Nikoli zadovoljni, vendar zadovoljni z vsem

6.3.2017 / 06:10 Komentiraj
30 let 57. št. NR: Stalno nas futrajo za naprej in za nazaj. Mi pa nič. — Odkod monstrumi kot KAD, SOD, DSU, DUTB, SDH?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nekoč je bilo drugače. Nekoč smo bili mi drugačni. Stvari so nas zanimale. Zdele so se nam pomembne. In vedeli smo, kaj je pomembno in kaj ne. Ničesar nismo vnaprej omalovaževali. Danes pa kar naprej počnemo prav to. 

Prva številka Nove revije je prišla do mene z zamudo. Razumljivo, bil sem pri vojakih sredi Srbije. Nekemu soborcu so jo poslali v paketu s priboljški in vrečko kovancev za 10 dinarjev, ki smo jih rabili za telefoniranje iz govorilnic. Tako sem jaz dobil pesniško zbirko Marka Pavčka Z vsako pesmijo me je manj. Potem smo to brali in se navduševali.

Tako kot danes ni takih pesnikov, kakršen je bil mladi Pavček, tudi ni več takih projektov, kakršen je bila Nova revija. In če že so, jih niti ne opazimo. Ker jih je preveč ali premalo. Ker nas ne zanimajo. Ker se nam ne zdijo pomembni. Ponavadi tudi res niso.

Ostareli nostalgiki

Februarja je minilo 30 let od izida 57. številke Nove revije, prejšnji teden pa je bil na SAZU na to temo posvet s tedanjimi avtorji prispevkov.

Lepo, da so se spomnili, ampak zgovorno dejstvo je, da je to šlo v glavnem mimo — če ne štejemo standardno dolgočasne orjaške Abbey Road fotografije z akterji na prvi strani Dela.

Dandanes so Rupel, Jambrek, oba Hribarja, Grafenauer in drugi samo še ostareli nostalgiki, ki so svoje opravili in se izgubili v množici nosilcev idej in stališč od samozvanih think tankov pa do vladnih vizionarjev.

Kot državljane nas kar naprej futrajo z vizijami prihodnosti in interpretacijami preteklosti, mi pa smo do tega skeptični. Prevečkrat smo se že ujeli na limanice domnevne pomembnosti, ki se nazadnje izkaže za irelevantnost, da bi vse te pobude in spomine še resno jemali.

Dandanes so Rupel, Jambrek, oba Hribarja, Grafenauer in drugi samo še ostareli nostalgiki, ki so svoje opravili in se izgubili v množici nosilcev idej in stališč od samozvanih think tankov pa do vladnih vizionarjev.

Zakaj? Kdo je pravzaprav kriv?

Povprečen državljan v zvezi s propadom Cimosa ne more vedeti, za kaj točno gre — razen da je nesposobna država spet zamočila. Tudi meni ni jasno. Nadpovprečen državljan sem kvečjemu v tem, da ne verjamem vsega, kar preberem.

Ni kriv samo minister za gospodarstvo. Res je sicer, da Počivalšek deluje kot tipičen birokrat, ki svoje sposobnosti ocenjuje po tem, kako striktno se drži menedžerskih kvalitet, kakršne veljajo v vladnih krogih.

Po mojem pa ne gre samo za to. Enako, če ne še bolj krivi so tudi menedžerji — ta tako opevana kasta, ki jo tako radi povzdigujemo na piedestal družbene pomembnosti. Zakaj je propadel TAM in skoraj vsa mariborska industrija? Zakaj je propadla Mura? Zakaj je propadel Rog? Zakaj Almira, Peko, Industrija usnja Vrhnika in Toper? Zakaj propada tovarna nogavic Polzela? Da ne naštevam…

Česa nas je navadil socializem?

Dejstvo je, da se politika preveč vmešava v gospodarstvo in da s tem dela več škode kot koristi. Toda zakaj se je začela vmešavati?

Zakaj smo imeli in še imamo parapolitične in psevdogospodarske monstrume kot KAD, SOD, DSU, DUTB in SDH? Ne kupim trditve, da samo zato, ker se je peščici iznajdljivih grebatorjev to izplačalo na škodo vseh drugih. Še danes sem namreč prepričan, da bi ljudje morali vzeti gospodarstvo v svoje roke. Pa ga niso. Vsi državljani, predvsem pa zaposleni od delavcev pa do direktorjev in pozneje tudi investitorji oz. lastniki so od države pričakovali, da jim bo pomagala.

Ta pa je to vzela še preveč resno, ker se je deklarativno zavzemala za socialo, in pozneje — med privatizacijo in po njej — tudi poslovno in piarovsko preračunljivo. Socializem nas je navadil, da nekdo za nas skrbi in tudi namesto nas razmišlja. Tega naziranja se še do danes nismo znebili.

Famozni menedžerji

Spolitizirano gospodarstvo se v Sloveniji izplača vsem. Tako politikom in menedžerjem, ker korporativno upravljanje in korporativna kultura nekaj staneta in prinašata tudi nematerialne koristi, kot tudi zaposlenim, ker nobena plača ni tako nizka, da se je ne bi izplačalo prejemati.

Slovenci so vedno nezadovoljni, pa tudi vedno zadovoljni z vsem.

Ne, ni kriva samo politika. Po defaultu je morda res najbolj odgovorna, objektivno pa ne bolj kot ta famozno kupljivi, samovšečni, šalabajzerski menedžerski sloj nadzornikov in upravnikov — in tudi ne bolj kot vsi mi, ki se za alternativo nismo spomnili nič boljšega.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 5. marca 2017, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE