Agresija v šolah: Kdo bo pomagal malim patološkim narcisom?

4.4.2017 / 06:10 6 komentarjev
Starši? Šola? Ne. Družba? Morda. Če bo nehala proizvajati libidinalne prilagojence in omogočati kapitalizmu preživetje…
NAROČI SE PRIJAVI SE

Besneči otroci, zbegani starši, nemočni učitelji. Pod tem naslovom je bil v Dnevniku v soboto objavljen članek o nasilju v slovenskih šolah. Ni bila prvoaprilska šala. Gre za poročilo, ki s strokovnimi komentarji dr. Hojke Gregorič Kumperščak prvič in jasno spregovori o stanju, ki ga napovedujem že 15 let. O stanju, ki ni nič presenetljivega — kot se javnosti, novinarjem, staršem ter takšnim in drugačnim strokovnjakom morda zdi.

Ne. Gre za posledice vzgoje, ki jo sama imenujem — da se izognem neproduktivim razpravam o poimenovanjih — “otroku prijazna vzgoja”.

Gre za vzgojo brez avtoritete, kazni in dvotirnosti. Brez pogojev, ki otroku omogočajo razrešitev Ojdipa. Da skozi to razrešitev funkcionalno odraste. In da med “fajn” in “prav” izbere prav. Da si ustvari vest oz. moralno instanco.

Ena od nalog vesti odraščajočega otroka je tudi ta, da kroti agresivne izpade. Kot poroča članek, v slovenskih šolah narašča število otrok, ki nimajo sposobnosti kontrole lastne agresije.

Začarani krog

Slovensko razmišljanje o tem problemu se vrti v začaranem krogu. Torej okrog tega, da je otrokom treba pomagati. Ker kličejo na pomoč. Ker “s svojim vedenjem izražajo frustracije, ki jih ne znajo konstruktivno obvladati”.

Pri tem da je šola “tista, ki jim je prva dolžna konstruktivno pomagati, toliko bolj, če prihajajo iz nefunkcionalnih družin”.

In še: “Agresivnih otrok je iz leta v leto več. Med njimi je vedno več tudi prvošolcev, ki se ne zmorejo prilagoditi šolskim normam in zahtevam. Ta pojav ni le slovenski, temveč ga zaznavajo v vsem razvitem svetu”.

Točno. Pojav so najprej zaznali v ZDA. Torej v prvi državi, kjer je tradicionalno zahodno družinsko avtoriteto z dvotirno vzgojo — z očetom kot avtoriteto in prisotnostjo kazni — nadomestila otroku prijazna vzgoja. Pri nas se ta trend s svojimi posledicami uveljavlja z zamikom. Kot se je z zamikom uveljavila otroku prijazna vzgoja.

Otroci v šolah “izbruhnejo tako močno, da jih učitelji ne zmorejo obvladati. Zato pokličejo policijo, včasih tudi reševalce, ki otroka odpeljejo v urgentno ambulanto na pediatriji”.

Na mariborski Kliniki za pediatrijo so povedali, da “septembra skoraj vsak dan obravnavajo kak tak primer” — pri tem pa “ti otroci ne sodijo na psihiatrijo, [ker] velika večina nima indikacij za zdravljenje”.

Mali patološki narcisi

Spet točno. Ne gre za otroke, ki bi bili bolniki. Gre za patološke narcise, ki so zaradi došolske socializacije tako doma kot zunaj doma posamezniki z značilnostmi, ki sta jih opisala že Kohut in Kernberg.

Tisto, o čemer poročajo iz slovenskih šol, je poleg odsotnosti moralnega imperativa tudi nizek tolerančni prag, ki je eden od kliničnih kriterijev patološkega narcisizma oziroma borderline posameznikov.

Da so izpadi pogostejši na začetku šolskega leta in da imajo izpade tudi prvošolci, je prav tako skladno s klasičnimi definicijami. Šola je za otroke namreč okolje, ki jih frustrira. In to iz več razlogov.

Najprej zato, ker šola zahteva funkcionalno odraslost. Torej to, da otrok ne dela tega, kar se mu zdi “fajn”, ampak da dela to, kar je “prav”. Da obvlada veščino, ki je narcistično socializirani ne znajo.

Naslednji razlog za frustracije je zahteva, da otroci obvladajo socialne veščine. Pa jih tudi ne. Odsotnost socialnih veščin je klinični znak tovrstnih motenj.

Nenazadnje pa šola od otrok zahteva tudi moralni imperativ, ki ga takšni otroci nimajo. Ustavi jih samo fizično nasilje.

Pogovor ni rešitev

Skratka, vse se razvija predvidljivo. Zato tudi vemo, kako se bo razvijalo naprej. V Sloveniji očitno nikomur ni jasno — vsaj ne tistim, ki bi jim moralo biti —, kaj je treba v takšnih situacijah storiti.

Pravilen ukrep ni, da se v šolah z otroki pogovarjajo in jih sprašujejo, zakaj to počnejo. Pravilen ukrep bi bil, da otroci izkusijo negativne posledice svojega ravnanja. In to zato, ker nimajo vesti.

Da bi pogovor deloval, bi otroci morali imeti vest. In če bi imeli vest, bi seveda kontrolirali napade besa. Da te kontrole ni, že samo po sebi pomeni, da pogovor in drugi ukrepi — ki pri otrocih z vestjo delujejo —, ne morejo delovati.

Šola prva? Iluzorno!

In tako pridemo do iluzornosti ideje, da mora biti šola prva, ki naj takšnim otrokom pomaga.

Lahko se strinjam, da bi morala biti druga. Prvi bi morali biti starši. Toda šola ne more biti niti druga. Ker učitelji in drugi, ki z otroki delajo, za to niso usposobljeni. Ker praviloma sploh ne vedo, kako deluje libidinalna ekonomija patološkega narcisa in borderline posameznika. Vedo, kako deluje libidinalna ekonomija nekoga, ki ima vest. Zato z otroki ravnajo tako, kot da imajo vest. Kar je temeljni nesporazum.

S tem učitelji otrokom v praksi dokažejo, da ne vedo, za kaj gre. Otroci razumejo, da ne vedo. In izkoriščajo. In manipulirajo. Tudi s svojimi klici na pomoč. Ki niso klici na pomoč. Ampak tisto, kar v lacanovski psihoanalizi imenujemo “zdrs po pobočju Želje”. Ti pa morajo biti v vseh družbah prepovedani. In tudi so.

No, razen v sodobnih potrošniških družbah. Kjer so za ekonomsko delovanje potrošniškega kapitalizma nujni.

The Culture of Narcissism: American Life in an Age of Diminishing Expectations. W. W. Norton, 1979. Slovenski prevod: Kultura narcizma. Ameriško življenje v času zmanjšanih pričakovanj. Mladinska knjiga, 2012.

Kultura narcizma

To pomeni, da problema ni mogoče rešiti na ravni šol. Šolniki, ki mi moje govorjenje zamerijo, ne razumejo, o čem sploh govorim. Niso krivi šolniki. Tudi starši strogo vzeto niso krivi — čeprav funkcionalno so. Kriva je družba, v kateri današnji otroci odraščajo.

Dilema je namreč naslednja:

Ali bomo s socializacijo proizvajali patološke narcise zato, da bo sodobni potrošniški kapitalizem ekonomsko preživel — in pri tem prenašali vse stranske učinke (ti, ki se trenutno pojavljajo v Sloveniji, so šele začetek)?

Ali pa pa bomo spremenili družbo tako, da za svoje funkcioniranje ne bo potrebovala takšnih posameznikov.

Ker kot je zapisal že Lasch v Kulturi narcizma: patološki narcisizem je libidinalno najboljša prilagoditev zahodnim potrošniškim kapitalističnim družbam.

In v tem je dejanski problem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE