Konkurenca ni zdrava, konkurenca je bolana.

10.4.2017 / 06:08 1 komentar
Life sucks. V SLO še posebej. Zato ne jemljite ljudem poguma. Ker nihče niti sam ni več prepričan, ali ga sploh še ima.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ustanoviti (ali ustanavljati) novo stranko in nov medij je zelo podobno. Zadevi imata v bistvu več skupnega, kot bi si v obeh primerih praviloma preveč optimističen človek mislil na prvi pogled in na pamet.

Kadar sem dobre volje, poskušam biti prizanesljiv in pozitivno naravnan. Zato načeloma pozdravljam namero Blaža Vodopivca, Mirka Štularja in Tomaža Štiha, da ustanovijo Liberalno stranko.

In da ne bo pomote: če sem zelo dobre volje, načeloma pozdravljam celo ustanovitev stranke Gibanje za otroke in družine Aleša Primca.

Ne pozdravljam samo ustanavljanja in ustanovitve tistih strank, ki bi jih sam volil. Že dolgo sem namreč navajen, da na volitvah nimam pametne, personalizirane izbire in da glasujem — če glasujem — za najmanj slabo izmed slabih možnosti.

Skepsa ni odvisna od razpoloženja

Seveda pa moja skepsa ni odvisna od razpoloženja. Razmere, v katerih se nam skepsa vsiljuje sama, so žal dejstvo.

Ne samo mediji, tudi slovenska politika je vedno bolj brezperspektivna.

Negotovost pred naslednjimi volitvami še nikoli ni bila tako zaskrbljujoča. Spomin na nenadno ustanovitev in šokantno prepričljivo zmago SMC leta 2014 je po treh letih te vlade še tem bolj državljansko depresiven.

Enako je tudi opazovati SDS, ki se je potuhnila na lovorikah in v upanju, da bo NSi potonila še bolj kot oni in da jim niti GOD ali kaj šele Prstan ne bosta odžrla veliko glasov.

In guess what? Po mojem jim jih res ne bosta.

Resignacija je realizem

Kadar slišim, da se je nekdo lotil tega zahtevnega, a vedno zanimivega in po definiciji dobrodošlega, truda vrednega podviga, najprej pomislim na naivnost ali celo na prepotentnost.

Jasno je, da se ljudje lotijo ustanavljanja stranke ali medijev iz nezadovoljstva z obstoječim stanjem in v prepričanju, da sami znajo bolje.

To je do neke mere logično in po svoje tudi simpatično. Nezadovoljstvo in ambicioznost in želja, da bi nekaj spremenili, so gonilo razvoja in napredka. Zadovoljen ali s statusom quo sprijaznjen človek ne bo nikoli ničesar spremenil.

Lahko pa na vse skupaj gledamo tudi drugače. Resigniran človek je morda v resnici realist.

V časih, v kakršnih živimo — in še posebej v družbi, kakršna je naša —, nam kot Damoklejev meč vedno visi nad glavo možnost pritrdilnega odgovora na vprašanje: “Kaj pa, če se res ne dá nič spremeniti?”

Konkurenca med strankami in konkurenca med mediji je bolana. Nepravična je. Krivična. Arbitrarna. Poljubna. Prepuščena naključju. Iznajdljivosti in sreči. V nezanesljivi korelaciji s kvaliteto, etiko, profesionalnostjo, znanjem, veščinami itd.​ — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

Nedokazano in nedokazljivo

In že smo pri naslednji nevšečnosti.

Živimo v utvari — ali se vsaj zanašamo na to nepreverjeno, nikoli potrjeno dejstvo —, da več strank in več medijev pomeni več političnega in medijskega pluralizma. Več izbire.

Čeprav nam v Sloveniji tega ne samo še ni uspelo dokazati, temveč nam primeri iz realnosti dopovedujejo ravno nasprotno, smo še vedno pripravljeni verjeti, da je prava, pristna konkurenca na področju strank in medijev možna in za nameček celo zdrava.

Zdrava za eno in za drugo panogo, da tako rečem, kaj šele za državljane kot politične in medijske potrošnike in uporabnike.

Pa po mojem ni. Konkurenca je seveda možna, ker načeloma živimo v svobodni državi in se lahko vsakdo spomni in poskusi nekaj novega — zdrava pa nikakor ni.

Nasprotno. Konkurenca med strankami in konkurenca med mediji je bolana. Nepravična je. Krivična. Arbitrarna. Poljubna. Prepuščena naključju. Iznajdljivosti in sreči. V nezanesljivi korelaciji s kvaliteto, etiko, profesionalnostjo, znanjem, veščinami itd.

Vprašanja, vprašanja, vprašanja…

Mogoče pa smo vsi skupaj preveč neučakani? Mogoče to delamo samo zato, ker bi radi slovenskemu urbiju in orbiju dopovedali to, kar nam ni uspelo že prej, med dolgimi pohodi skozi institucije?

Mogoče je problem nas večnih nezadovoljnežev v tem, da smo se pri tovorjenju prtljage, ki jo vlečemo za sabo, utrudili in doživeli toliko razočaranj, da smo zdaj pripravljeni poskusiti samo še na radikalen, alternativen način, samostojno?

Mogoče je problem v tem, da nas je mainstream izkoristil, prežvečil in izpljunil in da se oklepamo rešilne bilke samodokazovanja v bistvu samo še iz užaljenosti ali pretencioznosti?

Svet je krivičen. Life sucks. V Sloveniji pa še posebej. Zato se ne spodobi nikomur jemati poguma. Ker ni nihče več niti sam prepričan, ali ga sploh še ima.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 2. aprila 2017, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE