Mediji kot gradbinci in tekstilci: Kaj dela država? Premalo, prepozno.

8.3.2017 / 06:10 Komentiraj
Strganega ni mogoče krpati, niti podrtega na novo graditi na majavih temeljih. Nekateri procesi v medijih so nepovratni.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Da Slovenija še zdaj, po večmesečnih preigravanjih vsebine besedila ni sprejela Strategije medijev 2017–25, je glede na resnost situacije v medijih neresno. A to dejstvo v mikroprostoru političnih in kapitalskih interesov, kombiniranj in uveljavljanja zasebnih koristi pravzaprav ni presenetljivo.

V času, ko največji spletni portal YouTube prodira na področje televizije in bo resno konkuriral klasični televiziji, je zapoznelo in predolgo ukvarjanje z nacionalno strategijo absurdno. To ponazarja zaostanek slovenske realnosti že smislu dojemanja, kaj šele sledenja spremembam.

Je javni interes res pred zasebnim?

Medijski prostor se dekonstruira in obenem rekonstruira, zlasti v kontekstu razumevanja vloge medijev kot avtonomnih in kritičnih družbenih akterjev, ki javni interes postavljajo pred zasebnega. Panoga se je drastično spremenila zaradi tehnoloških, ekonomskih in socialnih preobrazb, pa tudi zaradi sprememb v delovanju medijev.

Primerjave medijske panoge s sesuto gradbeno in razcefrano tekstilno so morda pregrobe — zlasti v smislu posledic, ki so jih občutili odpuščeni gradbinci in tekstilci. A do neke mere je analogija kar ustrezna. Razparanega se ne dá več zakrpati, niti porušenega na novo zgraditi na razmajanih temeljih. Nekateri procesi v tradicionalnih medijih so nepovratni. Obenem pa vzporedno, na drugih in drugačnih temeljih, rastejo novi medijski projekti posameznikov ali skupin, največkrat na spletu, ki si utirajo poti in postopno nadomeščajo tradicionalne medije, zlasti tiskane. Predvsem pa vzpostavljajo nova zavezništva z mlajšim, težje ulovljivim občinstvom, ki se odmika od tiska. V gospodarski krizi tudi mediji niso mogli ostati nedotaknjena oaza. Vsaj ne vsi. Nekateri — tudi resni dnevniki — so namreč kljub stalnemu, prej rapidnemu, nato pa le bolj umirjenemu padanju naklad še vedno v dobri (finančni) kondiciji. Četudi bolj na račun klestenja stroškov kot povečevanja prihodkov.

Regulacija in deregulacija

Pasivnost, nesposobnost, nezainteresiranost vseh vlad za spremembe medijske zakonodaje in hkratno dopuščanje kršitev veljavne zakonodaje so neizogibno drsenje navzdol samo pospešili, če ga s preteklimi lastniškimi konstelacijami in izčrpavanjem medijev že niso tudi direktno zakrivili.

Regulacija je odpovedala na točkah, kjer bi morala učinkovati, učinkovala pa tam, kjer ne bi smela. Podobno je deregulacija delovala na napačnih področjih in tako kot regulacija povzročila več škode kot koristi.

Po pretresih in lastniških spremembah se poraja vprašanje, kaj strategija sploh še lahko doprinese k (pre)ureditvi medijskega prostora (ali trga). Bo vsaj v zadnji javno dostopni verziji presplošni dokument prinesel prepotrebne spremembe medijske zakonodaje?

Zmanjkuje časa

Problem obstoječega Zakona o medijih ni samo v tem, da je še iz prevladujoče analognih časov (2001). Parcialno je bil sicer dopolnjen pet let pozneje (financiranje programskih vsebin, pravica do popravka, omejevanje koncentracije, programi posebnega pomena, zaščita otrok), lani pa so vanj nesmiselno posegli še z glasbenimi kvotami.

Še bolj vroča materija ostaja že ves čas tudi Zakon o RTV Slovenija. Tu je bolj nujna depolitizacija pri imenovanju in delovanju Programskega in Nadzornega sveta ter direktorjev in odgovornih urednikov — a se v praksi kaže kot težko uresničljiva.

Tudi sedanji vladi že zmanjkuje časa, da bi lahko dosegla prioritetno postavljeni cilj kulturnega ministra Peršaka in koalicijske vladne zaveze, da končno spremeni medijsko zakonodajo. MK še vedno zatrjuje, da bo prenovljena zakonodaja do avgusta pripravljena. Že od novembra, ko se je odločilo potegniti črto pod javno razpravo, potekajo medresorska usklajevanja. Strategija je blizu potrditvi, a še ni v vladni proceduri.

Za dostojanstvo novinarskega dela

Leto dni pa je že, odkar so še pod taktirko prejšnje ministrice Julijane Bizjak Mlakar v več krajih po Sloveniji potekale javne razprave o javnem interesu na področju medijev.

Strokovna komisija, ki jo je imenovala tedanja ministrica, je priporočila sistemske ukrepe na nivoju vladne politike in s sprejetje zavez vseh političnih akterjev. Poudarila je, da je “zagotavljanje javnega interesa na področju medijev v interesu državljanov” in “ne stvar zasebnih in parcialnih interesov kateregakoli deležnika v medijski sferi”.

Da bi nova definicija medija in dosledno upoštevanje avtonomije in dostojanstva novinarskega dela morala biti ključna zaveza, izpostavlja tudi sedanji minister. 

Pomen medijev in novinarstva je torej poudarjen, vendar ta načelnost ni več dovolj. Potrebni so takojšnji ukrepi, ne le za zaščito profesionalnega novinarstva, temveč tudi za vnovično vzpostavljanje kritične javnosti.

Kljub trendom, da lahko pozornost občinstva pritegnejo samo lahkotnejše, trivialne ali senzacionalistične vsebine, vendarle ni čisto tako.

Da so pričakovanja državljanov (in ne le potrošnikov) višja in da teze, da je profesionalno in kakovostno novinarstvo potrebno, niso neutemeljene, je potrdila tudi raziskava Valicona. Leta 2015 jo je naročilo Ministrstvo za kulturo, da bi ugotovilo, kakšne so medijske potrebe in pričakovanja bralcev, gledalcev in poslušalcev. Anketirani so izpostavljali, da bi morale biti v medijih bolj zastopane javne informativne in izobraževalne vsebine, več bi moralo biti kulture in zabavnih vsebin za mlade (a ne resničnostnih šovov).

Bridko, a ne presenetljivo

Ta raziskava ni edina, ki opozarja na za klasične medije bolj bridko, a ne presenetljivo plat: da uporabniki medijev večino informacij pridobijo z brskanjem po spletu (Google, Facebook, Twitter), tri četrtine anketiranih pa s komercialnih televizij in TVS. Sledijo slovenski nacionalni in lokalni časopisi in revije ter lokalne in komercialne radijske postaje z okoli 60% dnevnih uporabnikov.

Med vsebinami, ki občinstvo zanimajo dnevno, so dogajanje v Sloveniji, informacije iz lokalnega okolja in v svetu, nato pa informacije o delu, študiju in prostem času ter servisne informacije in šport. Dve petini anketiranih sta ocenili, da so mediji vplivni, enolični, zavajajoči, politično opredeljeni in enostranski.

Novinarskemu poročanju očitajo tudi napihovanje in izpostavljanje negativnih tém, manipuliranje in nes dovolj poglobljenosti. Nedvomno so tudi vprašanja novinarske etike del plati celotne medijske zgodbe.

​Srž novinarstva: poglobljene obdelave

A prav poglobljene obdelave družbeno relevantnih tem se vsakič znova izkažejo za ključne in jih javnost praviloma tudi dobro sprejme. Zato so celovito obdelane teme, ki se v elektronskih medijih pogosto napajajo iz tiska, vendarle srž novinarstva — tako z vidika temeljnih funkcij, vloge, pomena in namena novinarskega dela kot (kritične) javnosti, ki jo moramo novinarji naslavljati in zastopati.

Ostaja torej bistveno, da se neglede na spremembe ohranjajo klasična orodja novinarskega dela in da so tudi zagotovljeni ustrezni pogoji dela. Med temi je najpomembnejši ta, da je za delo dovolj časa, s tem pa tudi zadostno število novinarjev v redakcijah. Da sta socialni status in ekonomska varnost novinarjev pogoj za profesionalno opravljanje dela, bi moralo biti samoumevno. Pa ni.

Mediji ob plačljivih vsebinah poskušajo pridobiti nove vire in si izboriti zadosten oglaševalski kolač. Tudi oglaševanje je vedno bolj razpršeno. Prihodke je vedno težje povečevati ali vsaj zadržati na isti ravni. Stabilnost je še najbolj zagotovljena RTV Slovenija z naročnino, ki je za javni servis ključna.

Naraščanje prekernosti

Finančni položaj medijev pa kljub temu do neke mere določa tudi položaj vedno bolj razslojenih novinarjev.

Priča smo naraščanju prekernosti — ki se je razrasla tudi v drugih panogah —, četudi so nekateri mediji prekerne sodelavce medtem zaposlili. V negotovih delovnih razmerjih dela približno tretjina od nekaj več kot dva tisoč novinarjev v državi.

Največ novinarjev (okoli 40), so po lastniški spremembi odpustili v največji časopisni hiši Delo. Negotovost, da krčenja delovnih mest tam še ni konec, ostaja. Nasploh je poklic novinarja vse bolj razvrednoten in degradiran, pa ne samo v finančnem smislu. To sicer ni samo krivda razmer na trgu, delodajalcev (ali sindikatov), temveč tudi nedefiniranih standardov, kvalifikacij in meril, potrebnih za opravljanje poklica.

Dodatna ponazoritev razmer je tudi najnovejša sodba delovnega in socialnega sodišča v dolgoletnem sporu med Medijsko zbornico pri GZS in Sindikatom novinarjev Slovenije, po kateri je odločeno, da kolektivna pogodba za novinarje ni več veljavna.

Anomalija: občinska “trobila” kot mediji

Ni pa mogoče reči, da država vsa ta leta ni vlagala v medijske projekte. Skozi medijski sklad je v obdobju od 2012 do 2016 razdelila okoli 36,5 milijona evrov. Rezultati razpisa za letos — v vrednosti 1,95 milijona evrov —, na katerega je ministrstvo za kulturo prejelo 141 prijav, bodo predvidoma znani v drugi polovici marca.

Tu sicer puščamo ob strani medije in vsebine projektov, ki jih je podpirala, kot tudi merila za podporo. Je pa nekaterim prav s temi viri zagotavljala preživetje in obstoj.

Po drugi strani pa je država med gašenjem požarov, ki bi se medtem razplamteli — in ki so kje tudi že dogoreli —, pridelala vrsto anomalij. Med največjimi je ta, da je občinam dovolila ustanavljanje in financiranje lastnih medijev iz javnih sredstev. Čeprav jih večina ne izpolnjuje pogojev iz medijskega zakona in ne opravljajo informativnih nalog, na katere se sklicujejo, temveč večinoma služijo promociji lokalnih oblasti, jim dovoljuje vpis v razvid medijev.

S tem je država ne samo pokazala, kako dojema medije, in dopustila nelojalno konkurenco, temveč je tudi uvedla sporno financiranje, ki ga lahko opredelimo kot “nedovoljeno državno pomoč”.

Že samo s popravki na področju občinskih glasil bi država lahko dokazala, da javni interes ni samo všečno vodilo medijske strategije in da bi mogoče znala odločneje podpreti neodvisne in profesionalne medije oz. novinarstvo kot profesijo.


Petra Lesjak Tušek je novinarka Večera in predsednica Društva novinarjev Slovenije.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 4. marca 2017, v Sobotni prilogi Večera pod naslovom Kopja interesov, uperjena v medije. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico in uredništvom.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE