Boris Pahor bo preživel tudi ta livarski polizdelek v Tivoliju

8.4.2017 / 06:10 11 komentarjev
Ko se odločimo, da bomo nekoga počastili, nas ne ustavi niti to, da je človek še živ. Niti Kim Jong-un nima spomenika.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V četrtek ob treh popoldan sem nameraval v Tivoli na odkritje spomenika Borisu Pahorju, vendar mi nazadnje ni uspelo. Pa nič zato, saj tudi Jankovića ni bilo tam.

Bigger-than-life skuplturo Mirsada Begića sem potem šel gledat in fotografirat včeraj dopoldne. Zdi se mi sporna iz cele serije razlogov.

  • Prvič, živim ne postavljamo spomenikov.
  • Drugič, v Ljubljani je še dovolj prostora za spomenike razen tiste zelenice zraven Kocbekove klopce.
  • Tretjič, Pahor v Begićevem bronu zgleda kot star zoprnež in/ali klošar.
  • Četrtič, kje ste že videli spomenik z logotipom podjetja, ki se je vštulilo k tridimenzionirancu?
  • In petič, kje ste že videli naročnika, ki bi kiparju diktiral garderobo in rekvizite portretiranca?

Prepričan sem, da Boris Pahor ni mogel spregledati te slovensko simpatične, četudi pompozne trivialnosti, da dobiva bronast spomenik še na tem svetu, a jo je s svojo dobrohotnostjo in nekonfliktnostjo stoično sprejel. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

Ad 1: Šlepanje na Pahorja

Boris Pahor je nedvomno človek, ki si zasluži vse spoštovanje. Za svoj impozantni literarni opus, za svojo domoljubno ter intelektualno držo v zamejstvu in matici, za svojo nesebično šerano modrost, nenazadnje pa tudi za življenje nasploh — pa če bi bil star šele toliko kot tisti drugi Pahor.

A to po mojem ne pomeni, da mu je bilo treba postaviti spomenik in prekršiti običaj, da ga človeku postavimo šele potem, ko ga ni več na svetu.

Pahor je videl v življenju stvari, ki jih mi ljudje ne bi mogli verjeti. Zato po svoje paše zraven, da je pri svojih 103 letih dočakal ne več ne manj kot odkritje spomenika njemu samemu. Niti Kim Jong-un nima spomenika.

Prepričan sem, da stari ni mogel spregledati te slovensko simpatične, četudi pompozne trivialnosti, a jo je s svojo dobrohotnostjo in nekonfliktnostjo stoično sprejel.

Kot sem lahko sklepal iz poročil o četrtkovem dogodku in iz sledov v pomendrani travi okrog brona v petek, sta bili domnevna večnost kipa in resnobnost priložnosti v posrečenem nasprotju z efemernostjo političnega priskledništva, ki se je izgubljalo v času kot nasmeški v spomladanski pripeki.

Če se Slovenci odločijo — no, če se odloči državna reprezentanca —, da bodo nekoga počastili, potem jih ne ustavi niti to, da je človek še živ. Kaj šele, da to potem izpade, kot da se politiki šlepajo na zmagovalce. Pod Poncami, na Zlati lisici — ali pa v Tivoliju.

Jaz bi ga postavil na sredino Trga Republike. Tam bi bil sam — toda med vsemi. Vendar z distanco. Obrnil bi ga proti Maximarketu. Kardelju in revoluciji bi kazal hrbet. Pogled bi odvračal od Ljubljanske banke, seveda, gledal bi levo proti Parlamentu. Zanalašč. To bi bil res subverziven, večen opomin! — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

Ad 2: Zakaj ravno Tivoli?

Zakaj ravno Tivoli? Zakaj ravno sedem, osem metrov od Kocbeka? Ker sta bila prijatelja, sodelavca, somišljenika? Ker tam nihče ne moti nikogar? Mislim, ker kip nikogar ne moti nikogar?

Boemsko razcapan Ahasver bi bolj pasal nekam v mesto. Na asfalt in na beton ali magari na kak fancy tlak. Med ljudi. Na neko bolj izpostavljeno, v vrvežu osamljeno mesto.

Jaz bi ga postavil na sredino Trga Republike. Tam bi bil sam — toda med vsemi. Vendar z distanco. Obrnil bi ga proti Maximarketu. Kardelju in revoluciji bi kazal hrbet. Pogled bi odvračal od Ljubljanske banke, seveda, gledal bi levo proti Parlamentu.

Zanalašč. To bi bil res subverziven, večen opomin!

Logo Mladinske knjige na pisateljevi aktovki je perverzija tiste anekdotične ali mogoče apokrifne perverzije, ko je Kidriču pred Cankarjevim domom neznan disidentski šaljivec pod pazduho nekoč zataknil štruco kruha.

Ad 3: Grandiozna ideja: Velik človek, velik kip

Stari ljudje so lepi, lepa bitja — Begićev Pahor pa ni. Grd je kot livarski polizdelek. Kot da ga je življenje obrabilo, ne pa da je on sam iz njega izvlekel vse dobro in slabo, kar je lahko. Star zoprnež. Upokojenec, ki se mu mudi plačat zamudnino za knjige. Zlovoljen in zaskrbljen, neprijazen in užaljen. S povešenimi kotički ust in s pogledom, ki ni njegov pogled.

Que diable allait-il faire à cette galère gazonneuse?

Cotl z retro aktovko in čepico, vkopan v zemljo z od zadaj navidez glomaznimi ortopedskimi čevlji z kopitastim podplatom. Za hrbtom mu poganjajo korenine, prekle, šibe, ne vem, nekakšne veje? Ki ga kaj? Priklepajo na rodno grudo? Mu preprečujejo, da bi hitel naprej?

Simbolika in estetika Begićevega Pahorja sta popolnoma zgrešeni. Nerealni. Kot da je Pahor pisal fikcijo. Ker kako je že napisal Tom Wolfe? “Mnogi pisatelji so pri pisanju opustili realizem. To je tako, kot če bi inženir rekel: ‘Elektriko uporabljamo že sto let. Zdaj bomo uporabljali nekaj drugega.’”

Umetnik lahko upa, da bo ta kip povedal nekaj tistemu, ki ve, kdo in kaj je Boris Pahor. Bojim se, da bo razočaran.

Če kdo ne ve, za koga in za kaj sploh gre, pa si bo v najboljšem primeru domišljal, da skulptura upodablja penzionista, ki v parku lovi psička, ki mu je ušel z vrvice.

In nenazadnje, Boris Pahor je droben možicelj. Odkod ta grandiozna ideja, da ga vlijejo v nadnaravni velikosti? Se je to spomnil kipar ali direktor Mladinske knjige? So se bali, da bi bil upodobljenec užaljen? Naj jih Pahor sam pelje v Trst pogledat kip Umberta Sabe v očitno podnaravni velikosti!

Umetnik lahko upa, da bo ta kip povedal nekaj tistemu, ki ve, kdo in kaj je Boris Pahor. Bojim se, da bo razočaran. Če kdo ne ve, za koga in za kaj sploh gre, pa si bo v najboljšem primeru domišljal, da skulptura upodablja penzionista, ki v parku lovi psička, ki mu je ušel z vrvice. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

Ad 4, 5: O Borisu, ne Borutu!

Najširšo javnost, ki spremlja Pahorja od daleč, je najbolj pogrelo dejstvo, da je Pahorjeva aktovka brandirana z logotipom Mladinske knjige.

Končno enkrat nekaj škandaloznega v zvezi s Pahorjem, kajneda? Celo na Facebooku so o tem razpravljali! Si lahko predstavljate? O Borisu, ne Borutu!

Dobro, to je res neverjetno in priča o izkrivljenih predstavah o decentnosti kulturne kooperacije. Logo MK na pisateljevi aktovki — ki je resnici na ljubo večino knjig izdal pri njih (pa kaj?) — je perverzija tiste anekdotične ali mogoče apokrifne perverzije, ko je Kidriču pred Cankarjevim domom neznan disidentski šaljivec pod pazduho nekoč zataknil štruco kruha.

Bizarna podrobnost je tudi faksimiliran podpis Ivana Cankarja na drugi strani aktovke. Po svoje še manj razumljiva kot tisti logotip.

Da so si na Mladinski dovolili kiparju sugerirati, naj Pahorja opremi s čepico in aktovko, je pa še posebej smešno. Pa tudi moteče: ker zdaj ne vem, koga naj bolj krivim za ponesrečeni kip.

Borisu Pahorju na vsak način želim, da bi preživel ta spomenik.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE