Ali konkurenčne cene solate ali socialna varnost. Odločite se!

19.4.2017 / 06:10 6 komentarjev
Zgodbice, da podjetja realizirajo socialne cilje, če najprej realizirajo ekonomske, torej profit, so pač samo zgodbice.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Mercator je slovenska usoda. Nikakor se ga namreč ne moremo znebiti. Tudi zdaj, ko ni več v slovenski lasti.

Za primer, ko bi šlo z Mercatorjem nekaj narobe, slovenska vlada pripravlja izredne ukrepe. Da bi zavarovala njegove socialne funkcije. Saj je Mercator ključni slovenski zaposlovalec. Ki ga država — to je zdaj končno dojela — očitno ne more kar prepustiti trgu. Zato namerava ukrepati, če bi bila njegova funkcija ključnega slovenskega zaposlovalca ogrožena.

Kako ni znano. Ampak ukrepala bo. 

Kar je treba brati kot simptom. Simptom pa je mesto resnice. Mercator je slovensko mesto resnice. Natančneje, več resnic. A nas bo na tem mestu zanimala predvsem ena. In to tista, da v Sloveniji še vedno ne vladi ne ostalim ni jasno, kako deluje sodobni kapitalizem.

Ne samo, da ni jasno, kaj pomeni (in česa ne pomeni) dejstvo, da je vlada pripravljena reševati podjetje v tuji lasti. Pri čemer ni bila pripravljena reševati podjetij, ki so bila in so še v njeni lasti.

Solata

Ampak še vedno ni jasno, da ne morete istočasno imeti konkurenčnih cen solate in varnih delovnih mest. Da gre za dve različni stvari. Ki se izključujeta. Da se je treba odločiti za eno ali za drugo. In da eno od njiju pač izgubite, ko se odločite.

Tega v Sloveniji nihče ne razume. Ideja politične elite, da imamo obenem najbolj poceni solato in varna delovna mesta, dokazuje, da sprejemamo agitprop zgodbice o zahodnem kapitalizmu kot resnico.

Ena od teh zgodbic pravi, da so konkurenčne cene solate pogoj za stabilna in varna delovna mesta. V smislu, da bomo izdelke lahko prodajali, če bomo izdelovali najbolj konkurenčne. Da bo po izdelkih povpraševanje. In če bo po njih povpraševanje, da bo tekla proizvodnja. In če bo tekla proizvodnja, bodo varna tudi delovna mesta. Da si torej moramo maksimalno prizadevati za konkurenčnost.

Ker bolje ko gre podjetju, bolje gre tudi delavcem. In slabše ko gre podjetju, slabše gre tudi delavcem.

Varnost zaposlitve je podrejena profitu. Če varnost zaposlitve zmanjšuje profit, zaposlitve pač ne bodo več varne. Postanejo fleksibilne. Ker če bi varnost zaposlitve zmanjševala profit, bi ogrožala cilj produkcije. Profit je namreč cilj kapitalistične produkcije. Vse drugo so samo sredstva za doseganje tega cilja. Tudi varnost zaposlitve.​

Zdrava pamet? Žal ne.

Ta zdravorazumska logika se zdi brez napak. Povsem razumljiva. Ampak kot se z zdravorazumsko logiko pogosto dogaja, je žal napačna. In to iz vrste razlogov.

Med drugim tudi zato, ker delavce danes zamenjuje robotizirana proizvodnja. Ki seveda pomeni dvig konkurenčnosti in večje zanimanje trga za izdelke.

Pa vendar delavci kljub konkurenčnosti in povpraševanju izgubljajo delo. Ker pač niso konkurenčni robotom. Kar očitno postavlja na laž logiko, da bolj ko si bodo delavci prizadevali za konkurenčnost, bolje jim bo šlo. Razen če izboljšanja konkurenčnosti z roboti proizvedenih izdelkov brezposelnosti ne vidimo kot konca alienacije delavcev, proizvedene v okviru sodobnega dela.

Ampak verjetno se delavci, ki so brez dela, dohodkov in vsega drugega, kar izvira iz dela, požvižgajo na dezalienacijo. Ker preprosto ne morejo preživeti.

Zgodbice o socialnih ciljih

Podoben paradoks sta konkurenčnost in varnost delovnih mest. Torej ekonomska cilja proizvodnje. Njena socialna cilja.

Zgodbice, da bodo podjetja realizirala socialne cilje, med njimi tudi varnost zaposlitve, samo v primeru, če bodo realizirala ekonomske cilje, torej profit, so pač samo zgodbice.

Tisto, kar se v resnici dogaja, pa je to, da v kapitalizmu za doseganje ekonomskih ciljev žrtvujemo vse druge cilje. Tudi socialne. Tudi varnost zaposlitve.

Varnost zaposlitve je podrejena profitu. Če varnost zaposlitve zmanjšuje profit, zaposlitve pač ne bodo več varne. Postanejo fleksibilne. Ker če bi varnost zaposlitve zmanjševala profit, bi ogrožala cilj produkcije. Profit je namreč cilj kapitalistične produkcije. Vse drugo so samo sredstva za doseganje tega cilja. Tudi varnost zaposlitve.

Sredstvo za doseganje ciljev

Za Mercator seveda velja isto. Od trenutka, ko je država prodala Mercator privatnim lastnikom, ki domnevno bolj racionalno upravljajo s podjetji, je Mercator postal na milost in nemilost prepuščen logiki profita. Vsi drugi cilji, tudi socialni, med katere sodi varnost delovnih mest, so postali samo sredstva za doseganje tega cilja.

Zato je bilo od trenutka, ko je Mercator prešel v privatne (tuje) roke, povsem jasno, da je samo še vprašanje časa, kdaj bo začel delovati tako, da bo to ogrozilo njegovo funkcijo ključnega slovenskega zaposlovalca. Ta trenutek je zdaj napočil.

Če bi slovenska država hotela to preprečiti, bi morala ukrepati že prej. Ne zdaj. In predvsem ga ne bi smela prodati tujim privatnim lastnikom. Ker navsezadnje, zakaj bi tujega privatnega lastnika brigala Mercatorjeva socialna funkcija, pomembna za slovensko državo?

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE