovan.

Pogovor se je začel z njihovim odnosom do Kiša. Ta se je iz Beograda preselil v Pariz in veliko potoval. V enem od intervjujev je povedal:

Quiche européenne

“U mom slučaju stvari su, u osnovi, sasvim jednostavne. Ja sam u prvom redu evropski pisac, jer Jugoslavija, zemlja iz koje potičem, pripada Europi, njena kultura i književnost su europske. U užem smislu se, međutim, osećam dužnikom Centralne Europe: mađarski milje koji sam upoznao u detinjstvu, poznavanje mađarskog jezika i književnosti imali su, najzad, presudan uticaj na mene. Ja sam se, dakle, u duhovnom smislu iz Jugoslavije premestio u Centralnu Europu. Otuda je celokupno europsko nasleđe, prirodno, i moje nasleđe — ja nisam samo ja. Po mom mišljenju, sve europske pisce formirala je tradicija triju književnosti: francuske, nemačke i ruske.”

Namenoma nisem prevedla njegovih besed. Napisane so v jeziku, ki ga vsi še znamo.

Kiš je umrl leta 1989, star 54 let. Ko sem poslušala pogovor, mi je bilo nerodno, da sem ga brala tako davno, pozneje pa ne več. Odločila sem se, da ga bom brala ponovno — tokrat v originalu. Vsi okrog mene imajo doma njegova zbrana dela.

Osvobajajoča mešanica

Anastasis Vistonitis, grški pesnik, je že bival v Ljubljani in ji namenil esej v knjigi. Zdaj celo piše knjigo o Ljubljani. Povedal je, da veliko pozneje ugotovil, kako svetovljanska je bila Jugoslavija in da je Kiš zanj Jugoslovan.

Iz publike je prvi skočil v debato Dušan Jovanović. Na Vistonitisove opise Kiševih judovskih in madžarskih korenin je pripomnil, “da je mogoče res bil karkoli, toda pisal je v srbščini — in pri tem vztrajal do konca”.

Debata je potekala v angleščini, slovenščini in srbščini. Pestro. Osvobajajoče je bilo poslušati mešanico jezikov, ne da bi kdorkoli paničari zaradi prevajanja. Saj smo svetovljani, ne? Predvsem Evropejci, torej večjezični. Zakaj bi se sporazumevali samo v angleščini?! Zakaj bi se prevajali, ko pa se toliko jezikovnega kolorita izgubi v prevodu?

Danilo Kiš (1935–1989): “U mom slučaju stvari su, u osnovi, sasvim jednostavne. Ja sam u prvom redu evropski pisac, jer Jugoslavija, zemlja iz koje potičem, pripada Europi, njena kultura i književnost su europske. U užem smislu se, međutim, osećam dužnikom Centralne Europe. […] Otuda je celokupno europsko nasleđe, prirodno, i moje nasleđe — ja nisam samo ja.”

“Čarodej literature”

O geografskih in jezikovnih posebnostih je govoril Ivo Antić. Pesnik in prevajalec, za katerega je Svetlana Slapšak rekla, da je “čarodej literature”. Kako vedno najde denar za prevod, objavlja neznane, dobre ustvarjalce in organizira še založbo, ki sproducira roki in očesu prijazne knjige, ki da so po zaslugi oblikovanja umetnina zase, se je spraševala Svetlana.

Ko je Antić govoril o prevajanju slovenskih pesnikov in razlagal, kako prevaja tudi majhne ali zgolj navidezne napake, sem padla dol. In ko je Svetlana Slapšak za Noaha Charneyja povedala, da ne pozna človeka, ki bi tako zelo pogosto in kvalitetno produciral toliko tekstov o literaturi, sem onemela.

Če to reče Svetlana Slapšak, ki svoje enciklopedično znanje nenehno prevaja v eseje, romane in razprave — potem je pred nami res mojster.

Lidija Dimkovska je pesnica, ki piše tudi romane in eseje. V makedonščini, srbščini, slovenščini. Tudi prevaja. Je idealen produkt spajanja balkanske kulture v eni osebi.

Jezik v imenu jezika

Vedno znova me fascinira, kako govorijo slovensko ljudje, ki niso tu rojeni. Kapo dol. Dobro, da jih ne slišijo tisti, ki (tudi) v imenu jezika udrihajo po tujcih. Bilo bi jim nerodno. Zanikan rodilnik in dvojino uporabljajo takrat, ko je treba. Praviloma odlično.

Tistim s področja nekdanje države se pozna akcent, morda res ne poudarijo vsake besede prav, toda pripovedovanje v slovenščini jim gre za prste obliznit. Ohranjajo in ga tako širijo v druge jezike.

Prav po slovensko gledam z občudovanjem in favšijo njihovo preskakovanje iz slovenščine v srbščino in iz srbščine v angleščino.

Zavidam jim tudi potovanja in selitve po svetu. Ne vem, ali je to povezano z udobjem in maniro turistov. Verjetno jim drugega ni preostalo.

Lidija Dimkovska je povedala tudi to, kar neradi slišimo. Zadnja nam najbližja vojna je cele generacije razselila po svetu. Prijatelje iz Makedonije srečuje na potovanjih. Zelo malo jih je ostalo doma.

Kaj in kje je za njih dom, je že drugo vprašanje. Ne preseneča pa, da se ukvarjajo z identiteto in da v Danilu Kišu vedno znova najdejo odgovore in zavetje. Razseljeni in izkoreninjeni ustvarjajo in spajajo.

Katastrofa združuje

Drugi večer je bil damski. Delamo na različnih področjih, povezuje nas gostiteljica večera. Vabilo se je glasilo, da posebnega vzroka za druženje ni in da smo vabljene kar tako. Prerešetale smo tekoče dogajanje. Kritično in duhovito. Tri se niso tu rodile, toda njihovo odraslo življenje pripada Sloveniji. So znane osebnosti, pametne, dejavne, ustvarjalne, duhovite in artikulirane. Naše so, ponosni smo na njih.

Popolnoma vseeno mi je, kje se je kdo rodil. Toda ta večer sem prvič pomislila, koliko ljudi ne bi nikoli spoznala, če v naši bližini ne bi bilo krvave vojne. Naše tri so prišle v Slovenijo iz različnih razlogov, tudi zaradi posledic vojne. Katastrofa je združila veliko čudovitih ljudi. Grozljivo in lepo.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE