Madame Miro de Pompadour: Za SMC potop. Vesoljni!

13.6.2017 / 06:10 2 komentarja
Miro Cerar pa res nima moralne pravice razpravljati o medijski stupidizaciji kot trendu in razglašati, da jo bo ustavil.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Pred Slovenci je težka naloga: bomo na naslednjih volitvah množično izbrali stranko Mira Cerarja, da bo zmagala in popeljala Slovenijo naprej — ali pa nas več ne bo in se nam obeta povratek v preteklost?

Ker nočemo v preteklost, seveda vemo, kaj izbrati, kajne? Misel je na sobotni programski konferenci SMC uporabil predsednik Vlade in predsednik stranke, ki je v hudi politični, eksistenčni in obenem črkovalski stiski že pred časom našla rešitev za preobrazbo iz stranke enega človeka v nekaj, kar bo zvenelo kot stranka politične opredelitve.

Rešitev za enigmo (S)MC poznamo: M kot moderni Miro, C kot centrirani Cerar. 

Če je kdo prepričan, da se uspeh neke družbe meri skorajda po njem osebno, po njegovi vlogi v svetu, ima poleg težav s presojo še kakšne druge, ki zadevajo njegovo samopercepcijo osebnega in strankarskega statusa. Očitno je prepričan, da je on sam homo mensura, mera vseh stvari.

Beg od preteklosti?

Takole je rekel po poročanju MMC RTV Slovenija.

“Predsednik SMC in Vlade Miro Cerar je prepričan, da kot družba ne bomo uspešni, če po naslednjih volitvah ne bodo ostali vodilna stranka, saj bodo na oblasti stranke, ki se vračajo v preteklost in vodijo politiko spopada.”

Predsednik vlade zanesljivo ni prvi, ki pravi: “Après nous, le déluge”.

Domnevna avtorica tega izreka je Madame de Pompadour, ljubimka francoskega kralja Ludvika XV., ki je pozneje sam rad uporabljal verzijo: “Après moi, le déluge” — “za mano potop”.

Tudi v slovenski politiki si je že marsikdo to domišljal in kaj podobnega navrgel.

A neka razlika vendarle je: Cerar se ima za modrega, skromnega, modernega politika. Takšnega, ki beži od preteklosti, torej tudi od preteklih političnih retorik.

Težko je razumeti, ali v tem primeru to pomeni, da mora na volitvah SMC zmagati, sicer se bo zgodila narodna katastrofa, ali pa gre bolj za rezultat osebne nečimrnosti ob dejstvu, da javnomnenjske ankete njegovi strani kažejo iz meseca v mesec slabše.

Morda pa gre samo za pobožne želje, ker premier premosorazmerno z okoliščino, da nič tako ne kaže, izgoreva v želji, da bi vnovič zmagal na volitvah?

Strožji kriteriji

Jasno je, da ob njegovih obljubah nove politike, treznosti in modrosti od liderja vladajoče stranke ne moremo pričakovati manj kot to. Ker to od nas tudi sam pričakuje, zanj morajo veljati strožji vatli.

Če bi stavek izrekel Janša, bi zamahnili z roko in dejali, da gre za ceneno napihovanje lastne cene, kjer govorca ni treba jemati resno. Podobno velja za garniture drugih predsednikov strank.

Če pa kaj takšnega izjavi Cerar, bi nas moralo dvojno skrbeti. Prvič zato, ker je kot izjavljalec videti na las podoben vsem drugim konkurentom — česar si najbrž niti sam ne želi. Niti psihološko niti glede na pozicijo svoje izjave. Nezamenljiv je samo v primeru, če drži, da je bistveno drugačen od vseh konkurentov na političnem parketu.

In drugič: od nekoga, ki je svojo politično verodostojnost gradil na osebni serioznosti — značajski in politični —, res ne moremo pričakovati teze o lastni nepogrešljivosti in nezamenljivosti. Pokopališča so polna takih herojev.

Politična napoved boja proti poneumljanju ljudi zveni intrigantno, vendar tudi sumljivo. Že od pamtiveka imamo namreč ravno politiko na sumu, da je med najbolj vztrajnimi faktorji tega, proti čemur se zdaj viteško namerava angažirati premier.​ — [Slika: François Boucher: Madame de Pompadour (1756), Alte Pinakothek München]

Repetitivnost nepogrešljivih

Ne samo, da nas brez SMC čaka vesoljni potop. Nezamenljivost kot stava je nenavadna iz še enega razloga.

Ko Cerar ponavlja, da se moramo njemu zahvaliti za izstop iz krize, dejansko imitira vse svoje predhodnike. Mar nista ravno Alenka Bratušek in Janez Janša ves čas ponavljala iste mantre? Bolj ko se igralci menjavajo, bolj je to isti diskurz. Bolj ko se domnevno spreminja naša politična krajina, bolj je enaka. Plus ça change, plus c’est la même chose:

“‘Naša vlada, ki jo vodi SMC, pa je potegnila Slovenijo iz krize,’ je poudaril. ‘Če ne bomo prevladali na naslednjih volitvah in imeli pravih programskih idej, bodo prevladali tisti, ki so danes zanimivi, ker širijo neresnice in prepir, jutri pa bodo spet uničevali Slovenijo,’ je izjavil. Dejal je tudi, da s tem, ko vodijo vlado, vodijo Slovenijo v pravo smer. ‘Pri tem moramo vztrajati. Vsak dan, vsak mesec in vsako uro je treba delati za ljudi, ne pa se iti volilni boj,’ je dodal.”

Manihejska perspektiva

V zgornjih stavkih opazimo še eno značilnost: premier postaja retorično vedno bolj naklonjen črno-belemu slikanju. On je na strani dobrih, pravih, resničnih, konstruktivnih, poštenih — drugi pa so kajpak na strani slabega in zla. Na tisti strani, kjer prihaja do uničevanja Slovenije, kjer nihče ne dela za ljudi, kjer se dogajajo neresnice in prepiri in mesarsko klanje prevolilnega boja.

Nič novega. Razen tega, da je dihotomija dveh polov na lestvici kontrastov lahko večja ali manjša. Manihejska etika je pričakovani del prepričanja, da mora ljudstvo podpreti Cerarja, sicer je z njim konec — namreč z ljudstvom. Ločevanje na “nas”, ki prinašamo luč, prihodnost in svobodo, in “njih”, ki ogrožajo naše plemenite cilje, rezultira v sugestijo, koga je treba obvezno podpreti na volitvah.

Nekaj avtodestruktivnega je v tem kričanju, da mora narod na volitvah podpreti prav tebe, sicer se bo zgodilo nekaj hudega, in se obenem obregovati ob druge, ki bijejo predvolilni boj.

Ta protislovna logika, prignana do konca, zveni nekako takole: “Mi se ne gremo volilnega boja. To prepuščamo drugim. Ampak ko pridejo volitve, morate pač nujno glasovati za nas.”

Gre za komoditeto, ki si domišlja, da se politika dogaja v nekem vatiranem vzporednem svetu brez konfrontacij, za nekakšno pričakovanje ujčkanja in anticipirane užaljenosti, če glasovi ne bodo prišli k tistim, ki menijo, da lahko edini Slovenijo porinejo naprej.

Cerar kot medijski borec proti poneumljanju

Po Cerarjevem mnenju je Slovenija pred tremi leti imela srečo, da je izbrala njega. Večkrat je izjavil, da se je na volitve pripravljal dve leti, čeprav je stranko ustanovil točno mesec dni pred volitvami: 2. junija 2014. No, 7. marca 2015 je SMC kot Stranko Mira Cerarja preimenoval v Stranko modernega centra, da mu ne bi kdo očital, da je to nominalno stranka enega človeka.

Zdaj se narodu obeta še ena presežna sreča. Poslanstvo SMC postaja tudi borba proti poneumljanju Slovencev:

“Dodal je še, da vedno bolj [čuti, da je] del poslanstva SMC in Vlade v tem, da ne dovolijo poneumljanja Slovencev — bodisi [po zaslugi] rumenih medijev [in] s pomočjo ljudi iz ozadja, ki si želijo neumnih državljanov za uresničitev svojih zasebnih interesov. Kot je dejal [Cerar], je [sam] za napredek, vendar pa tehnologija, način informiranja in komunikacije ne smejo poneumljati ljudi.”

Diagnoza je lahkotno populistična — in ja, v istem govoru je Cerar poudaril tudi svoj “boj proti populizmu”.

Ni se težko strinjati z oceno, da smo v Sloveniji priče medijskemu poneumljanju ljudi. Vendar bi težko dejali, da je ta fenomen kaj prida povezan z njegovim odkrivanjem. Politična napoved boja proti poneumljanju ljudi zveni intrigantno, vendar tudi sumljivo. Že od pamtiveka imamo namreč ravno politiko na sumu, da je med najbolj vztrajnimi faktorji tega, proti čemur se zdaj viteško namerava angažirati premier.

Rumenizacija medijev

Da bo politika z SMC na čelu zajezila rumenizacijo medijev, je smela napoved. Slovenski medijski prostor ni abstrakten pojav, ki bi prosto lebdel v zraku in ki bi ga lahko obravnavali in zdravili izolirano. Glede na slabo delo Ministrstva za kulturo v Cerarjevem mandatu, pristojnega za področje medijev, bi soodgovornost za stanje v medijih morali iskati prav tam, kjer se zdaj pritožujejo.

Podobno velja za komuniciranje. Ali ni ravno te dni zaradi požara v Kemisu premier pokaral državne organe in svoja ministrstva, da je z njihovim informiranjem in komuniciranjem izjemno nezadovoljen? Ukrepal pa ni. Nobenih sankcij ni bilo.

In če smo že pri poneumljanju državljanov, smo ga pri delu te Vlade zaznali marsikdaj — tudi v projektu Magne, o čemer sem podrobno pisal. Obsedenost s političnimi nasprotniki, ekoteroristi in “Močvirniki”, ki so se zarotili proti projektu, kaže na to, da Cerar res nima moralne pravice razpravljati o stupidizaciji kot trendu, ki ga bo zaustavljal.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v soboto, 10. maja 2017, pod naslovom Après Cerar le déluge: samo z njim bomo uspešna družba. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE