Privilegiranje že privilegiranih in deprivilegiranje že deprivilegiranih

14.3.2017 / 06:08 4 komentarji
EU dveh hitrosti legalizira dejansko stanje. Ki ga ne bo več možno problematizirati. Idealno za neoneokolonialne centre.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Čeprav je uradnih predlogov o prihodnosti EU več, pa je že po manj kot tednu dni, odkar so bili objavljeni, jasno, kateri bo v praksi obveljal. Ali za katerega si bodo prizadevale najmočnejše članice.

To bo predlog o Evropi dveh hitrosti.

V teh dneh smo spoznali ideološki diskurz, ki spremlja idejo o EU dveh hitrostih. Predstavila jo je Merklova. Ki je rekla, da bo Evropa obsojena na stagnacijo, če bo čakala na napredek najpočasnejših članic. In da je treba omogočiti ambicioznejšim državam, da bodo napredovale hitreje. Brez čakanja na počasnejše. Da se mora vsaka država sama odločiti, kako se bo lotevala svojih nalog. Vse v duhu slogana, da je bolje vsaj nekaj napredka kot nič.

Te navidez racionalne Merkelčine izjave pa so seveda problematične. Predvsem zato, ker razlike pri napredovanju držav članic interpretira kot razlike v ambicioznosti, pripravljenosti in podobnih subjektivnih nastrojenostih.

Ambiciozni in neambiciozni otroci

Po njenem razumevanju imamo v EU bolj ambiciozne in manj ambiciozne članice, ki so se za lastni napredek pripravljene bolj ali manj potruditi. Nekako tako kot uspešni, manj uspešni in neuspešni učenci v razredu. Ki jih prav tako prikazujejo kot različno motivirane, različno pripravljene za delo.

Pri tem je edino logično in pravično, da so tisti bolj motivirani in bolj delovni bolje ocenjeni. Da so uspešnejši. 

Človeku z vsaj nekaj znanja o uspešnosti otrok v šoli je znano, da se za to navidezno pravičnostjo skriva cela vrsta strukturnih razlik med otroki. Pravi vzroki za različno uspešnost otrok v šoli so drugje.

Pomembno je recimo, kateri jezikovni kod otroci govorijo. Vemo, da so otroci, ki govorijo elaborirani kod, v šoli uspešnejši od tistih, ki govorijo restriktivni kod. Neodvisno od njihovega znanja, motiviranosti in ambicioznosti.

To velja tudi za razlike v kulturnem kapitalu, ki ga otroci v šolo prinesejo iz svojih družin. Kulturni kapital otrok iz srednjega in višjega sloja otrokom zagotavlja večjo uspešnost kot kulturni kapital otrok iz nižjega sloja. Spet neodvisno od dejanskega znanja, motiviranosti, ambicioznosti in drugih značilnosti.

Šola seveda lahko govori, da vsem otrokom omogoča enake pogoje za uspeh. Toda v resnici to ni res. Otroci pridejo v šolo iz različnih socialnih okolij z različno socialno, kulturno, lingvistično in drugo opremo. Šola kot institucija sistemsko privilegira že privilegirane in deprivilegira že deprivilegirane. Neglede na njihovo subjektivno razumevanje, napore učiteljev in motivacijo, ambicije, napore in delo. 

Jasno je, zakaj Nemčiji, Franciji, Španiji in Italiji EU dveh hitrosti ustreza. Po eni strani bo Evropa, kakršno si že ves čas želijo in si zanjo prizadevajo, saj jim je v korist, tudi legalizirana. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

Strukturne razlike

Enako je v primeru EU. Tudi v tem primeru se za všečnim govorjenjem o različni pripravljenosti in ambicioznosti držav članic skrivajo strukturne razlike. O katerih ne govorimo. Te so povezane z objektivno neenako porazdeljenostjo bogastva, moči, kapitala, profitov, znanja in še vrste drugih resursov med različnimi državami.

Države, ki zagovarjajo Evropo dveh hitrosti, so države, ki imajo v vseh ključnih dejavnikih in rezultatih razvoja prednost pred drugimi članicami. To so države, ki so bile v preteklosti kolonialne metropole. In so države, ki so v današnjem neoneokolonializmu, značilnem za EU, v centru tega sistema. So torej spet in še enkrat metropole.

To so seveda tudi tiste države, ki bodo v EU dveh hitrosti v prvi skupini držav.

Nič novega

V drugi skupini pa bodo vse tiste države, ki jih ni mogoče vključiti med kolonialne metropole. Te države so v praksi kolonije. Mednje sodijo vse postsocialistične države. Pa tudi tiste kapitalistične države, ki so v strukturnem pogledu že izgubile možnosti za uvrstitev v center današnjega globalnega kapitalizma. Značilen primer je Grčija.

Res je, kot pravi Merklova, da ureditev Evrope dveh hitrosti v praksi ne bo prinesla nič novega. Saj takšno Evropo že živimo. EU je že zdaj ureditev z značilnim notranjim kolonializmom. In vsi, ki smo v tej ureditvi v poziciji periferije oz. kolonije, kasiramo že nekaj časa tudi posledice te ureditve.

V tem smislu ima Merklova prav: z ureditvijo Evrope dveh hitrosti bomo samo priznali že obstoječe stanje.

Z bistveno pripombo, seveda: dokler ne bo to stanje zapisano kot uradna značilnost EU, bodo razlike v razvitosti, eksploataciji, mezdah, bogastvu, revščini, brezposelnosti in drugem tudi razlike, ki jih je treba problematizirati. Tako kot je treba problematizirati tudi njihove vzroke.

Prikrivanje dejanskih vzrokov

Toda v trenutku, ko bo Evropa dveh hitrosti postala legalna oblika ureditve EU, ne bo več mogoče problematizirati niti samih razlik v razvitosti in drugih vidikih socialne realnosti v evropskih državah, kaj šele vzrokov zanje. Strukturni razlogi za Evropo dveh hitrosti bodo postali nepomembni. Kar bo pomembno, bodo razlike v ambicioznosti, pripravljenosti, naporih in drugem. To pa bo strukturne vzroke za razlike med članicami EU samo še prikrivalo.

Jasno je, zakaj Nemčiji, Franciji, Španiji in Italiji EU dveh hitrosti ustreza. Po eni strani bo Evropa, kakršno si že ves čas želijo in si zanjo prizadevajo, saj jim je v korist, tudi legalizirana.

Po drugi strani pa bo takšna ureditev prikrila dejanske vzroke za slabši položaj preostalih članic. In to tako, da bo ta slabši položaj prikazala kot rezultat delovanja deprivilegiranih članic na način, ki bo onemogočal za ta položaj kriviti države v centru EU. Kar tem državam ustreza.

Tokrat ima Cerar prav

Če bi ljudje v deprivilegiranih članicah EU dojeli, kako potekajo procesi eksploatacije v EU, in če bi dojeli, da je njihov slabši položaj rezultat izkoriščanja, ki ga države v prvi skupini izvajajo nad preostalimi članicami EU, bi EU postala nemogoča. Nemogoče pa bi postalo tudi izkoriščanje, ki ga države v centru, torej v prvi skupini, izvajajo v preostalih članicah te idealizirane skupnosti. 

Zato je jasno, da je za države v centru EU Evropa dveh hitrosti idealna ureditev. Še več! Zanje je to edina možna ureditev.

Mi pa se moramo zoper takšno ureditev boriti. Ampak ne samo verbalno. Tokrat ima Cerar prav.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE