Kako se je nova stara Sonja izkopala iz malodušja

20.3.2017 / 06:08 2 komentarja
Kaj naj rečem? Dobro nisem, grozno slabo pa tudi ne. Ponoči se zbujam. Utrujena sem. Brez apetita. In ni mi do družbe.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Brezposelnost je kot vožnja z vlakcem smrti, le da se gor in dol ne vozi telo, ampak duša. In z njo čustva.

V resnici še nisem brezposelna. Odpovedni rok se mi izteče 2. aprila. Ampak počutim se brezposelno, pa čeprav nenehno nekaj počnem.

Morda je tako zato, ker vse doživljam bolj intenzivno. In ta teden mi je ponudil intenzivnost čustev v največji možni razsežnosti.

V ponedeljek sem bila po dolgem času dobre volje. V torek in sredo sem se skoraj utopila v malodušju. V četrtek sem spet začutila življenje v sebi. V petek pa sem zagledala luč na koncu tunela.

Malodušje je grozno. Veliko sem brala o depresiji in o tem, kako se odzivamo, če je nekdo v naši bližini v depresiji. Ponavadi smo brez besed. Ne vemo, kako ravnati. Najraje bi rekli, pa kaj ti je. Nič ti ne fali. Zunaj sije sonce. Imaš družino. Zdrav si (vsaj nam se tako zdi). Imas službo. Zakaj torej tarnaš?

Neotipljiva bolezen

Iz množice člankov, ki se pojavljajo zadnja leta — depresije je namreč vedno več —, vemo, da so te besede morda najslabše, kar lahko naredimo. Veliko bolje je, če samo poslušamo.

Depresija je bolezen kot vsaka druga, le da jo spremljata stigma in nerazumevanje. Tudi zato, ker je neotipljiva. Če si zlomimo nogo, je poškodba vidna. Če zbolimo za telesno boleznijo, se to vidi. Ko trpi duša, pa tega ne zazna nihče.

Enkrat sem že občutila podobno. Dobro se spominjam tistega poletja, ko sem se utapljala v malodušju in razlagala o stiski vsakomur, ki me je hotel poslušati. Na koncu sem šla že sama sebi na živce.

Ne vem, ali je to bila depresija. Vem pa, da sem se vsako jutro komaj spravila iz postelje. In da sem tisto poletje nekako preživela samo zato, ker sem imela pomembno nalogo pred sabo.

Shopping for brotherhood

Ker so se prijatelji sčasoma naveličali mojega tarnanja, sem jih menjavala. Temu bi lahko rekli shopping for brotherhood. Naveličaš se ene skupine in jo zamenjaš za drugo. Samo da jaz nisem iskala druščine, ampak prijatelje, ki bi me prenašali.

Težko je bilo, ker še sama sebe nisem mogla prenašati. Racionalno mi je bilo vse jasno, emocionalno nič.

Ti dnevi zdaj so podobni. Kako si, me sprašujejo. Kaj naj rečem? Dobro nisem. Grozno slabo najbrž tudi ne. Še vedno težko zaspim. Ponoči se zbujam. Utrujena sem. Brez apetita. Predvsem pa mi ni do družbe. Zavrnila sem skoraj vsa povabila na kavo.

In ko sem v družbi, bi govorila o sebi in svoji stiski, a po drugi strani se mi ne zdi prav, da bi z njo obremenjevala druge. Še posebej, ker nimam nič novega povedati, staro pa že vedo. Kaj naj torej rečem?

Small talk in nova stara Sonja

Najhuje je bilo v sredo, ko me je gospa, ki sem jo poskušala navdušiti nad Časorisom in delavnicami medijskega opismenjevanja, ki se jih lotevam, iskreno sočutno vprašala: “Pa boste lahko od tega živeli?”

Vlile so se mi solze. Popolnoma neprofesionalno.

Potem sem šla na kavo s prijateljicami in s te kave skoraj zbežala. Small talk mi ni dišal. Prigode drugih me niso zanimale. Imele so kaj povedati, veliko lepega in dobrega se jim dogaja, a tega preprosto nisem zmogla poslušati. Zato sem šla.

Šele v četrtek sem počasi začutila staro Sonjo v sebi. Točno vem, kaj jo je prebudilo. To, da je spet začela pisati. En tak čisto resen novinarski članek. Z vsakim stavkom (druge, že dodelane verzije) je postajala boljše volje. Pomagalo je tudi, da sem dobila prijazno vabilo kolegic iz otroškega programa RTV Slovenija, naj se jim pridružim pri delavnici o otrocih in njihovem doživljanju medijev.

Danes sem se poslovila od svoje pisalne mize na Delu. V ponedeljek se selim v novo pisarnico, ki so mi jo prijazno posodili na Zvezi prijateljev mladine Slovenije. Vse bolj se bliža nov začetek.​ — [Fotografija: NASA.]

Vesolje vibrira

Predvsem pa je pomagalo, da sem v petek po dolgem času šla na teren. Prvič sem uradno nastopila v vlogi novinarke Časorisa. Hecno je bilo, ko sogovorniki niso prepoznali nove kombinacije imena in medija.

Med tem dogodkom sem opazila, da me je nekdo klical. Nisem se mogla odzvati, toda klicateljica je bila vztrajna. Tretjič sva se le ujeli. Povedala mi je novico, zaradi katere potem spet nisem mogla spati. Tokrat zaradi veselja. Časoris je dobil sredstva na razpisu Ministrstva za kulturo. V torek grem podpisat pogodbo.

To pomeni, da se mi ni treba več sekirat, kako bo aprila, maja in potem naprej čez poletje in tja do konca leta. Imela bom vsaj nekaj denarja. Zvestim sodelavkam Časorisa bom lahko končno izplačala vsaj simboličen honorar.

In ker bom od aprila pisala še tedensko kolumno za revijo Jana, bom imela tudi za prispevke. Kamenčki v mozaiku se zlagajo. Vesolje vibrira. Moja pot je prava.

Danes sem se poslovila od svoje pisalne mize na Delu. V ponedeljek se selim v novo pisarnico, ki so mi jo prijazno posodili na Zvezi prijateljev mladine Slovenije. Vse bolj se bliža nov začetek.


OpombaTekst je avtorica prvotno objavila na Facebooku v soboto, 18. marca 2017. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorice.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE