Ljudje me berejo. Literarna scena me ne jebe. Jaz pa na obletnico valete.

12.6.2017 / 06:08 5 komentarjev
Ko bojo prebrali knjigo, se bojo strinjali: “Ampak brala pa pisala je pa vedno najboljš!” Jap. Vsaj neki. Čin, sošolci.

Ko sem prišla prejšnji teden na podkast k Izaku Koširju, sta me s Tomažem Pezdircem prej vprašala, ali bi rekla Maničnemu poetu adijo, če bi me konkektala kakšna res velika založba. Torej če bi rekla čao zdravo svojmu dobremu frendu, ki je moj založnik in prenaša vse moje muhe.

“Če me spravijo v tujino, takoj,” sem odgovorila. “Ampak samo tujina je pogoj, da bi mu res rekla adijo.”

Think big or go home.

Moja rešitev so prevodi. Uganite, kje so napisali najboljšo recenzijo moje prve knjige Creepyatrija. V fucking Zagrebu! En model jo je prebral v slovenščini, padel total not in mi napisal cel hvalospev.

Jaz sam ne razumem, zakaj jaz vidim naprej, vsi ostali pa tega ne skontajo. In kot sem rekla na podcastu: če mene kdo kej vpraša, bi mi mogli dat vse literarne štipendije, kar jih je pri nas.

Čist resno mislim.

In ko me ...

NAROČI SE PRIJAVI SE

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE