19. FDF (1.): Laibach doku o Kimovem pop krstu pod Paektujem proti Murglam

16.3.2017 / 06:10 2 komentarja
Film ne bo pustil hladnih niti tistih, ki Laibachov ne morejo slišat in jim očitajo, da so boring old fart kriptokomiji.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Sodeč po ne preveč pretresljivem napovedanem programu letošnjega Festivala dokumentarnega filma (19. FDF) in po ogledu filma Dan osvoboditve (Liberation Day) norveško-latvijskega režiserskega tandema — ki ga sestavljata Morten Traavik in Uģis Olte —, bo prav ta o koncertu Laibachov v Pjongjangu 2015 highlight prireditve.

FDF se je sicer začel sinoči z otvoritveno projekcijo I–HR–BiH koprodukcije Trieste, Yugoslavia (sicer italijanskega režiserja Alessia Bozzerja).

Gre za fenomen Ponte Rossa in jugoslovanske manije kupovanja in švercanja kavbojk in kave in te krame.

Spomin na tiste čase si je bilo dobro osvežiti, čeprav izbor pričevalcev in komentatorjev ni ponudil kaj več kot za nostalgijo prikrajšanih potrošnikov. Avtorju se pozna, da je Tržačan, ki na zadevo gleda kot na izgubljeno tržišče — čeprav gre v bistvu za obsesijo države, ki ji ni preostalo drugega, kot da razpade.

Ponte Rosso je tako ali tako bil samo jugoslovanski in zahodnoslovenski mit. Tako da ne bi preveč o tem.

Osaka–Frankfurt–Pjongjang

Če mi je v življenju žal, da iz različnih razlogov nisem bil na kakšnem koncertu, mi je predvsem žal vsaj za dvema.

Kronološko prvi je koncert Deep Purplov v Osaki 15. avgusta 1972, ko so posneli ultimativno live verzijo komada Smoke on the Water za dvojni LP Made in Japan.

Imel sem stroge starše, ki me deset let starega niso pustili na Japonsko na koncert. 

Tukaj je posnetek. Ne iz Osake.

Drugi pa je praizvedba Yellow Sharka od Franka Zappe z Ensemble Modernom 17. septembra 1992 v frankfurtski Alte Oper — ali vsaj tista ponovitev v naslednjem tednu, na kateri je FZ orkestru še enkrat dirigiral sam. Več ni mogel. To sta bila njegova zadnja nastopa. Naslednje leto je umrl za rakom. Tukaj je posnetek. Welcome to the [pre-Trump] United States.

In ko sem že mislil, da je to vse, kar sem v svojem glasbenem življenju z malo pretiravanja zamudil, pa so 19. avgusta 2015 nastopili še Laibachi v Pjongjangu.

Žal mi je, da nisem bil zraven. Sem fan od Laibachov, Severna Koreja pa je tudi že dolgo ena mojih radovednostnih destinacij.

Skupina Laibach nastopa v Pjongjangu, Severna Koreja, 19. avgusta 2015. — [Fotografija: Traavik.Info.]

Was ist Kunšt?

Po ogledu Dneva osvoboditve moram samovšečno priznati, da drži kot pribito vse, kar sem pred letom in pol napisal pod naslovom Das ist Kunšt: Laibach bombardiral Pjongjang, preživel backlash SLO medijev.

Laibachi so poleti 2015 vzbudili globalno pozornost — in s svojo naci simboliko nekaj dviganja obrvi med tabloidi — kot prvi bend, ki je nastopil v že desetletja in desetletja rekluzivnem diktatoriatu dinastije Kim (Kim Il-sung, r. 1912, 1948–94; Kim Jong-il, r. 1941, 1994–2011; Kin Jong-un, r. 1984, 2011–).

V domačih revirjih pa je njihova kulturna ekspedicija naletela na še posebej eksplozivno mino očitkov o kolaboraciji s totalitarnim ortosocialističnim režimom in primerjav med Slovenijo in Severno Korejo. Še posebej zaradi navdušenih izjav članov benda in avtorjev filma o tamkajšnjem življenju in načinu življenja in izkrivljeni podobi, ki da jo o Severni Koreji širijo ideologizirani zahodni mediji.

Mina Špiler in Lennonov Across the Universe po severnokorejsko: “Words are flowing out like endless rain into a paper cup, / They slither while they pass, they slip away across the universe. / Pools of sorrow, waves of joy are drifting through my open mind, / Possessing and caressing me.” — [Fotografija: Traavik.Info.]

Nekaj poant

Nekaj poant iz mojega takratnega teksta:

  • “Nastop Laibachov v Pjongjangu je bil odlična konceptualna ideja. Verjetno najbolj trmasto totalitaren, težek, provokativen bend na svetu je nastopil v najbolj trmasto totalitarnem, težkem, tragikomičnem režimu na svetu.”
  • “Laibachi niso šli igrat v Pjongjang zato, da bi provocirali domačine, temveč preostanek sveta.”
  • “Čudi me, da ni nihče pomislil, da niso prišli v Pjongjang kot provokatorji, temveč kot ambasadorji demokracije.”
  • “Laibachi so umetniki in z vso pravico provocirajo. […] Vedno so znali s kirurško natančnostjo — in ne da bi bili konkretni in malenkostni — zadeti nevralgično točko nekega kulturnega, političnega okolja.”
  • “Spomnite se nastopov Laibachov v Nemčiji leta 1985: naslov turneje je bil Die erste Bombardierung. Laibach über dem Deutschland.”
  • “Spomnite se naše plakatne afere leta 1987. Kaj bi takrat rekla Maja Kim Il-sunčič, če bi razmišljala po današnji logiki?”
  • “Spomnite se koncerta v Beogradu v okviru turneje Sympathy for the Devil leta 1989. Zraven so imeli Petra Mlakarja […], ki je Srbom v otvoritvenem govoru — še v času Miloševića — povedal: ‘Niko ne sme da vas bije!’”
  • “Leta 1997 je taisti filozof, ogrnjen v okrvavljen mesarski predpasnik, imel govor pred otvoritvenim koncertom Evropskega meseca kulture. Laibachi so nastopali s SF pod taktirko Marka Letonje — na ozadju križev, Tita, Goebbelsa, Stalina, vojakov, trupel, okostnjakov in telovadcev. Nekateri visoki povabljenci iz prvih vrst so iz protesta zapuščali dvorano.”
  • “Režimski bend? Državni umetniki? Podporniki totalitarizma? Ali vsaj nostalgiki za totalitarizmom?”
  • “Laibachi so vedno igrali dvojno igro. Njihov koncept je bilo mogoče vedno interpretirati na najmanj dva zgrešena načina — in praviloma so vsi targetiranci to na polno izkoristili.”

Verjamem, da je šlo za izkušnjo, ki je od nastopajočih in ekipe terjala neverjetne in nepozabne napore. Še posebej z ozirom na vseprisotni, pravzaprav konstitutivni provokatorski cinizem benda, ki se še nikoli ni podrejal političnim avtoritetam. — [Fotografija: Traavik.Info.]

No comment pristop

Traavik–Oltejev dokumentarec se na ozadju slovenske gore Paektu (Kum nad Trbovljami) začne s starimi laibachovskimi psevdototalitarističnimi domislicami, politološko-zgodovinsko-kulturnimi provokacijami, arhivskimi posnetki in današnjimi resnimi ali neresnimi interpretacijami od Slavoja Žižka pa do Johna Oliverja.

Nakar sledi organizacijski, kulturni, tehnični, politični, psihološki, medijski, turistični, gostoljubnostni, za vsakega od udeležencev posebej privatni, a tudi kolektivni in vsakem primeru frenetični stampedo zadnjega tedna pred nastopom.

Dan osvoboditve je odlično posnet in zmontiran film, ki ilustrira zapovedani in vljudnostni no comment pristop gostujočih glasbenikov in filmarjev ter prizanesljivo nepopustljivi, a pokroviteljsko kurtoazni odnos severnokorejskih organizatorjev in/ali/oz. cenzorjev.

Verjamem, da je šlo za izkušnjo, ki je od nastopajočih in ekipe terjala neverjetne in nepozabne napore. Še posebej z ozirom na vseprisotni, pravzaprav konstitutivni provokatorski cinizem benda, ki se še nikoli ni podrejal političnim avtoritetam.

Film sledi Laibachovi oppression entertainment/entertainment oppression ideologiji, da je vse, kar na odru in za njim inscenirajo, smrtno zares, obenem pa totalna zajebancija. To dvoje pušča zaskrbljenega poslušalca in gledalca zbeganega, medtem ko sproščenega in bendu primerno ciničnega naredi samo še bolj brezbrižnega do problemov, s katerimi se Laibachi ukvarjajo in jih dobromislečim za dobro vago še povzročajo.

Traavikov Liberation Day — ker navsezadnje si je on vse skupaj izmislil — ne bo pustil nikogar hladnega. Niti tistih, ki Laibachov že od nekdaj ali po novem niti slišati ne morejo ali ki jim očitajo, da so boring old farts ekspozitura Murgel.


Liberation Day. Scenarij in režija: Morten Traavik, Uģis Olte. Produkcija: Traavik.Info (NOR), VFS Films (LV). Koprodukcija: Mute Records (VB), Norsk Fjernsyn (NOR), Staragara (SLO). Podpora: Nacionālais kino centrs (LV), Valsts kultūrkapitāla fonda (LV), Kulturrådet (NOR). 

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE