Ljudje me berejo. Literarna scena me ne jebe. Jaz pa na obletnico valete.

12.6.2017 / 06:08 5 komentarjev
Ko bojo prebrali knjigo, se bojo strinjali: “Ampak brala pa pisala je pa vedno najboljš!” Jap. Vsaj neki. Čin, sošolci.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ko sem prišla prejšnji teden na podkast k Izaku Koširju, sta me s Tomažem Pezdircem prej vprašala, ali bi rekla Maničnemu poetu adijo, če bi me konkektala kakšna res velika založba. Torej če bi rekla čao zdravo svojmu dobremu frendu, ki je moj založnik in prenaša vse moje muhe.

“Če me spravijo v tujino, takoj,” sem odgovorila. “Ampak samo tujina je pogoj, da bi mu res rekla adijo.”

Think big or go home.

Moja rešitev so prevodi. Uganite, kje so napisali najboljšo recenzijo moje prve knjige Creepyatrija. V fucking Zagrebu! En model jo je prebral v slovenščini, padel total not in mi napisal cel hvalospev.

Jaz sam ne razumem, zakaj jaz vidim naprej, vsi ostali pa tega ne skontajo. In kot sem rekla na podcastu: če mene kdo kej vpraša, bi mi mogli dat vse literarne štipendije, kar jih je pri nas.

Čist resno mislim.

In ko me v intervjujih sprašujejo, kako to, da sem tok brana, v čem je fora, se vadim ven, da sem odbita, iskrena.

Nikol pa ne odgovorim: “Mogoče zato, k znam dobr pisat?”

“Una pankerca na koncu”

Še par let nazaj je bil moj edini problem, kje dobit kakšne dobre pilule na črno. Zdej pa je problem, ko gledam datume za kam in kam morm vse pisat. V desetih dneh moram napisat tri kolumne. Ko so me povabili kot gosta v prejšnjo številko Outsiderja (arhitekturna revija), sem jim najprej rekla, da ne bo njihove bralce kap. Pol jim je pa Branko Gradišnik poslal, da mu je bla v tej številki najbolj všeč una pankerca na koncu. Drugač sem bolj rock‘n’roll, ampak okej. In guess what? V naslednji številki bom spet gostja.

Ljudje me berejo, to je dejstvo. Literarna scena pa me ne jebe. To je še večje dejstvo. In dejstvo je tud, da je mene skor kap, ko sem dobila ta teden mail: “Vabljeni na 26. obletnico valete. Spijemo kozarček ali dva.”

WTF, WTF. Koji kurac. Kozarček ali dva?

Kam je zdej šlo teh 26 let? Mislim, dolgčas res ni bil, sam kam, kdaj, kako, zakaj?

Sošolci se dobivajo na teh obletnicah že zadnjih par let, sam mene nikol ni. Vsakič najdem en izgovor. Ampak letos grem. Sem sveto obljubila. Bom uletela vsa munjena pa se začela dret: “Nč si ne rabmo govort za nazaj! Klele nej lepo vsak eno knjigo nabavi. Not vse piše.”

Prodam in grem. Taka akviziterska obletnica.

Baje so se na prvi obletnici o meni spraševali: “A kdo kej ve, kaj je s Terezo? A je zdej uredu?"

Hja. Uredu jaz ne bom nikol. Lahk pa pridem izigravat kao kolumnistko in pisateljico. Sam da se ne bojo sam o otrocih pogovarjali. Ker pol sam srčno upam, da je še kdo kakšno knjigo napisal, pa da se bova o najinih “otrocih” pogovarjala.

Obletnica valete

Fucking 26 let! 26 let, odkar smo si rekli adijo in šli vsak svojo pot. In pizda jim materna, vsi so ful uspešni. Tud eden ni luzer. Kar je super. Jaz sem edina tko na hojladri. Najbolj popularna, najbolj broke. Slovenija, nimaš kej.

In tud njih videvaš po časopisih, sam ne smem imen govort.

Da smo si različni, mi je blo jasno takoj, ko je organizatorka poslala, da imamo na izbiro četrtek al petek. Jaz se zvečer vsa nažgana javim prva, da petek komot, če je že glih petek. Edina, k ne hodim na job.

Ostali so se pa vsi zbunili, da boljš četrtek. Ker pazi: “V petek smo že vsi na morju.” 

Koje kurac morje, pizda? Keri vsi? Jaz upam, da bom mela za pire za nabit se ga na obletnici, ne pa fucking morje. Džizs!

En moj frend je dobil fleš, da greva dva dni prej k frizerju. Prameni in striženje, vse on časti. To je un, k sem ga omenjala v kolumnah, da se vsakič pošljeva v kurac. Un, k mi je popravljal komp in sem vse zajebala.

No, long story short, vse sem zrihtala nazaj. Zdej že frizerja časti. Ampak to je za drugo kolumno. Mu rečem: “Ma ti si prfuknjen. Kdo pa si gre lase pofarbat za obletnico? Kakšen je zdej to Bukowski? Poblajhan? Ne morem, tesnoba bi me zgrabila v frizerskem salonu.”

“Ja, kako boš pa šla pol na obletnico s tesnobami?”

Pač se ga bom dala v komo, a ne.

Bli smo super razred

V frizerski salon pa res ne morem pridet glih na levo-desno hodit, pa s sončnimi špeglu na buči, vmes ko te striže. Sej me sošolci preberejo. Valda vejo, kaj pričakovat. Da bo uletel en ženski odfuk.

Moji dragi sošolci. Ampak moji sošolci so imeli pol še druge sošolce. Jaz pa nikol več. Vse neki po eno leto naokol pa ne vem kaj. In res smo bli super razred. Povezani.

Kot vidim, je bil mail poslan šestnajstim. Torej nas je blo v 8. razredu sam 16 al kaj? Če je pa tok šol nametanih na kup tam za Bežigradom.

Spomine na osnovno šolo ne bi mogla met boljše. In jih bom z veseljem objela. Une, k bojo kupli knjigo, pa sploh.

Čeprov, kaj se ljudje na obletnicah sploh pogovarjajo? Še smo živi, juhu pa jupi? Zame je mogoče res čudež, za njih bi moglo bit to logično.

Pika Nogavička po poklicu

Se ga pridemo v bistvu sam nažret? Ali ocenjevat, kaj je kdo dosegel? Se bomo spraševali, kam smo se pol vpisali v srednje šole in kaj smo po poklicih? Jaz sem po poklicu Pika Nogavička. Sem kr določila. Se bomo spraševali, kok smo se spremenili? 26 let ni glih piece of cake. Ampak oni to že vse vejo, sej se dobivajo vsako leto. Sam jaz bom prišla prvič. Gulp.

Kokrkol, jaz se ga grem sam nažret. Pa knjige dilat. In upam, da mi povejo kakšno dobro štorijo, ker moj spomin je fuč. Možganskih celic mi še kr ne znese skurit, spomin je šel pa hitr rakom žvižgat.

Rakom žvižgat. V čem je sploh fora, da če gre neki v kurac, da se reče rakom žvižgat? Prov vidim moj spomin, k stoji na obali in ko ena budala žvižga rakom.

Whatever.

Sam to bo top kolumna. Ker to bo ekipa do jaja. Doktorici ameriške literature bom zatežila za prevod. Direktorici v BTC za popuste. Psihiatrinji v Polju za pilule na črno.

Sploh to zadno komi čakam: “Zdej se pa vsedi pa mi lepo razloži, kero diagnozo mam. Pivo častiš ti, joint mam sama. Na, knjigo pa ti dam. Se lahk kej naučiš.”

Oh, ja, že vidim, da bo odfuk. Naslednje leto se ne bojo več spraševali, če je s Terezo vse okej. Drug let bojo ziher, da jaz nisem okej.

Ampak ko bojo prebrali knjigo, se bojo pa strinjali tko k prvič, ko so se dobili: “Ampak brala pa pisala je pa vedno najboljš!”

Jap. Vsaj neki. Čin, sošolci.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE