Cerar naj že enkrat razreši Ojdipov kompleks do mame Merkel

13.4.2017 / 06:10 4 komentarji
Vlada hoče zaznati želje, kaprice EU in jih uresničiti. Da bi se izognila kazni. In morda dobila nagrado. Pa je ne bo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Če kdo še dvomi, v katero skupino držav EU sodi Slovenija, bi mu moralo biti po kolonah na mejnih prehodih zadnji vikend jasno.

Slovenija ne sodi v skupino privilegiranih držav, kamor slovenski politiki mislijo, da sodi, ali si želijo, da bi sodila.

Sodi tja, kamor jo je uvrstila moja analiza v Zablodah postsocializma: med periferne, marginalne in marginalizirane države v neoneokolonialnem položaju. Med države, s katerimi tisti v središču evropske moči temu primerno tudi ravnajo. 

Kdaj bodo slovenski politiki na čelu s Cerarjem in Pahorjem to končno dojeli?

Kdaj bodo dojeli, da ugajanje Velikemu Drugemu, ki se velikokrat zdi kot neokusno klečeplazenje in hlapčevstvo, ni prava strategija?

Če so kolone na mejah karkoli dokazale, so dokazale to, da klečeplazenje in hlapčevstvo Velikemu Drugemu v EU ni dalo rezultatov. Da bo za doseganje kakršnihkoli rezultatov treba očitno ubrati drugačne tehnike. In strategije.

Utopitev v Željo Velikega Drugega

Najprej nekaj o slovenskem klečeplazenju pred centri moči.

Pri tem gre v resnici za vedênje, znano kot “utopitev v Željo Velikega Drugega”.

Gre za to, da podrejeni do nadrejenega prakticira vedenje, s katerim hoče ugoditi temu, kar Veliki Drugi želi (če je ta povedal, kaj od njega hoče), ali temu, za kar podrejeni misli, da Veliki Drugi želi (če ni povedal, kaj hoče).

Za takšno vedenje je značilno, da je avtonomnost podrejenega enaka nič (0), kot je enaka nič (0) tudi zmožnost kritične presoje Želje Velikega Drugega.

Podrejeni nima neodvisne moralnosti, niti ni zmožen presoditi, ali je tisto, kar nadrejeni od njega hoče, sploh prav. V tem diskurzu je prav vse, kar zahteva Veliki Drugi. Treba je ugoditi vsemu, kar Veliki Drugi želi. Preprosto zato, ker je to edini način za izogibanju jezi Velikega Drugega in možni kazni, ki lahko iz nje sledi.

In točno tako se do EU vedejo slovenski politiki: poskušajo ji v vsem ustreči, zaznati vse njene dejanske in predpostavljene Želje, a tudi muhe in kaprice. In jih uresničiti. V upanju, da se bomo izognili njeni jezi. In tako morda dobili nagrado, ki jo želijo. Morda.

Nagrada ni zagotovljena

Toda v tem je tudi zanka: utopitev v Željo Velikega Drugega nagrade ne garantira, temveč samo povečuje njeno verjetnost.

Podrejeni v tem diskurzu nima pravice karkoli zahtevati od Velikega Drugega. Ta namreč ni podrejen Zakonu. Ampak je zunaj Zakona. In Pravil. Zato lahko dela, kar hoče. Ali natančneje: podrejeni mu dovoli, da dela, kar hoče.

Pri razumevanju Velikega Drugega kot Drugega zunaj Zakona gre namreč za napako v presoji podrejenega. Veliki Drugi v resnici ni zunaj Zakona. V resnici mu je podrejen. Le da podrejeni tega ne vidi. Ne dojema.

Zato ne zahteva podreditve Velikega Drugega Zakonu. Je ne more. Kar pa je točno to, kar bi podrejeni moral narediti. Namreč zahtevati, da Veliki Drugi sledi Zakonu. Da se mu podredi. Da mora Zakon veljati tudi zanj.

Diskurz utopitve v Željo Velikega Drugega je diskurz predojdipovskega otroka. In to je tisto, česar slovenski politiki niso zmožni narediti. Niti ko gre za EU niti ko gre za Merklovo. EU in Mati Merkel se jim prikazujeta kot Veliki Drugi zunaj Zakona. — [Na fotografiji Sigmund Freud, 1856–1939, Wikipedia.]

Zakon velja tudi za mater

Kar pomeni, da prava strategija ni mogoča, dokler podrejeni ne razume, kakšna je dejanska pozicija Velikega Drugega. Ker dejanske pozicije ne loči od navidezne.

Majhen otrok, za katerega je utopitev v Željo Velikega Drugega prvi socialni odnos, v katerem se znajde, tega seveda ne more razumeti. Zanj je Mati ne samo kapriciozni, ampak tudi vsemogočni Veliki Drugi zunaj Zakona, ki si ga ni mogoče podrediti.

Diskurz utopitve v Željo Velikega Drugega je diskurz predojdipovskega otroka. Ki mu Ojdip, če je razrešen, omogoči izstop iz popolne prostitucije, v katero je v tem diskurzu podrejeni prisiljen.

V tem je razodtujevalni učinek očetovske avtoritete: ta namreč otroka izvzame iz popolne utopljenosti v Željo matere kot prvega Velikega Drugega. Ko otrok spozna, da je tudi mati podrejena Zakonu, jo lahko tudi sam temu Zakonu podredi. Tako, da zahteva, da Zakon velja tudi zanjo.

Razumljivo za otroke, nerazumljivo za vlado

In to je tista gesta, ki je slovenski politiki niso zmožni narediti. Niti ko gre za EU niti ko gre za Merklovo. EU in Mati Merkel se jim prikazujeta kot Veliki Drugi zunaj Zakona. Do katerega se je mogoče vesti le tako, da se utopiš v njeno Željo, narediš, kar želi ali misliš, da želi. In upaš na nagrado.  

Ta strategija je pri otrocih razumljiva. Kot strategija politikov, ki vodijo državo, pa je nedopustna.

Politiki, ki vodijo državo, bi namreč morali biti funkcionalno odrasli. Morali bi razumeti, da Drugi v socialnih odnosih niso vsemogočni, kapriciozni Veliki Drugi. Ampak drugi, prav tako podrejeni Zakonu. In ker so samo to, bi morali od njih zahtevati ustrezno vedenje. Vedenje, ki upošteva njihovo podrejenost Zakonu.

To bi bila edina pravilna strategija slovenskih politikov ob nesmiselnih zahtevah, ki jih na Slovenijo naslavljajo evropski Veliki Drugi. Ne samo v zvezi s kolonami na meji.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE