Vidmarja že 25 let ni več, jaz pa še vedno nisem napisal njegove biografije

12.4.2017 / 06:08 3 komentarji
To ne bi bila samo knjiga o Josipu Vidmarju, temveč o SLO v 20. stoletju. Težka, obenem evforična in depresivna knjiga.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Včeraj, 11. aprila, je minilo 25 let, odkar je umrl Josip Vidmar. Na to me je spomnil zapis v eni od rubrik, ki jih sicer nikdar ne berem: Zgodilo se je na današnji dan.

Z Vidmarjem so opravili v enem stavku: “Leta 1992 je umrl slovenski kritik, prevajalec, esejist in politik ter eden od ustanoviteljev OF Josip Vidmar.”

Sic transit gloria mundi.

Smrt Josipa Vidmarja mi je ostala v spominu po tem, da sem ob tem napisal svoj prvi tekst — in prvega od kakšnih 200 uvodnikov — za Naše razglede. Nekrolog z naslovom Fascinantnost legendarnega granita je izšel 17. aprila 1992.

Čeprav je bil naslov za današnje pojme neroden, nepoveden in patetičen — za tiste čase (in NR) pa vendarle vpadljiv —, je bil Vidmar dejansko že od nekdaj moj intelektualni guilty pleasure.

Skratka, fascinacija. Pa tudi travma.

Zakaj?

Kdo, če ne jaz?

Po Vidmarjevi smrti sem začel razmišljati, da bi bilo treba napisati njegovo biografijo. Da bi jo jaz moral napisati. Ker je nihče drug ne bo. In tudi če jo bi, je ne bi znal tako dobro.

Morda je ta ošabnost kriva, da še po četrt stoletja nisem napisal Vidmarjeve biografije. Kot nisem uresničil še marsičesa drugega. Ker sem vedno mislil — in še danes mislim —, da se človek sme lotiti samo tistega, za kar je z zanesljivostjo prepričan, da bo naredil odlično. In če nisem ziher, se tega ne lotim.

Pa bi se moral. Na napakah se učimo.

Sploh pa bi lahko knjigo popravljal vsaj toliko časa, kot bi jo pisal.

V svojih dopolnjenih 96 letih je ne samo doživel vse, kar se je sodobnikom lahko družbenega pripetilo. Bil je tudi povsod zraven kot eden od tistih v središču kulturne, literarne, socialne in tudi politične pozornosti.

Malo. Skoraj nič.

Kaj sem sam naredil za to, da bi napisal Vidmarjevo biografijo?

Malo. Skoraj nič.

Pred kakšnimi desetimi, dvanajstimi leti sem to idejo za lastno spodbudo prvič nekomu omenil kot uresničljivo ali vsaj kot željo, če že ne trdno namero. Konkretno Neli Malečkar.

Nelo sem po upokojitvi Vasje Predana leta 1992 povabil na Razglede za kulturno urednico, ko sem ji to povedal, pa je že bila urednica na Mladinski knjigi (kjer je še danes).

Seveda je bila za stvar. Najbrž ne bi imel nič proti tudi takratni direktor Milan Matos. Kdo je bil takrat glavni urednik, se ne spomnim.

Pri tem je tudi ostalo. Vsaihk nekaj let greva z Nelo na kavo in nikoli me ne pozabi namuznjeno vprašati: “Kako pa kaj Vidmar?”

Pred malo manj kot desetimi leti sem idejo omenil tudi Vidmarjevi hčerki Živi Vidmar. Enkrat sem šel k njej na obisk in sva se dolgo pogovarjala na to temo. Povedala mi je, da pripravlja — zbira in ureja — avtobiografske tekste in odlomke iz očetovega publicističnega opusa. Knjigo je potem pod naslovom Moj obraz pred šestimi leti izdala pri založbi Modrijan.

Sicer mi je obljubila vso podporo in pomoč, če se res tega lotim.

Nekaj Vidmarjevih knjig sem seveda že imel od prej, potem pa sem nekega dne šel v Trubarjev antikvariat in naročil vse, kar pride k njim njegovega. Čez nekaj mesecev so me poklical, da imajo nekaj.

Tako so zdaj v kartonski škatli v dislocirani kleti vse skupaj zdaj naslednje (če se prav spomnim): Esej o lepoti, Obrazi, Misli, Slovenske razprave, Pisma Karmeli Kosovel, Kulturni problem slovenstva (originalna izdaja iz leta 1933), Literarni eseji in Slovensko pismo.

Kar seveda še zdaleč ni vse.

Problem rešen, Vidmar odrešen

To, zaradi česar me mika napisati njegovo biografijo, je na nek način tudi to, kar me od podviga tudi odvrača: težavnost, zahtevnost, globina in detajli kot izziv in obenem demotivator iz strahospoštovanja.

Josip Vidmar je utelešenje slovenskega 20. stoletja.

V svojih dopolnjenih 96 letih je ne samo doživel vse, kar se je sodobnikom lahko družbenega pripetilo. Bil je tudi povsod zraven kot eden od tistih v središču kulturne, literarne, socialne in tudi politične pozornosti.

Rodi se pol leta po velikem potresu. Med 1. svetovno vojno v Galiciji in ruskem ujetništvu. Praga, Pariz, Zagreb. Diplomira šele pri 37 letih. Ob premieri sesuje Župančičevo Veroniko Deseniško. Ustanovi revijo Trije labodi s Podbevškom, pozneje Kritiko, pozneje še Sodobnost. Platonično se zaljubi v sestro Srečka Kosovela. Polemizira s katoliškimi intelektualci in z liberalnimi jugoslovenarji. Prevaja. Dramaturg v Drami. Soustanovitelj OF. Gre v partizane. Na 2. zasedanju AVNOJ-a v Jajcu predlaga Tita za maršala. Po vojni predsednik prezidija Ljudske skupščine LR Slovenije, član prezidija in predsednik Sveta narodov Ljudske skupščine FLR Jugoslavije, član Sveta federacije, član predsedstva SRS, član predsedstva republiške in zvezne SZDL, član in predsednik SAZU. S Krležo sesuje socrealizem kot uradno doktrino. Sesuje Kocbekov Strah in pogum, pozneje tudi polemizira z njim v zvezi s povojnimi poboji. V 60. se najraje spravlja na moderniste. Obvelja za človeka z neizprosnimi stališči stare šole, ki jih je povozil čas. Ena zadnjih velikih slovenskih avtoritet. Zagotovo pa zadnja kulturniška. Umre manj kot leto dni po osamosvojitvi Slovenije ali skoraj 60 let po tem, ko je nevede zakoličil idejo slovenske identitete, ki jo njegovi nehvaležni dediči še danes nevede sprejemajo. Problem rešen, Vidmar odrešen. Kot bi se sam zavedal, da v tem narobe svetu, ki ga je gledal prihajati — in roko na srce, tudi soustvarjal —, nič več ne bo tako, kot je bilo, in da v njem nima več kaj iskati.

Evforično in depresivno

Biografija Josipa Vidmarja bi morala biti orjaška nacionalna freska, ki bi na primeru ene same prominentne in zgovorne, četudi ne najbolj tipične figure prikazovala slovenske vzpone in padce, sreče in nesreče, zmage in poraze, pomote in genialnosti, sovraštva in prijateljstva, ambicije in abdikacije, hvalo in samohvalo, socialo in prestiž, razslojevanje in grupiranje, štange in polena, domačijstvo in kozmopolitstvo, politikantstvo in politiziranje, heroizme in zločine — in vse to na ozadju časovnega traku od zadnjih desetletij Avstro-Ogrske pa do še zadnjih dni Jugoslavije.

Strah me je pisanja te biografije, ker bi se za to moral za nekaj let zakopati med knjige in v arhive. Strah me je, ker si sredi pisanja najbrž ne bi več ne mogel ne hotel in ne smel premisliti.

Ker to ne bi bila samo knjiga o Josipu Vidmarju, temveč o Slovencih in Sloveniji v 20. stoletju nasploh. Verjetno strašno komplicirana, obenem evforična in depresivna knjiga. Lahko bo jo napisal še tako genialno, pa je kljub temu ne bi bilo prijetno brati. Ker bi v biografiji zaslutili Kalibanovo jezo, ko se pogleda v realistično zrcalo in vidi svoj pravi obraz, in jezo ob pogledu v romantičnega, ko ga ne vidi.

Zato bi in ne bi.

Mogoče sem pa samo len.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE