Eesti Kultuurkapital ni slovenski kulturni kapital. Je pa lahko zgled.

17.4.2017 / 06:10 1 komentar
Nekoč se je Estonija zgledovala po Sloveniji. Kaj pa danes? Kaj se lahko sami naučimo iz estonskega kulturnega modela?
NAROČI SE PRIJAVI SE

“Slovenija je v Estoniji kar nekaj časa veljala za zvezdo Evrope. Bila zgodba o uspehu. Včasih nam rečejo Slovenija Baltika,” je uvodoma povedal Ragnar Siil.

Ob njegovem nastopu je težko reči, ali je bil samo prijazen ali pa ironičen. Spreten govorec je vsekakor. Kar ne preseneča, če vemo, da je bil estonski prvak v debatiranju in trener nacionalnega moštva.

Mladi Estonec, ki zna dolgo in zanimivo govoriti, je svetovalec za kulturno politiko. Dela v tallinskem Creativity Labu. Od 2005 do 2013 je bil na estonskem Ministrstvu za kulturo. Bil je marsikaj, med drugim državni podsekretar za vizualno umetnost in vodja oddelka za razvoj.

V tem času je Estonija spremenila kulturno politiko. Popularno temu rečemo nov kulturni model. Sam pa poudarja, da je definicija ohlapna in da ne pove veliko.

V Slovenijo je prišel na povabilo zavoda Motovila, centra za spodbujanje sodelovanja v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih.

Vitka Estonija

Motovila dela dobro in veliko, njihovi izobraževalni dogodki so navdihujoči. So svetla plat kulturne politike v Sloveniji. Sami je ne kreirajo, temveč “samo” pomagajo in obveščajo pri evropskih razpisih in programih. Njihova delovna vnema je nalezljiva. Z njihovih dogodkov odhajam vedno dobro volje in z boljšim poznavanjem delovanja umetniškega in kulturnopolitičnega sveta. Kapo dol, ženske.

V izbranem krogu umetnikov, producentov, direktoric in predstavnikov Ministrstva za kulturo je torej Ragnar Siil govoril o prenovi kulturne politike.

Poleg znanih dejstev, da ima Estonija vitko vlado in vitek arzenal vladnih in javnih uslužbencev, je potrebno poudariti, da imajo tudi e-volitve in da je njihova birokracija nasploh zelo zelo “e”. Obrazec vam takoj pove, kaj ste pozabili, kaj še manjka. Celomesečno čakanje na odgovor Ministrstva po oddaji razpisa je stvar davne preteklosti.

Da je letošnji proračun ministrstva za kulturo (skrbijo za umetnost, dediščino, šport in medije) 217 milijonov izveste v enem kliku. Vse je na spletni strani njihovega Ministrstva za kulturo, vsi zakoni so prevedeni v angleščino.

Športu namenijo približno 15 milijonov evrov.

Hmm, koliko klikov je potrebnih, da najdete informacijo o našem kulturnem proračunu? Veliko. In vsi so novičarski.

Slovenski proračun za kulturo znaša približno 155 milijonov evrov. Estoncev je milijon 300 tisoč, nas 2 milijona. Obe državi sta primerljivo majhni. Prav tako glavni mesti. Slovenska in estonska politična preteklost sta si malo podobni, vendar so razlike v detajlih velike.

Nori na kulturo

Na začetku je Ragnar Siil povedal, da so Estonci nori na kulturo. Muzeji na leto privabijo 3,8 milijona obiskovalcev, gledališče 1,2 milijona. Od prodaje vstopnic za muzeje (po različnih cenah, od 25€ pa do družinskih, skupinskih in drugih popustov) zaslužijo tudi za polovico muzejskih proračunov.

Z novim modelom so vse inštitucije — državne, ne vladne — šle skozi podoben postopek. Nastopili so pred odločevalci in zagovarjali program. Zgodilo se je že tudi, da eno od nacionalnih gledališč ni delalo dobro in so pristali samo na enoletnem financiranju. Šele ko so začeli delati bolje, so prešli na ustaljeni način financiranja.

Stroški za vodenje hiš (režija) so stvar lastnika. Gre za druga sredstva, ki niso vključena v program.

Večina estonskih kulturnih ustanov so privatne fundacije. Ne vse. To je bila bistvena sprememba kulturne politike. Ragnar Siil je večkrat poudaril, da je copy-pastanje zakonov in načina dela lahko izvedljivo, ni pa primerno za vsako državo.

Tudi v Estoniji niso bili vsi veseli sprememb in se z njimi še vedno ne strinjajo.

Člani EKULKA so predstavniki regij. Član je tudi minister za kulturo [Indrek Saar, na fotografiji]. Vsak član je imenovan za dve leti, kandidira pa lahko samo dvakrat. Za izvolitev rabijo priporočila ljudi z umetniške scene. Lahko se prijavijo tudi velika gledališča in muzeji, vendar ne za redni program, temveč za posebne, manjše projekte.

Funkcionalne in fleksibilne fundacije

Toda cilj vlade — ja, šlo je za vladni dokument prenove kulturnega modela, ne zakon, predlog ali strategijo Ministrstva za kulturo — ni bilo to, da bi osrečili državljane, temveč da naredijo funkcionalen, praktičen in fleksibilen sistem.

Fundacije recimo lažje pridejo kreditov. Fundacijo lahko ustanovi država, mesto, iniciativa. Ministrstvo imenuje v svet fundacije po enega člana, drugi je iz finančnega sektorja oz. poznavalec ekonomije in/ali prava, trije člani pa so iz umetniške scene. 

Tisti, ki fundacijo vodi v soglasju s člani sveta, razporeja finančna sredstva. Če torej presodi, da potrebujejo več denarja za plače, tehnično opremo ali karkoli že — se ni treba več dogovarjati, pogajati in prosjačiti ministra, temveč to uredi s člani sveta. Kar je hitreje. Sredstva lahko prilagaja glede na potrebe fundacije. In seveda je za to in celotne delovanje fundacije polno odgovoren.

Eesti Kultuurkapital

Estonija ima še eno posebnost. Eesti Kultuurkapital, Estonski kulturni sklad.

Ustanovljen je bil leta 1925 s posebnim zakonom. Denar dobivajo iz davkov na igre za srečo, loterije, alkohola in tobaka. Denarja je pač toliko, kolikor se ga nabere iz davkov, politika na to nima vpliva. Štirikrat letno imajo razpise za eksperimentalne in manjše projekte, ki so povezani s tehnološkimi novostmi. Vse na področju kulture in umetnosti, tudi za kreativne centre. Letos razpolagajo z 29,5 milijona evrov.

Člani Sklada so predstavniki regij. Član je tudi minister za kulturo. Vsak je imenovan za dve leti, kandidira pa lahko samo dvakrat. Za izvolitev rabijo priporočila ljudi z umetniške scene. Lahko se prijavijo tudi velika gledališča in muzeji, vendar ne za redni program, temveč za posebne, manjše projekte.

Sklad porabi za administracijo do 4% proračuna. Pristojnosti Sklada so jasne. Dvojno financiranje prijaviteljev projektov ni možno. V času krize so poskušali nekaj rednega financiranja preložiti z Ministrstva na Sklad, toda to se ni zgodilo. Jasno je, kaj kdo dela ter kako in kaj lahko financira.

Ragnar Siil je povedal še marsikaj. Med drugim tudi to, da je spremembe kulturne politike treba pripravljati na odprt način, v širokem krogu zainteresiranih. Kar je sicer zamudno.

Vlada vsako leto sprejme kratek operacijski načrt — kot terja zakon o prenovi —, v katerem zgodovina in nakladanje nimata kaj iskati.

Pa še to: Siil ne priporoča sprememb samo zato, da bi kaj privarčevali.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE