Občutek svobode prinaša olajšanje. Strah je konstanta, povezana s prihodki.

18.4.2017 / 06:08 1 komentar
Sem del plemena svobodnjakov. Enkrat za 20 ur dela na dan, drugič pa ne vedo, kako se bodo prebili. In vendar se nekako.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Končno spet spim. To so opazili tudi prijatelji in znanci. Tudi jem malo več. To sva opazila predvsem jaz in moj pas. Jamram pa tudi še malo. Občasno. To je opazil MC in nekaj ljudi v moji bližini.

Ampak zakaj ne bi? Jamranje je slovenski nacionalni šport. In kdo bi lahko bil bolj upravičen do jamranja kot nekdo, ki je po 25 letih čez noč letih izgubil službo? In ki mu je največjo spremembo v poklicnem življenju doslej predstavljala selitev od ene pisalne mize do druge?

Tako da ja. Bom še kdaj pojamrala. Ampak ne danes. Že nekaj dni me namreč navdajajo drugačni občutki. Panika in občutek svobode. Olajšanje in mir. In strah.

Ki seveda ni isto kot panika.

Panika

Panika je povezana z novimi nalogami in novim življenjskim ritmom. Nenehno se sprašujem, ali mi bo uspelo. Bom lahko pravočasno oddala prispevke, za katere sem se dogovorila? Bom zmogla pripraviti delavnice, se prijaviti na razpise in oddati vse ponudbe?

Delam cele dneve in večere. Bila sem prav posebej zadovoljna, ko sem si v minulem tednu končno spet enkrat vzela nekaj minut za cartanje s ta malimi. Zadnja dva meseca in pol sem bila bolj slaba mama.

Na srečo se jim v šoli to ni poznalo. Tolažim se s tem, da se naši starši niso toliko ukvarjali z nami. In da kljub zatrjevanju, da je danes v šolah vse drugače, opažam in berem, da helikoptersko starševstvo v kombinaciji s curling starševstvom (ko starši glancajo progo in tako odstranjujejo ovire na poti) milenijcem povzročata težave.

Pleme svobodnjakov

Občutek svobode je zgodba zase. Občutim ga zelo močno, vendar se mu ne upam prepustiti. In le kako bi se mu, če pa ne vem, kako bo z mojimi prihodki. Za april že, za maj pa ne več. Za človeka, ki je osemnajst let prejemal plačo 15. v mesecu (5. pa honorar), je ta negotovost grozljiva.

V tolažbo mi je bil intervju z Ivano Djilas v Jani. Končno sem občutila, da nisem sama in edina. Da sem del plemena. Plemena, ki ga prej nisem poznala, ki pa vendarle obstaja. Plemena svobodnjakov, ki imajo enkrat dela za 20 ur na dan, drugič pa ne vedo, kako se bodo prebili čez mesec. In vendar se nekako prebijejo.

Pomagala je tudi knjiga Kako uspešno iskati zaposlitev. Sicer je namenjena iskalcem zaposlitve, vendar lahko med vrsticami tudi svobodnjaki, ki prodajajo sebe in svojo storitev, najdejo veliko koristnih informacij, kako naj to počnejo čim bolj uspešno. Pot je ista — prodaja —, samo cilj je drugi. Ne zaposlitev, ampak sodelovanje, spoznorstvo, donacije.

Na koncu je še posebno poglavje, kako se soočiti z brezposelnostjo, kar je v takih trenutkih še posebej dobrodošlo.

Tolažim se s tem, da se naši starši niso toliko ukvarjali z nami. In da kljub zatrjevanju, da je danes v šolah vse drugače, opažam in berem, da helikoptersko starševstvo v kombinaciji s curling starševstvom (ko starši glancajo progo in tako odstranjujejo ovire na poti) milenijcem povzročata težave.​

“Lastna hvala se pod mizo vala”?

Zdaj rabim samo še knjigo, ki mi bo na enak način pomagala prodajati sebe in Časoris.

Prav ta del mi je v vseh tej zgodbi o moji novi poti najbolj grozljiv. Vedno sem nekako verjela, da bodo ljudje opazili, da dobro delam, in da se mi torej ne bo treba tržiti. Enkrat mi je nekdo že rekel, da sem sicer dobra novinarka, ampak da imam bad marketing.

Pred kratkim pa sem izvedela še to, da sem slaba pogajalka. To se mi je zdelo že prej, zdaj pa sem dobila še potrditev. Za povrh vsega živim v družbi, ki ji je blizu pregovor: “Lastna hvala se pod mizo vala”.

Kako naj torej samozavestno pristopim k ljudem, ki si v danem trenutku od vsega želijo najmanj ravno to, da bi jim prodajala Časoris?

Če kdo ve za kako knjigo, ki bi mi pomagala, naj mi prosim sporoči.

Občutek svobode

Občutek svobode pa je vendarle čudovit. Ves čas počnem stvari, ki so mi v veselje. Tudi če so naporne. Ker so nove.

Občutek je čudovit, ker se srečujem samo s pozitivnimi ljudmi in idejami. Ker mi nihče ne teži in ker mi ni treba pisati o rutinskih stvareh, ki me ne zanimajo in ki sem jih prej počela samo zato, da sem naštepala dovolj vrstic. 

Občutek svobode prinaša olajšanje. Strah pa je konstanta, povezana s prihodki.

Za začetek sem si postavila nizke cilje. Saj vendar učim druge, da je treba tudi pri pisanju prve verzije članka letvico nastaviti nizko in jo šele pozneje dvigovati. Da ne izgubimo volje in zagona.

Če se nisem uštela, sem prvi cilj za april dosegla. Ko se bo to večkrat ponovilo, bom letvico nastavila višje.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE