Policijski slovar smrti: Nož je nož. Umreti pomeni umreti.

21.6.2017 / 06:10 2 komentarja
Policija, mediji naj razmislijo o ravnotežju med poseganjem v pravico do zasebnosti in zadovoljevanjem javnega interesa.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nadaljevanje včerajšnjega teksta Medijska obdukcija primera Gašper Tič: Patolog je klinično mrtev.


Policija ima napačen pristop do komuniciranja z mediji in s tem zadeve — zlasti v takih drastičnih primerih kot so umori — samo še poslabšuje. Deloma je to posledica zakonov, ki urejajo pravico do zasebnosti oz. varovanje osebnih podatkov, deloma tudi nenapisanih, a tem bolj v družbeno tkivo zakodiranih vrednot, deloma pa stvar komunikacijskih navad Policije same in medijev.

Za začetek je Policija totalno nepismena. V kompletni slovenski državni upravi ni niti enega samega človeka, ki bi se znal izražati — vsaj ne službeno in še najmanj pisno —, toda v funkcionalni nepismenosti se s Policijo ne morejo meriti niti vsi pravniki skupaj na čelu s sodnim aparatom.

Nisem tak fanatik, da bi čutil potrebo, da lektoriram policaje. Verjamem pa, da policijska sporočila za javnost, ki si jih normalen človek mora prevesti, če jih hoče razumeti, v resnici ne govorijo o tistem, kar hočejo povedati. Dekodiranje njihove spakedranščine nam daje občutek, da je resnica nekje drugje in tam zunaj.

Paralelni svet

Policija živi v svojem paralelnem jezikovnem svetu.

  • Nikoli recimo ne rečejo, da se je nekaj zgodilo v Celju — ampak “na območju PU Celje”.
  • Nikoli ne rečejo, da je nekdo nekomu nekaj ukradel — ampak da mu je “odtujil [lastnino]”.
  • Nikoli ne rečejo, da so nekoga aretirali (prijeli, priprli, zaprli) — ampak da so mu “odvzeli prostost”.

No, prav: pripor, zapor, zaporna kazen, pridržanje itd. so različne pravne kategorije, vendar bi jih lahko ločili s pomočjo konteksta. A kaj, ko pa policijski teksti (niti v medijskih prepisih) morda sploh nimajo konteksta?

  • Nikoli tudi ne rečejo, da je bil nekdo ubit ali umorjen — ampak da je “umrl nasilne smrti”.
  • Nisem prepričan, ali Policija sploh kdaj uporablja glagol “umreti”. Na pamet lahko rečem, da ponavadi govorijo o človeku, ki je “podlegel posledicam [poškodb, ran]”.

Seveda. Umreti ni fajn, zato se raje izražajmo evfemistično. Smrt je pregroba beseda.

  • Ne pričakujem od Policije, da bodo uporabljali emfatične, četudi ne stilno zaznamovane glagole kot “zaklati”. Ampak vseeno: za Gašperja Tiča niso uporabili niti tega, da ga je storilec zabodel — ampak “poškodoval z ostrim predmetom”.

Kaj je narobe s temi ljudmi? Kaj je narobe z besedo “nož”? Če je bil nož, zakaj ne rečejo, da je bil nož? Ker ga forenziki še niso izmerili in klasificirali, vzeli prstnih odtisov ter vzorcev krvi in tkiv?

Mislim, ne se zajebavat, no! Medijem je mar za njihove izdelke po jezikovni plati. Saj ne rečem, da se ne trudijo in da jim kdaj kaj ne rata, ampak jezik je na repu njihovih prioritet. Ste že kupili v trgovini izdelek, ki bi bil umazan ali poškodovan? Najbrž ne, ker ste zahtevali drugega. Ali pa so vam dali popust. No, to. — [Ilustracija: René Magritte/Fokuspokus]

Brez popusta

Enako, če ne še bolj neverjetno pa je, da mediji to policijsko latovščino gladko kupijo in jo neprevedeno, nelektorirano, neredigirano, needitirano prodajajo naprej. Nam uporabnikom. In se potem čudijo, da jim padajo prihodki.

Res, odkod novinarjem na črnih kronikah — in vsem njihovim nadrejenim urednikom — ideja, da je treba uporabljati iste izraze kot Policija? Se bojijo, da bi kaj narobe zapisali oz. prevedli? So tako nesamostojni? Ali nimajo časa, da bi se s tem ukvarjali?

Mislim, ne se zajebavat, no! To samo priča o tem, kako malo je medijem mar za njihove izdelke po jezikovni plati. Saj ne rečem, da se ne trudijo in da jim kdaj kaj ne rata, ampak jezik, izražanje, prezentacija so dejansko na repu njihovih prioritet.

Ali ste že kdaj kupili v trgovini izdelek, ki bi bil umazan ali poškodovan? Najbrž ne, ker ste zahtevali drugega. Ali pa so vam dali popust.

No, to.

Socialne in emocionalne godlje

Problem Policije pa ni samo jezik. Problem so tudi informacije, ki jih medijem po uradni doktrini servirajo skopo, neuradno pa veliko več. Kot da ne vedo, s kom imajo opraviti in za kakšno obliko menjave pri tem gre.

Policiji je jasno, da mediji obožujejo uradne vire in objavijo vse, s čimer jim postrežejo. Zato novinarjem deli piškotke v obliki neuradnih informacij. Zakaj se čudimo, če potem pride do komunikacijskih, da ne rečem socialnih in emocionalnih godelj kot v primeru, o katerem govorimo?

Drugi problem pa je v tem, da bi tako Policija kot mediji morali razmisliti o obstoječem ravnotežju med poseganjem v posameznikovo pravico do zasebnosti in zadovoljevanjem tako imenovanega javnega interesa.

Vem. Zadeva je komplicirana. Novinarji ji že zdaj niso kos, ko je še relativno enostavna ali vsaj enoznačna. Kaj bi šele bilo, če bi spreminjali pravila igre? A kakorkoli: jutri pa še o tem, da tudi dobra, stara človeška radovednost, tendenciozno deklarirana kot vsiljivost ali voajerizem, ni brez zveze z javnim interesom.


Nadaljevanje jutri.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE