Vse o Magni Steyr (2.): Ekoteroristi, konspiratorji in naročniki

6.6.2017 / 06:08 2 komentarja
Histerija, ki se nam zdaj dogaja, ni nastala na strani skeptikov. Nastala je na strani podpornikov Magne. Zlasti Vlade.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nadaljevanje včerajšnjega teksta Vse o Magni Steyr (1.): Lažne dileme, argumenti in zarote.


Vprašanja in pomisleki skeptikov se nam morajo zdeti nekaj, na kar je treba terjati temeljite odgovore in zagotovila, da bo investicija ekološko nesporna, gospodarsko in finančno smiselna, brez bremen za lokalno prebivalstvo in sprejemljiva za vse strani.

Toda dejstvo, da Magna prihaja v Slovenijo verjetno zaradi bogate finančne injekcije, nižje plačanih delovnih mest in morda še kakšnega razloga ekološke narave, ne sme ostati spregledano.

Nenavadno se mi zdi, da se slovenskim medijem ali vpletenim ni uspelo prebiti do primerjave Magne v Hočah z Magno v Srbiji. V okraju Odžaci je Magna leta 2013 postavila obrat, zato se primerjava postopkov investitorja ter slovenske in srbske vlade zato ponuja kar sama.

Kaj se je zgodilo v Odžacih? Da bi Magni ustregla, je Vlada znižala ceno gradbenih zemljišč, nato pa ji zemljo preprosto odstopila.

Srbski win-win

Eden od zaslužnih za prihod Magne v Srbijo — v resnici za preselitev tovarne iz Češke — je iskreno povedal:

“Magna bo v Odžake preselila svoje podjetje iz Češke. Magnin menedžment se je odločil za prihod [v Srbijo] zaradi cenejše delovne sile pri nas. Oni niso sentimentalni. Pritegnila jih je možnost, da ustvarijo več dobička.”

V tovarni Magna siting je zaposlenih 1100 delavcev, menda jih bo kmalu še 550 več. V projekt je močno vpletena srbska Vlada s svojimi subvencijami.

Obrat v Odžacih je ekološko sicer manj sporen, ker v njem šivajo prevleke za avtomobilske sedeže. Tovarna zaseda prostor 4.300 m², želijo pa še dodatnih 6000 m² — kar je skupaj en hektar.

Pomenljiva je izjava podpredsednika Magne Europe. Ta je izjavil, da Magna posluje v 29 državah (od tega 18 evropskih) in da je dele proizvodnje pripravljena preseliti v Odžake iz drugih držav, ker je “zainteresirana za intenzivnejše sodelovanje s srbskimi podjetji”.

Letos maja je takratni premier Vučić povedal, da bo Vlada namenila Magni še dodatne dotacije. Koliko, mi ni uspelo ugotoviti.

Nauk

Nauk primerjave: Takšne investicije so seveda win-win situacije, v katerih ima korist tudi država. Toda je pomembno vedeti, da investitor ne prihaja v Hoče iz navdušenja nad lepotami Pohorja ali zato, ker jim je Cerar simpatičen. Preostane nam torej samo še težavna in obsežna naloga tehtanja plusov in minusov, ki jih konkretna investicija prinaša.

Za razliko od slovenske Magne je srbska na boljšem: zaposluje več ljudi, znotraj industrijske cone, Vučić pa obljublja nove subvencije, če se bo število zaposlenih povečalo na 2500. V slovenskem primeru so številke manjše in se zdijo bolj v prid investitorju in v škodo državi — hvalisava retorika vlade pa temu primerno napihnjena.

Retorika iskanja sovražnikov

Borbena retorika slovenske Vlade je v zadnjem času najboljši dokaz, da pri zadevi Magna v zadnjem času ne moremo več govoriti samo o investiciji, temveč tudi o preizkusu osnovnih demokratičnih norm, na katerih temelji država.

Lokalna skupnost in njeno vključevanje je vedno ključni temelj za presojo zrelosti demokratičnega okolja. Udeležba državljanov, spoštovanje njihovih pravic ne morejo postati žrtev investitorja in navijaštva predsednika vlade — ki je za nameček še ustavni pravnik, ki je veliko pisal o demokraciji.

Še posebej nedopustno je dvoje: da je Cerar v Odmevih izjavil — in da so mediji in javnost v celoti spregledali njegov omalovažujoči odnos do pripomb na osnutek okoljevarstvenega soglasja. Teh pripomb je po pisanju medijev vsaj 70, njegovo pojasnilo pa se je glasilo:

“Poglejte, ne verjamem, da gre za skrb za okoljevarstvene probleme, če 70 posameznikov ločeno vloži pritožbe samo zato — očitno, evidentno —, da bi ustavilo neke postopke. Če bi imeli resen namen, bi skupaj vložili eno, dve, bi se pogovarjali. Tu pa gre za eno, upam si reči politično motivirano dejanje. Vemo tudi, kdo stoji zadaj, in tako lahko zelo jasno rečem, da je to proti ljudem in proti tistim, ki jim želimo pomagati.”

Cerarjeva abeceda demokracije

Cerarjeva izjava je katastrofalna z več vidikov. Prvič zato, ker lokalnemu prebivalstvu odreka skrb za okoljevarstvene probleme. Do tega goji dvom in celo pričakovanja, da bi morali biti vloženi samo ena ali dve pripombi.

Drugič Cerar izjemno lahkotno obravnava vključevanje ljudi v postopke in jim pripisuje motiv blokiranja — kar pomeni samo, da se požvižga na abecedo demokracije in pravne države. Tretjič ne ve niti tega, da ne gre za pritožbe. Četrtič utemeljuje nasprotovanje s teorijo zarote in počne natanko to, kar je najbolj škodljivo: ljudem pripisuje politikantske interese in izenačuje skrb prebivalstva z motivi političnih nasprotnikov.

Cerar se je celo pohvalil, da ve, kateri politični akterji stojijo za pripombami, vendar na koncu tega ni povedal.

Na novo retoriko iskanja sovražnikov v zadevi Drugega tira sem že opozoril. Če je v zgornjem citatu kaj politikantskega, potem je to Cerarjeva manira. Zaradi nje bi se moral lokalnim iniciativam takoj opravičiti.

Premier je v intervjuju za Story povedal, da ni naklonjen populizmu. Ker da želi biti iskren pri promociji resnih in realnih projektov. Zavrnil je populizem in pribil: “Sodelavcem sem celo prepovedal klasične spine.” — Kako naj potem označimo njegovo novo retoriko prepričevanja v primeru Magna? — [Screenshot: Story/Fokuspokus]

Ekoteroristi in ljubljanski močvirniki

Premierjeva retorika v stilu “čas je, da nekaj naredimo, ne pa da jamramo in odlašamo in se kregamo, ker potem bomo za več let zaostali in potem bo prepozno” ter sklicevanje na škodljive posledice in scenarije niso naključno povezani z verbalnimi ekscesi gospodarskega ministra o “Močvirnikih”.

Pred dnevi sem še mislil, da ga bo Cerar moral ukoriti in zamenjati. Danes pa ugotavljam, da sem bil naiven. Njuna ekscesnost ima skupen izvor, zato je pričakovanje zamenjave ministra smešno.

Zadrega je sistemska. Kako drugače razumeti Počivalškovo obtoževanje “ekoteroristov” in zdaj še “ljubljanskih Močvirnikov”, ki želijo ustaviti projekt, če ne kot iskanje skritih nasprotnikov?

Minister je v kamere povedal:

“Imamo posluh za vse, ki so dobronamerni. Na koncu smo pristali na to, da se z nadomeščanjem kmetijskih zemljišč izognemo poseku gozda. Nimamo pa posluha za tiste, ki po naročilu drugih z ljubljanskimi močvirniki rušijo ta projekt in želijo sesuvati delovna mesta v Mariboru.”

“Naročniki” in konspiratizem

Naj spomnim, da je v oddaji Tarča 18. maja Počivalšek izrekel nekaj podobnega: da v prispevkih vidi politične naročnike in TV Slovenija obtožil, da novinarji pišejo in govorijo v skladu z naročniki in vsak dan drugače.

To je resna obtožba na račun avtonomije javne radiotelevizije. Reakcije vodstva nikoli nismo dočakali.

V isti oddaji je Počivalšek napadel tudi podjetnika Joca Pečečnika in izrazil željo, da “naročeni politični razlagalci iz Ljubljane ne bi preprečili investicije v Mariboru”. 

Podjetnik je reagiral odlično in postregel s podrobnostjo, kako deluje Cerarjeva ekipa pred TV oddajami:

“Jaz nimam nobenega naročila — razen da so me danes iz vaše vlade klicali, naj ne bom preveč surov.”

Za ministrove retorične trike je značilno troje.

Najprej gre za imitiranje nogometnega navijaštva: izraz “ljubljanski Močvirniki” spominjajo na zaničevalni besednjak Viol. Podobno tudi “politični razlagalci iz Ljubljane”. Kot da je hotel minister oponašati jezo Štajercev, sprožiti identifikacijo in priliti olje na ogenj čustev tistih, ki bi po njegovem morali obraniti Magno pred “ljubljanskim” sovražnikom. V imenu novih delovnih mest.

Druga značilnost je konspiratizem. Gre za načrtovano sesuvanje projekta, je dejal. Po naročilu, ki se mu je treba upreti. Vse kaže, da je teorijam zarote podlegel tudi premier, ker je isti dan v Odmevih ponovil podobna prepričanja in lokalne prebivalce obtožil peklenskega delovanja.

Tretja značilnost je že ponovljeni vzorec: Počivalšek ni prvič zašel v diskurz, ki je prostaško žaljiv in meji na sovražni govor. Njegovo preštevanje “ekoteroristov” se začne vsakič, ko nekdo izpostavi okoljevarstvene ali kakšne druge težave, ki niso všeč njegovemu avtokratskemu pogledu na procese odločanja.

Generalno velja, da je projekt Magna močno intenziviral konspiratologijo trenutne vlade. Ironija je v tem, da je s tem uporabila večni diskurzivni element prvih osumljencev za podtalno delovanje: največje opozicijske stranke.

Klasični spini prepovedani

Težko verjamem, da je vladna propaganda stvar načrtnega komuniciranja.

Premier je v intervjuju za revijo Story (9.2.2017) letos povedal, da ni naklonjen populizmu. Ker da želi biti iskren pri promociji resnih in realnih projektov SMC in vlade. Zavrnil je populizem in pribil: “Sodelavcem sem celo prepovedal [tako imenovane] klasične spine.”

Kako naj potem označimo njegovo novo retoriko prepričevanja v primeru Magna? 

Ravnanje slovenske Vlade se je v zadnjem času od retorike v podporo projektu vidno prevesilo v tisto drugo, ki ima le en cilj: storiti vse, da Magna ne odide iz Slovenije. Iz “naredili bomo vse, da Magna pride v Slovenijo” so prešli v fazo “naredili bomo vse, da Magna ne bo odšla”.

Del državljanov je nasedel njihovi javnomnenjski kampanji in kupil svarila, da ne moremo zdaj nehati, ker se bomo blamirali in z Magninim eventualnim odhodom tujim podjetjem sporočili, naj ne vlagajo v Slovenijo. Da smo Slovenci zafrustriran in konflikten narod, ki se rad prička in goste odganja s svoje rodne grude.

Vlada si je sama kriva

Vsebinsko to morda celo drži. Toda težava je v tem, da je z nepremišljenimi ravnanji Vlada sama izzvala takšno nezaupanje, zdaj pa bi rada krivdo prevalila na druge.

V tem zapisu sem hotel pokazati, da ni vsak, ki zahteva izpolnjevanje okoljevarstvenih pogojev, že tudi nasprotnik tega projekta. Ravno obratno: v lokalnem okolju dejansko ne poznam nikogar, ki bi projektu nasprotoval, če bo le uporabljena ustrezna (ali najboljša) možna razpoložljiva tehnologija. Še vedno čakamo na ta zagotovila.

In drugič, ni vsak nasprotnik Magne že avtomatično podpornik strank ali posameznikov, ki s tem projektom kujejo svoj politični ali privatni profit.

Kako šele pritiskajo na ARSO

Zato ne verjamem, da je množična histerija, ki se nam zdaj dogaja, nastala pretežno na strani skeptikov. Nastala je na strani protagonistov te zgodbe. Če bomo kdaj iskali krivca v trikotniku Vlada–investitor–državljani, ga bomo našli na prvem vogalu.

Demoniziranje lokalnega prebivalstva je nepošteno in načrtno spregledovanje njihove pravice, da participirajo v postopkih umeščanja tovarne v prostor. Smešenje njihovih pomislekov — če odštejemo nekatere res iracionalne — in dvom v njihovo strokovnost v primerjavi z izračuni plačanih strokovnjakov — sta zlobno podcenjevanje.

V posplošenem tehtanju vplivov na okolje, izgubljenih zemljišč in drugega v primerjavi z novimi zaposlitvami ne bi smeli videti nerazrešljive dileme, temveč priložnost za potrpežljivost vseh. Nenazadnje bi tudi morali izkoristiti v zadnjem času večkrat ponovljena zagotovila Magne, da so se pripravljeni pogovarjati s prebivalci iz lokalnega okolja in jim dati pojasnila.

In končno bi se morali vprašati naslednje: če Vlada do te mere podcenjuje civilne iniciative, ekološka gibanja in lastnike parcel in če je pripravljena uporabiti takšne politikantske diskreditacije samo zato, da bi realizirala zamišljeni projekt, kako šele potem pritiska na državne organe v svoji sestavi — recimo na ARSO —, ki o teh zadevah sprejemajo končne odločitve?


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v soboto, 3. junija 2017, pod naslovom Magna, argumenti in zarotniški covfefe. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE