Musical kot urbana gasilska veselica? Mogoče res. Ampak Vesne nikar gledat!

14.6.2017 / 06:08 Komentiraj
Musicala nisem gledal do konca. Samo prvi del. Uro 15. Več nisem zdržal. Po pavzi sem šel ven. Ful dolgčas. To ni zame.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Sama glasba je brez veze. Slovenska štanca. Mi sploh ne potegne. Brez hitov. Nič ne gre v uho, nič si ne zapomniš. Počutil sem se kot na Emi. Spektakla ni. Light show brez veze. Malo megle v vlogi cirokumulusov. Nastopajoči v najboljšem primeru povprečni pevci. Nekateri znajo tudi fušati.

Bend v živo pa skrit za zaveso na levem krilu odra. (Kaj pa, če je bil v resnici playback? You never know.) 

Pa v zadnjo vrsto so me dali, provizorično, da sem se moral stegovati in nagibati, da sem sploh kaj videl.

Ker še dobro, da sem prišel not. Dobil sem vabilo (za dva), potem pa so trdili, da sem se akreditiral. Lahko bi šel že na četrtkovo premiero (zaradi vremena prestavljeno s srede), vendar sem iz maila znal razbrati samo to, da je prestavljena na ponedeljek. No, bog pomagaj.

Dokler je bila na Ljubljana Festivalu za PR Hermina Kovačič, je to še funkcioniralo.

Kot na urbani gasilski veselici

Čeprav tudi lani nisem bil navdušen nad Cvetjem v jeseniod istih ustvarjalcev (Vlašič, Usenik, Anzeljc, Slak) —, je bilo vse skupaj veliko bolj znosno kot ta Vesna. Ne urbana ne Kodrova glasba v CVJ ni bila za moj okus sicer nič boljša, vendar je vsaj odrska postavitev izpadla bolj profesionalno kot ta zdaj. (Morda tudi zato, ker je bilo v Cankarjevem domu. Pa morda zaradi Jureta Ivanušiča.) Tako pevsko in igralsko kot tudi režisersko in dramaturško, če že ne libretistično.

O ovacijah publike po koncu predstave seveda ne morem poročati. Lahko pa rečem, da so se ljudje tu in tam silili z mlačimi aplavzi na odprti sceni po kakšnih solističnih vložkih ali duetih. (OMB!)

Kakorkoli že, imel sem občutek, da sem na gasilski veselici — no, malo bolj urbani že — ali na koncertu narodnozabavne glasbe. Mislim, tako tujega sem se počutil. Pa nisem kakšen snob in vsaj včasih rad prisluhnem tudi komerciali.

Sem pa že marsikatero glasbo slišal v življenju — če že ne prav poslušal —, zato si pač ne pustim česarkoli podtikati.

Resno, kdo hodi na slovenske musicale? Kaj so to za eni ljudje, ta publika? Kakšno glasbo sicer poslušajo? Kakšne so njihove kulturne preference in navade? Kaj jim je všeč?

Po mojem bi se dalo uglasbiti celo Cankarjevo Pohujšanje v dolini Šenflorjanski. Naslednje leto bi lahko naredili musical ob 100-letnici Cankarjeve smrti. Da ne bo spet kak zatežen umetnik režiral za omedlevajočo kulturniško elito, ki kao vse šteka. — [Fotografije: Saša Despot/Ljubljana Festival]

Obsojeni na zmago

Sam si to razlagam tako, da so musicali postali merilo naše glasbene ustvarjalnosti na podoben način kot Evrovizija — s to razliko, seveda, da avtorjem v tem primeru ne preostane drugega, kot da zmagajo.

Pomembna prednost musicalov je, da je edini televoting ta, da pač greš v Križanke na musical, ker je poleti prijetno v open-air teatru tapkati z nogo na nezahtevno glasbo in se nasmihati ob razumljivih scenarijih in neodštekanih nastopajočih, ki znajo koketirati s publiko.

Čista zmaga. Ne moreš vsak gledati Usodnega vina, ne? Tako nori pa niti mi nismo. (Aja, saj lahko pogledaš za nazaj.)

Flora Ema Lotrič kot Vesna (Janja) in Robert Korošec kot Samo v musicalu Vesna. — [Fotografije: Saša Despot/Ljubljana Festival]

Brez konkurence, brez referenc

Musicali so po defaultu uspešni tudi zato, ker nimajo konkurence. Ker jih hodijo poslušat odprti ljudje — beri: neizbirčni in bog ne daj sitni. Poslušat jih hodijo tisti, ki ne hodijo samo na Modrijane ali samo v Filharmonijo in ki si za v avto sicer pečejo MP3 playliste na cedeje.

To je en tak multi-kulti za domačo rabo, češ, kaj vse mi poslušamo, kajneda? Svetovno!

Musicali so nadalje uspešni, ker nimajo nobenih referenc. Ker so kao izvirni. Referenc sploh nočejo ali kaj šele marajo. Niti Františka Čapa in Matjaža Klopčiča. Niti Bojana Adamiča in Urbana Kodra.

Manj ko imajo ti musicali v smislu kvalitete veze z literarnimi, scenarističnimi, glasbenimi predlogami in zgodovinskimi atrakcijami slovenske pop kulture, bolj jih dandanšnji folk sploh hodi gledat in poslušat. Kljub nostalgiji ali prav zato.

Pomaga pa, seveda. Če ne bi bilo Vesne kot večne filmske uspešnice iz leta 1953, tudi tega musicala danes ne bi bilo. Če ne bi bilo Cvetja v jeseni iz leta 1973, tudi tistega musicala lani ne bi bilo.

Na to se ustvarjalci šlepajo. Ker kaj pa naj? Menda si ja ne želite, da bi gledali musicale s takimi stupidnimi sodobnimi scenariji iz današnjega življenja, ki so se razpasli vzporedno s Kmetijami in drugimi resničnostnimi šovi na Pop TV in na Planetu. Saj samo to znajo.

Za dober sedež

Naraščajoča priljubljenost domačih musicalov pa je tudi povezana z domestifikacijo kulture in samovšečno, malodane narcisoidno fascinacijo, da tudi Slovenci zmoremo ustvarjati in producirati kao poslušljive primerke tega (za moj okus) bizarnega in outdatanega, a še zdaleč ne preprostega glasbeno-odrskega žanra.

Popularnost musicalov je na nek način kulturni boj proti kulturnemu kolonializmu. Ker kar poglejte.

Razen etna in folklore ter narodnozabavne glasbe ni noben žanr avtohtono slovenski. Vsi žanri so tuji: pop, rock, jazz, klasika, world music, punk, dance, trance, alter, elektronika, you name it — da ne omenjam francoskih šansonov, italijanskih kancon, ameriškega countryja, hrvatarskih šlagerjev, portugalskega fada, pa vse do zadnje iks-ipsilon štance ali magari Nusrata Fateha Ali Khana. (Kje sem zdaj njega našel?)

Nič si nismo sami izmislili. Tudi musicala ne. Toda bolj kot kaj drugega se dá musical posloveniti. Zato si recimo za predlogo vzameš Cvetje v jeseni ali Vesno kot ultimativne domače hite iz najboljših časov slovenske pop kreativnosti.

Greste stavit, da bo naslednji izvirni slovenski musical To so gadi!?

Prodati musical je mačji kašelj. Ni treba biti zelo dober. Dovolj je, da je slovenski. Domač. Ker imamo radi domače. Tako kot iz Mercatorja — čeprav je roba uvožena. Ljudje bodo kupili vse. In čemurkoli bodo ploskali. Ali pa tudi če ne. Glavno, da se prodajajo vstopnice.

Po mojem bi se dalo uglasbiti celo Cankarjevo Pohujšanje v dolini Šenflorjanski. Naslednje leto bi lahko naredili musical ob 100-letnici Cankarjeve smrti. Da ne bo spet kak zatežen umetnik režiral za omedlevajočo kulturniško elito, ki kao vse šteka. 

Hvala, prosim. Ni za kaj za ideje. Částim. Samo dober sedež mi dajte prosim na premierah.

Če ne bi bilo Vesne kot večne filmske uspešnice iz leta 1953, tudi tega musicala danes ne bi bilo. Če ne bi bilo Cvetja v jeseni iz leta 1973, tudi tistega musicala lani ne bi bilo. (Kaj pa Pojem v dežju? Ali Cherbourški dežniki?) — [Fotografije: Saša Despot/Ljubljana Festival]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE